Jedro

Izgubljeni dobiček je obligacijskopravna kategorija, ki se izračuna kot razlika med dobavno in prodajno ceno proizvodov, po odbitku od omenjene razlike samo tistih stroškov, ki jih tožeča stranka zaradi kršitve pogodbe ni imela, imela pa bi jih, če bi tožena stranka pogodbo izpolnjevala.

Tožeča stranka je seznanjena s svojim poslovanjem, zato stroški, ki ji v zvezi z njim nastajajo, sodijo v njeno zaznavno sfero. To pomeni, da bi morala tožeča stranka najprej podati ustrezne trditve o tem, kako je izračunala svoj (vtoževani) izgubljeni dobiček (katere prihodke ter odhodke, skupaj s stroški, je upoštevala ter v kakšni višini) in šele nato bi bil mogoč preizkus takšnega izračuna s sodnim izvedencem.

Količinski popust je za kupca obračunska kategorija, ki po naravi stvari ni povezana z nobenimi stroški, zato za kupca predstavlja čisti dobiček.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavita v delu, s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek na plačilo 40.000,00 EUR z zakonskim zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2008 do plačila ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se revizija zavrne.

III. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločitev o zadevi.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom vtoževala plačilo škode, ki naj bi ji nastala zaradi neupravičenega odstopa tožene stranke od leta 2002 sklenjene prodajne pogodbe. Pogodba je bila sklenjena za čas od 1. 1. 2003 do 31. 12. 2005, tožena stranka pa je od nje odstopila 25. 2. 2005. 2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev je utemeljilo na argumentu, da tožeča stranka ni podala zadostnih trditev v zvezi z višino nastale ji škode.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev.

Ugotovljeno dejansko stanje

6. Leta 2002 sta pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo za obdobje od 1. 1. 2003 do 31. 12. 2005, na podlagi katere je tožeča stranka pri toženi nabavljala blago iz njenega proizvodnega programa in ga distribuirala na območju BIH.

7. Tožena stranka je tožečo dne 1. 12. 2004 z dopisom z obvestila, da od pogodbe odstopa s trimesečnim odpovednim rokom.

8. Tožeča stranka je nato toženi 24. 12. 2004 poslala dopis, da lahko na podlagi pogodbe iz leta 2002 poslovno sodelovanje nadaljujeta.

9. Dne 25. 2. 2005 je tožena stranka tožečo obvestila, da z njo ne bo več poslovno sodelovala ter da bo zaradi racionalizacije distribucije svoje poslovanje organizirala preko družbe K., d. o. o., Sarajevo, pri kateri naj tožeča stranka od 28. 2. 2005 tudi izvršuje naročila.

10. Revizija je delno utemeljena.

O vtoževani terjatvi

11. Tožeča stranka je odškodninski zahtevek utemeljevala na protipravnem odstopu tožene stranke od sklenjene prodajne pogodbe. Toženi stranki je očitala, da je od pogodbe odstopila enostransko in neutemeljeno, za kar ni imela ne dejanske in ne pravne podlage.(1) Škodo, ki jo je utrpela zaradi zatrjevanega protipravnega ravnanja tožene stranke, je tožeča stranka opredelila po treh postavkah. Zahtevala je plačilo neto razlike v ceni, ki bi jo dosegla s pričakovanim poslovanjem v letu 2005 (577.314,00 EUR), plačilo količinskega rabata, do katerega bi bila upravičena v letu 2005 glede na pričakovane količine naročenega blaga (40.000,00 EUR) ter „neposredno škodo“, ki jo je utrpela zaradi prestrukturiranja svojega poslovanja ob izpadu prometa (200.000,00 EUR).

