Jedro

Obrazložitev odločbe mora pojasniti, zakaj je bila konkretna upravna zadeva rešena tako, kot je bilo odločeno v dispozitivu. Ker izrek odločbe ni utemeljen na pravnih podlagah, ki jih je organ navedel, izrek odločbe ne izhaja iz uporabe materialnega predpisa na ugotovljeno dejansko stanje. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe se zato ne da preizkusiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Medobčinske inšpekcije, redarstva in varstva okolja, št. 340-02-0013/2019-809 z dne 22. 11. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 469,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da mora tožnik na svoje stroške odstraniti oglasni objekt, ki je v nasprotju z določbami Odloka o oglaševanju, obveščanju in usmerjevalnem sistemu v občini Mozirje (Odlok o oglaševanju) postavljen na zemljišču s parc. št. 111 k.o. Mozirje (1. točka izreka); da mora tožnik ta ukrep izvršiti v roku enega meseca po vročitvi odločbe (2. točka izreka); da bo pričet postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil z denarno prisilitvijo, če tožnik ne bo izvršil odrejenih ukrepov iz 1. in 2. točke izreka te odločbe (3. točka izreka) ter da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka). Svojo odločitev je oprl predvsem na ugotovitev, da sporni objekt ni izveden v skladu s projektom celostne grafične podobe toženke (kršitev 3. člena Odloka) ter da tožniku ni bila podeljena koncesija v skladu s predpisi (kršitev 5. in 8. člena Odloka).

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil. V bistvenem se sklicuje na razloge, ki jih je v svoji odločbi navedel že prvostopenjski organ.

3. Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in vlaga tožbo, v kateri v bistvenem navaja, da je bila postavitev spornega objekta skladna z zakonodajo v času postavitve (78. člen Zakona o cestah), prav tako pa je za njegovo postavitev pridobil soglasje Direkcije RS za infrastrukturo. Prvostopenjski organ je tako pri odločanju zmotno uporabil določbe Odloka. Upoštevaje dejstvo, da gre za postavitev objekta za oglaševanje na nepremičnini, ki je v zasebni lasti, določbe Odloka ne morejo biti niti uporabne; občina lahko pogoje za poseg v prostor v takšnih primerih ureja izključno s prostorskimi akti, kar pa Odlok ni. Tako mu za postavitev spornega objekta ni bilo potrebno pridobiti niti upravnega soglasja, kar sicer predvideva Odlok; ta pa tudi nezakonito predvideva pridobitev koncesije za postavitev objektov za oglaševanje na zemljiščih v zasebni lasti. Sicer postavitev objektov za oglaševanje na vseh stavbnih zemljiščih predvideva že občinski prostorski načrt; njegova napotitev na uporabo Odloka pa je nezakonita, saj predstavlja dopolnitev občinskega prostorskega načrta mimo predpisanega postopka. Navaja še, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, in sicer v zvezi s pravilno uporabo materialnega prava in popolno ugotovitvijo dejanskega stanja, kar podrobneje utemelji. Uveljavlja kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava tudi s strani drugostopenjskega organa. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5. Sodišče je 4. 1. 2022 sprejelo sklep, da v zadevi odloča po sodnici posameznici, in sicer iz razloga po 3. alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Stranke postopka sestavi sodišča niso ugovarjale niti pisno pred glavno obravnavo niti na izrecno vprašanje sodnice na naroku za glavno obravnavo.

6. Sodišče je v dokaznem postopku pogledalo v vse listine predložene v sodnem postopku s strani tožnika in v upravni spis, ki ga je predložila toženka. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke, ker je menilo, da zaslišanje ni relevantno, ker je izpodbijana odločba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka, kar bo obrazloženo v nadaljevanju sodbe.

7. Tožba je utemeljena.

8. Predmet upravnega spora je odločba, s katero je bilo tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu naloženo, da odstrani oglasni objekt, ki je postavljen na zemljišču parc. št. 111 k.o. Mozirje v nasprotju z določbami Odloka o oglaševanju.

9. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se tožniku očita postavitev oglasnega objekta na dveh podlagah Odloka o oglaševanju, za obe pa sodišče meni, da nista obrazloženi v skladu z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ter se zato izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, 7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP.

10. Prva, v obrazložitvi navedena kršitev je, da je obravnavani objekt bil in je še postavljen v nasprotju s prvim odstavkom 3. člena Odloka o oglaševanju, saj ni izveden v skladu s projektom celostne grafične podobe Občine Mozirje. V zvezi z navedeno kršitvijo v izpodbijani odločbi ni, razen navedenega povzetka določbe Odloka o oglaševanju, navedeno ničesar več. Tožnik zato v zvezi s to kršitvijo utemeljeno ugovarja neobrazloženost odločbe.

