Jedro

Če je storilec prekrška pridobil vozniško dovoljenje za kategorijo A kasneje, kot pa je pridobil vozniško dovoljenje za kategorije B, G in H, je za ugotovitev, ali je bil v času storitve prekrška voznik začetnik, odločilen čas pridobitve vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil kategorije B.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sklepa razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je z izpodbijanim sklepom storilcu prekrška M.H., ki da je kot voznik začetnik z motornim vozilom kategorije B (pravilno A) dosegel devet in s tem presegel sedem kazenskih točk v cestnem prometu, izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za kategorije A, B, G in H, ki so bile vpisane v vozniško dovoljenje na dan 15.8.2009, ter storilcu naložilo še plačilo sodne takse. Višje sodišče v Mariboru je storilčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sklep prvostopenjskega sodišča in mu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočni sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb predpisa, ki določa prekršek. Vložnica je Vrhovnemu sodišču predlagala, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) poslalo storilcu, ki je izjavil, da se strinja z navedbami v zahtevi.

B.

4. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da drugostopenjsko sodišče ob odločanju o storilčevi pritožbi pri sklicevanju na četrti odstavek 235. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) ni upoštevalo spremenjene opredelitve pojma voznika začetnika, zaradi česar storilca prekrška, ki je vozniško dovoljenje za kategorijo A pridobil 20.5.2009, za kategorije B, G in H pa že 15.4.1991, ne bi smelo šteti za voznika začetnika.

5. Vrhovna državna tožilka pravilno ugotavlja, da je v času storitve prekrška, to je 15.8.2009, že veljal Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o varnosti cestnega prometa (Ur. l. RS, 58/2009 z dne 27.7.2009, v nadaljevanju ZVCP-1F). Slednji v določbi drugega odstavka glede na prej veljavni ZVCP-1 spreminja pravno opredelitev voznika začetnika. Za voznika začetnika po 66. točki prvega odstavka 23. člena ZVCP-1F tako šteje voznik motornega vozila do dopolnjenega 21. leta starosti in voznik motornega vozila dve leti od prve pridobitve vozniškega dovoljenja ne glede na to, ali je bilo pridobljeno v Republiki Sloveniji ali tujini. Voznik začetnik je tudi voznik motornega vozila dve leti od prve pridobitve vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil katere od kategorij A2, A ali B, čeprav že ima vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil kategorij AM, A1, B1, F ali G. 6. Odločilno dejstvo za ugotovitev, ali je bil v obravnavanem primeru storilec v času storitve prekrška voznik začetnik, glede na drugi stavek zgoraj citirane določbe 66. točke prvega odstavka 23. člena ZVCP-1F predstavlja čas pridobitve vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil kategorije B. Sodišče je na podlagi izpisa Upravne enote Dravograd z dne 9.10.2009 v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotovilo, da je storilec pridobil vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil kategorij A in B 20.5.2009, zaradi česar je sodišče zaključilo, da je bil storilec v času storitve prekrška po določbi (prej veljavne) 66. točke prvega odstavka 23. člena ZVCP-1 voznik začetnik in mu ob doseženih devetih kazenskih točkah v cestnem prometu, ki so bile storilcu skupaj z globo izrečene s plačilnim nalogom Policijske postaje Dravograd z dne 15.8.2009, izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Zatrjevanje vrhovne državne tožilke, da storilec glede na določbo 66. točke prvega odstavka 23. člena ZVCP-1F ni bil voznik začetnik, ker je vozniško dovoljenje za vožnjo vozil kategorije B pridobil že 15.4.1991, glede na zgoraj navedeno ugotovitev izpodbijanega pravnomočnega sklepa ni pravilno, saj temelji na (drugačnem) dejanskem stanju, razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

7. Vendar pa, kot utemeljeno opozarja vrhovna državna tožilka, iz uradnih zaznamkov Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu EPVD 111/2009 z dne 14.12.2009 ter dopisa in potrdila Upravne enote Dravograd z dne 14.12.2009 izhaja, da naj bi upravna enota sodišču pomotoma posredovala napačen podatek o času storilčeve pridobitve vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil kategorije B. Tako naj bi storilec pridobil vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil kategorij B, G in H 15.4.1991, za vožnjo motornih vozil kategorije A pa 20.5.2009. Če Vrhovnemu sodišču pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti nastane precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, s sodbo, s katero odloči o zahtevi za varstvo zakonitosti, to odločbo razveljavi na podlagi določbe 427. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1. Ob upoštevanju dopisa in potrdila Upravne enote Dravograd z dne 14.12.2009 obstaja precejšen dvom v pravilnost ugotovitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa glede časa pridobitve vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil kategorije B in s tem povezane ugotovitve storilčevega statusa voznika začetnika.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja na podlagi 427. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 razveljavilo ter zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Slovenj Gradcu v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo sodišče moralo ugotoviti, kdaj je storilec M.H. pridobil vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil kategorije B, ter o zadevi ponovno odločiti.