12. Ker revizija obrazloženo nasprotuje zgolj odločitvi sodišč nižjih stopenj o neutemeljenosti zahtevka tožeče stranke iz naslova plačila neto razlike v ceni in količinskega rabata, odločitev o nenastali škodi zaradi prestrukturiranja poslovanja tožeče stranke ne terja opredelitve Vrhovnega sodišča. Razlogi sodišč nižjih stopenj

13. Sodišče prve stopnje je protipravnost ravnanja tožene stranke in posledično utemeljenost tožbenega zahtevka presojalo po določbah Konvencije Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (v nadaljevanju Dunajska konvencija), konkretno njenega 25. člena. Ta določa, da je kršitev pogodbe, ki jo stori ena stran, bistvena, če je s tem drugi strani povzročena taka škoda, da je ta dejansko ostala brez tistega, kar je upravičeno pričakovala od pogodbe, razen če stran, ki je storila kršitev, ni predvidela take posledice, niti bi jo v enakih okoliščina predvidela razumna oseba enakih lastnosti.

14. Sodišči nižjih stopenj sta tožeči stranki očitali, da ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu v zvezi z višino nastale ji škode. Tožeča stranka namreč pri izračunu izgubljenega dobička ni upoštevala pričakovanih (variabilnih) stroškov, ki jih je imela pri svojem poslovanju in so zaradi razveze pogodbe odpadli. Ker jo je na pomanjkljivo trditveno podlago opozarjala že tožena stranka, sodišče ni bilo dolžno izvajati materialnoprocesnega vodstva v zvezi s tem. Pomanjkljivih trditev tožeče stranke tudi ne bi mogel nadomestiti dokaz z izvedencem ekonomske stroke, saj bi šlo za informativni dokaz, ki v postopku ni dovoljen.

15. Ob neizkazani višini škode tožeče stranke je sodišče prve stopnje zaključilo, da je posledično ostala neizkazana tudi težja kršitev pravic in obveznosti v zvezi z odstopom od pogodbe po 25. členu Dunajske konvencije.

Glede delne ugoditve reviziji

16. Revizija utemeljeno opozarja, da je zaključek sodišč o pomanjkljivi trditveni podlagi zmoten v delu, ki se nanaša na plačilo količinskega rabata. Količinski rabat je popust, ki ga dogovorita stranki prodajne pogodbe za primer, če bo kupec pri prodajalcu nabavil blago nad dogovorjeno količino. Predstavlja obliko spodbude kupcu, ki zmanjša strošek nabave (ceno nakupljenega blaga) in posledično v enakem znesku poveča dobiček kupca ob nadaljnji prodaji istega blaga svojim kupcem. Količinski popust je tako za kupca obračunska kategorija, ki po naravi stvari ni povezana z nobenimi stroški, zato za kupca predstavlja čisti dobiček. Navedeno pomeni, da tožeči stranki ni mogoče očitati, da bi v zvezi z njim morala zatrjevati morebitne variabilne stroške, posledično pa je zmoten zaključek sodišč nižjih stopenj o neizkazani višini vtoževane škode iz naslova količinskega popusta.

17. Ker sodišči nižjih stopenj ob ugotovljeni neizkazanosti višine škode zahtevka tožeče stranke nista presojali po temelju, je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo, razveljavilo je sodbo sodišča druge in prve stopnje v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek na plačilo 40.000,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Ob takšnem ravnanju se do drugih revizijskih očitkov o razlogih za odstop od prodajne pogodbe ni opredeljevalo. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje tako presoditi, ali je tožbeni zahtevek na plačilo škode iz naslova količinskega rabata utemeljen (tudi) po temelju.

Glede delne zavrnitve revizije

18. Pravilen pa je zaključek sodišč nižjih stopenj o pomanjkljivi trditveni podlagi v zvezi z zatrjevanim izgubljenim dobičkom iz naslova neto razlike v ceni. To je tožeča stranka izračunala kot razliko med ceno, ki jo je zaračunala svojim kupcem, in ceno, po kateri je blago kupila od tožene stranke.(2) Pri tem pa, kot sta pravilno izpostavili sodišči nižjih stopenj, ni upoštevala morebitnih (variabilnih) stroškov, ki jih je imela pri svojem poslovanju in so zaradi razveze pogodbe odpadli. Izgubljeni dobiček je namreč obligacijskapravna kategorija (132. in 168. člen Obligacijskega zakonika), ki se v obravnavani zadevi izračuna kot razlika med dobavno in prodajno ceno proizvodov, po odbitku od omenjene razlike samo tistih stroškov, ki jih tožeča stranka zaradi kršitve pogodbe ni imela, imela pa bi jih, če bi tožena stranka pogodbo izpolnjevala.(3)

