Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Psihiatrično zdravljenje se izvaja v zvezi z duševnimi boleznimi oziroma duševnimi motnjami, ki so jim skupne različne kombinacije bolezensko spremenjenega mišljenja, čustvovanja, zaznavanja, motenega obnašanja oziroma vedenja in prizadetosti spoznavanja ter spomina. Duševne motnje so torej manifestacija bolezensko spremenjenih vedenjskih, psiholoških in bioloških funkcij posameznika, ki terjajo psihiatrično zdravljenje in sodijo v skupino shizofrenskih psihoz, paranoidnih psihoz in afektivnih psihoz. Da pri obdolženki ne gre za nobeno od teh psihoz oziroma duševnih bolezni ali motenj, ki bi terjale specialistično psihiatrično zdravljenje, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo na podlagi presoje izvedenskega mnenja izvedenca psihiatra. Sprejelo je ugotovitev izvedenca, da obdolženka psihiatričnega zdravljenja ne potrebuje in zanjo tudi ni indicirano. Psihiatrično zdravljenje po členu 64 kot po členu 65 KZ tako terja zdravstvene indikacije za takšno zdravljenje, česar pa, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pri obdolženki ni. Za obdolženko pride v poštev le zdravljenje zaradi odvisnosti od alkohola, kar pa ne sodi v psihiatrično zdravljenje na prostosti po 1. odstavku 65. člena KZ, kar je tudi pravilno, po presoji izvedenskega mnenja izvedenca psihiatra, ugotovilo sodišče prve stopnje.
Pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena.
Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se postopek za uporabo varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 1. odstavku 65. člena Kazenskega zakonika (KZ) zoper N.M. za poskus kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena KZ v zvezi s 1. odstavkom 16. člena in 22. členom KZ ustavi. O stroških kazenskega postopka je odločilo skladno z določbo 1. odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).
Zoper sklep se je pravočasno pritožil okrožni državni tožilec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.
Višja državna tožilka M.K. je v pisnem mnenju, podanem na podlagi določbe 2. odstavka 377. člena ZKP, ki ga je pritožbeno sodišče vročilo obdolženki in zagovorniku odvetniku F. B., predlagala, naj se pritožbi ugodi.
Pritožba ni utemeljena.
Po presoji izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno ustavilo postopek za uporabo varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ker za uporabo tega ukrepa niso podani pogoji. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sprejelo na podlagi presoje izvedenskega mnenja psihiatra dr. J. Na podlagi ocene mnenja je zaključilo, da obdolženka ne potrebuje psihiatričnega zdravljenja v smislu izvedbe ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, saj pri njej ni zaznati nikakršnih duševnih bolezni in ni znamenj duševnih motenj, kot so motnje iz kroga shizofrenije, sizotipskih bolezni in blodnjav (paranoidnih psihoz) ali afektivnih, to je razpoloženjskih motenj oziroma psihoz. Pritožnik se z zaključki sodišča in s tem tudi z ugotovitvami, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja izvedenca psihiatra, ne strinja ter graja zavrnitev dokaznega predloga, da se postavi drug izvedenec psihiater. Pritožbeno sodišče pa se strinja s sodiščem prve stopnje, da odreditev novega izvedenca psihiatrične stroke za obdolženko ni potrebna. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da izvedba dokaza, ki ga je na glavni obravnavi predlagal državni tožilec, ni materialnopravno relevantna, to je pomembna za ugotavljanje ali je obdolženki potrebno izreči varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in tako tudi ni bila izkazana verjetnost, da bi izvedba dokaza lahko privedla do drugačne ugotovitve v zvezi s predlaganim varnostnim ukrepom. Pritožnik v pritožbi ponovno poudarja svojo oceno, da je izvedenec v mnenju prišel sam s seboj v nasprotje, ko je v pisnem mnenju na strani 10 v predzadnjem odstavku jasno navedel, da pri obdolženki obstaja precejšna verjetnost, da bo ob ponovnem uživanju alkohola to pripeljalo do stanja zmedenosti in v določenih situacijah do agresivnosti na glavni obravnavi pa ni mogel odgovoriti na vprašanje, kakšna je prognoza glede vedenja obdolženke v zvezi z alkoholom v bodoče. Pritožnik v pritožbi le ponavlja neskladje, ki ga vidi sam v izvedenskem mnenju, ne izpodbija pa razlogov prvostopenjskega sklepa, v katerih je sodišče presodilo in ocenilo navedbe, ki jih je podal izvedenec psihiater v pisnem mnenju in na glavni obravnavi o prognozi obdolženkinega nadaljnjega vedenja v zvezi z alkoholom. Sodišče je dovolj določno in argumentirano pojasnilo, da v izvedenčevem mnenju ni vrzeli in nasprotij. Izvedenec je na glavni obravnavi, ko je bil obširno zaslišan o tem ali obstaja verjetnost in v kolikšni meri, da bi obdolženka pod učinkom alkohola ponovno ponovila dejanje z elementi naselja, prognozo o obdolženkinem vedenju v bodoče le obširneje pojasnil. Pritožbeno sodišče pa se strinja s sodiščem prve stopnje, da je nemogoče pričakovati, da bi lahko izvedenec zanesljivo napovedal ali bo obdolženka pri abstinenci, ki jo sedaj vzdržuje in ki tudi pomeni, da pri obdolženki ni nevarnosti, da bi ponovila dejanje z elementi nasilja, vztrajala ali ne.
Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s pritožnikom, da zakonsko besedilo za varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 1. odstavku 65. člena KZ ne navaja, da je moč ta ukrep izreči le tistemu storilcu, ki je storil kaznivo dejanje v stanju neprištevnosti, v posledici psihične bolezni ali drugih duševnih motenj. Po oceni pritožnika je varnostni ukrep dopustno izreči tudi storilcu kaznivega dejanja, ki je bil ob storitvi kaznivega dejanja neprišteven zaradi alkohola in se ne strinja z zaključki prvostopenjskega sodišča, da bi izrek tega varnostnega ukrepa obdolženki pomenil, da bi se s tem zaobšlo zakonska določila in bi to pomenilo tudi njihovo zlorabo. Pritožnik se tudi ne strinja s stališčem izvedenca, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo, da obdolženki ni mogoče izreči ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. V nasprotju s pritožnikom pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje podrobno pojasnilo, da za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja ni pogojev. Zmotno je stališče pritožnika, da se ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti lahko izreče tudi storilcu, ki je dejanje storil sicer v neprištevnem stanju, vendar le zaradi učinkov alkohola in pri katerem ni zaznati nobene duševne motnje oziroma duševne bolezni, ki bi potrebovala psihiatrično zdravljenje. Razlika med varnostnim ukrepom obveznega psihiatričnega zdravljenja v zdravstvenem zavodu (64. člen KZ) in na prostosti (65. člen KZ) je le v tem, da stopnja storilčeve duševne motenosti ni takšna, da bi bilo zaradi odvračanja nevarnosti, da storilec ne bi ponavljal hujših kaznivih dejanj, potrebno nevarnost odpraviti le z zdravljenjem in varstvu v zdravstvenem zavodu. Ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja po 65. členu KZ ima izrazito kurativno naravo in se lahko izvaja zaradi manjše nevarnosti storilca na prostosti. Zdravljenje tako ni združeno z varstvom v zdravstvenem zavodu, gre pa še vedno za psihiatrično zdravljenje. Psihiatrično zdravljenje pa se izvaja v zvezi z duševnimi boleznimi oziroma duševnimi motnjami, ki so jim skupne različne kombinacije bolezensko spremenjenega mišljenja, čustvovanja, zaznavanja, motenega obnašanja oziroma vedenja in prizadetosti spoznavanja ter spomina. Duševne motnje so torej