19. Drugačno zatrjevanje revizije (o upoštevanju stroškov) nima podlage v spisu. Da je stroške sicer potrebno upoštevati pri opredelitvi izgubljenega dobička, je bilo jasno tudi tožeči stranki, ki se je na takšen odbitek sklicevala pri utemeljitvi dokaznega predloga za angažiranje izvedenca ekonomske stroke v XIII. točki druge pripravljalne vloge z dne 30. 11. 2011. Kljub temu pa teh stroškov ni opredelila (ne po vrsti in ne po višini), ampak je vztrajala, naj sodišče angažira izvedenca, ki jih bo izračunal po pregledu poslovne dokumentacije tožeče stranke. Še več, tudi po pozivu tožene stranke, da bi tožeča stranka te stroške morala upoštevati, se slednja do njih ni opredelila in višine tožbenega zahtevka ni podrobneje utemeljila. Zgolj vztrajanje pri predloženem (predpravdnem) izvedeniškem mnenju, ki stroškov ni opredelilo, in sklicevanje na podan dokazni predlog s postavitvijo izvedenca ekonomske stroke ob nezadostni trditveni podlagi ne zadošča, kot sta tožeči stranki pravilno pojasnili že sodišči nižjih stopenj.

20. Tožeča stranka tudi v reviziji vztraja, da je takšen zaključek zmoten ter da je podala ustrezno trditveno podlago o tem, kaj vse bi moral izvedenec pregledati. Pri tem ne upošteva, da je stranka tista, ki nosi breme konkretne opredelitve dejstev, ki bi jih izvedenec s svojim strokovnim znanjem lahko uporabil oziroma preveril. Dokazi so namenjeni temu, da se sodišče prepriča o resničnosti dejanskih trditev strank, in ne temu, da stranke z njegovo pomočjo izvedo, kakšne trditve naj postavijo. Teorija in praksa sicer predvidevata izjemo od načelne prepovedi informativnega oziroma poizvedovalnega dokaza. Takšen dokazni predlog je utemeljen tedaj, ko stranka ne more poznati dejstev, v zvezi s katerimi nosi trditveno in dokazno breme.(4) V konkretnem primeru pa za tak položaj ne gre, saj je tožeča stranka seznanjena s svojim poslovanjem, zato stroški, ki ji v zvezi z njim nastajajo, sodijo v njeno zaznavno sfero. To pomeni, da bi morala tožeča stranka najprej podati ustrezne trditve o tem, kako je izračunala svoj (vtoževani) izgubljeni dobiček (katere prihodke ter odhodke, skupaj s stroški, je upoštevala ter v kakšni višini) in šele nato bi bil mogoč preizkus takšnega izračuna s sodnim izvedencem.

21. Ker so revizijske navedbe o zadostni trditveni podlagi v zvezi z izgubljenim dobičkom pri izračunani neto razliki v ceni zmotne, je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških revizijskega postopka

22. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

(1) Tč. 1 tožbe z dne 22. 2. 2008. (2) Točka VIII pripravljalne vloge z dne 20. 9. 2011. (3) Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 21/2001 z dne 20. 9. 2001. (4) Mile Dolenc, Informativni dokaz v pravdnem postopku, Pravna praksa, št. 32/2010, str. 8; isti, O vlogi informativnega dokaza v pravdnem postopku, Podjetje in delo, št. 7/2011, str. 7. Primerjaj tudi odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 12/2004 z dne 15. 2. 2005, III Ips 108/2006 z dne 30. 9. 2008, II Ips 102/2011 z dne 20. 10. 2011, III Ips 14/2010 z dne 20. 12. 2011 in III Ips 130/2009 z dne 29. 5. 2012, II Ips 815/2009 z dne 21. 3. 2013.