manifestacija bolezensko spremenjenih vedenjskih, psiholoških in bioloških funkcij posameznika, ki terjajo psihiatrično zdravljenje in sodijo v skupino shizofrenskih psihoz, paranoidnih psihoz in afektivnih psihoz. Da pri obdolženki ne gre za nobeno od teh psihoz oziroma duševnih bolezni ali motenj, ki bi terjale specialistično psihiatrično zdravljenje, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo na podlagi presoje izvedenskega mnenja izvedenca psihiatra. Sprejelo je ugotovitev izvedenca, da obdolženka psihiatričnega zdravljenja ne potrebuje in zanjo tudi ni indicirano. Psihiatrično zdravljenje po členu 64 kot po členu 65 KZ tako terja zdravstvene indikacije za takšno zdravljenje, česar pa, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pri obdolženki ni. Za obdolženko pride v poštev le zdravljenje zaradi odvisnosti od alkohola, kar pa ne sodi v psihiatrično zdravljenje na prostosti po 1. odstavku 65. člena KZ, kar je tudi pravilno, po presoji izvedenskega mnenja izvedenca psihiatra, ugotovilo sodišče prve stopnje. Res je, da tudi odvisnost od alkohola sodi med duševne motnje in je odvisnost od alkohola klasificirana v okviru duševnih motenj, kar poudarja pritožnik in kar je povedal tudi izvedenec J. na glavni obravnavi. Izvedenec J. je v mnenju na glavni obravnavi povedal, da se obvezno zdravljenje zaradi alkoholizma sicer lahko izvaja v psihiatričnih bolnicah, ni pa to nujno in da kot terapevt ne nastopa vedno, ker zato ni potrebe, zdravnik psihiater. Zdravljenje se izvaja samo v alkoholoških oddelkih psihiatrične bolnice, na pa tudi v ostalih oddelkih, torej v oddelkih kjer se zdravijo dejansko duševne motnje, ki terjajo specialistično psihiatrično zdravljenje. Če ni druge duševne motnje, kar je bilo ugotovljeno pri obdolženki, to je, da ni znamenj drugih duševnih motenj, ki bi terjale zdravljenje v psihiatrični ustanovi ali na prostosti, potem lahko zdravljenje odvisnosti od alkohola izvaja tudi posebej šolan terapevt, ki pa ni nujno psihiater, kot na primer psiholog, klinični psiholog ali defektolog ali kateri koli drugi visoko izobražen strokovnjak iz medicinskega področja. Teh ugotovitev, ker je sodišče prve stopnje izvedensko mnenje sprejelo v celoti, pritožnik ne izpodbija. Tudi na podlagi dodatne obrazložitve izvedenca, kaj dejansko zdravljenje zaradi alkoholizma pomeni ter kdo lahko to zdravljenje izvaja je sodišče prve stopnje lahko utemeljeno sprejelo sklep, da ni pogojev za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti za obdolženko.
Drugačna razlaga varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 1. odstavku 65. člena KZ bi tako nasprotovala namenu izvajanja tega ukrepa in se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da bi izrek varnostnega ukrepa po 1. odstavku 65. člena KZ obdolženki, predstavljal izrek ukrepa v nasprotju z zakonom. Zato pritožnik s citiranjem dela izvedenskega mnenja drugega izvedenca v drugi kazenski zadevi, v kateri je izvedenec enako kot izvedenec J. povedal, da je alkoholna odvisnost definirana kot duševna motnja, da zdravljenje odvisnosti od alkohola lahko vodijo tudi isti strokovnjaki, da gre za psihiatre in še dodal, da je oboje psihiatrično zdravljenje, pravilnih razlogov sklepa ne more izpodbiti. Tudi če je izvedenec v drugi kazenski zadevi navedel, da je zdravljenje zaradi alkohola lahko tudi psihiatrično zdravljenje, gre lahko le za zdravljenje v okviru zdravljenja v bolnišnici in s terapevtskimi tehnikami, ki jih izvajajo tudi psihiatri, ne pa za psihiatrično zdravljenje, ki je uzakonjeno v določbah o obveznem psihiatričnem zdravljenju v Kazenskem zakoniku v 65. členu Po navedenem je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. odstavka 402. člena ZKP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.