11. Druga kršitev je, da je obravnavani objekt bil in je še postavljen v nasprotju z določbami 5. člena Odloka o oglaševanju, saj zavezancu ni bila podeljena koncesija v skladu s predpisi. Navedeno kršitev organ dodatno utemeljuje z nadaljnjim povzemanjem 5. člena Odloka o oglaševanju, da je do izbire koncesionarja oglaševanje, obveščanje na oglaševalskih mestih in komercialno usmerjanje na usmerjevalnih mestih v pristojnost strokovne službe občinske uprave. Ter s povzemanjem drugega odstavka 8. člena Odloka o oglaševanju, ki določa, da je na površinah in objektih (ki jih našteva) oglaševanje in obveščanje dovoljeno samo na oglasnih mestih in objektih za oglaševanje in obveščanje in na način, ki je določen z Odlokom o oglaševanju ter tretjega odstavka 8. člena, da lahko oglasna sredstva na oglasnih objektih nadomešča samo izbran koncesionar, do izbire koncesionarja pa pristojna služba občinske uprave. Povzetek navedenih določb pa ne utemeljuje izrečenega ukrepa, odstranitve oglasnega objekta.

12. Ni sporno med strankama, da tožniku ni bila podeljena koncesija za opravljanje dejavnosti izbirne gospodarske javne službe. Vendar se navedena koncesija kot dejavnost izbirne gospodarske javne službe dodeljuje za oglaševanje, obveščanje na oglaševalskih mestih in komercialno usmerjanje na usmerjevalnih mestih, kot izhaja iz prvega odstavka 5. člena Odloka o oglaševanju. Kaj navedeno pomeni izhaja iz 2. točke prvega odstavka Odloka o oglaševanju, ki določa, da oglaševanje, obveščanje in usmerjanje obsega vse vrste posredovanja obvestil in sporočil z oglasnimi sredstvi za vizualno in zvočno oglaševanje širši javnosti. Koncesija se torej podeljuje za dejavnost (kot storitev), kot izhaja tudi iz 6. točke 2. člena Odloka o določitvi gospodarskih javnih služb v Občini Mozirje, ki določa, da se kot izbirna gospodarska javna služba v Občini Mozirje določi tudi oglaševanje in obveščanje na oglaševalskih mestih in komercialno usmerjanje na usmerjevalnih mestih. Tudi drugi in tretji odstavek 8. člena Odloka o oglaševanju se ne nanašata na postavitev oglasnega objekta. Drugi odstavek 8. člena poudarja zgolj oglaševanje in obveščanje na način določen v odloku, torej se spet nanaša le na dejavnost oglaševanja in obveščanja. Tretji odstavek 8. člena pa, da lahko oglasna sredstva na oglasnih objektih namešča le izbran koncesionar, torej se spet nanaša le na dejavnost oglaševanja in obveščanja.

13. Kot izhaja iz izreka se tožniku zapoveduje odstraniti oglasni objekt, nezakonitost postavitve pa naj bi izhajala iz določb Odloka o oglaševanju, ki so navedene v izpodbijani odločbi in jih je sodišče na podlagi jezikovne razlage razčlenilo in ugotovilo, da se citirane določbe Odloka o oglaševanju ne nanašajo na vprašanje postavitve objekta za oglaševanje in na zakonitost njegove postavitve.

14. V zvezi z postavitvijo stalnega oglasnega objekta je v prvem odstavku 8. člena Odloka o oglaševanju določeno, da je za postavitev stalnega oglasnega objekta za oglaševanje treba pridobiti v skladu z veljavno zakonodajo ustrezno upravno dovoljenje. Vendar izpodbijana odločba ne temelji na kršitvi prvega odstavka 8. člena Odloka o oglaševanju kar izrecno potrdi drugostopenjski organ na strani 6 odločbe, ko odgovarja na tožnikove navedbe v zvezi z upravnim dovoljenjem.

15. Kot rečeno je torej druga kršitev utemeljena le na določbah, ki urejajo dejavnost oglaševanja in obveščanja, kar pa ne more biti podlaga za izrek ukrepa po prvem odstavku 22. člena Odloka o oglaševanju, ki določa, da izvajalec oglaševanja izda zahtevo o takojšnji odstranitvi objekta za oglaševanja, če ugotovi, da je le-ta postavljen v nasprotju z določili tega odloka, saj navedene pravne podlage ne utemeljujejo, da je sporni objekt postavljen v nasprotju z določili Odloka o oglaševanju. Obrazložitev odločbe mora pojasniti zakaj je bila konkretna upravna zadeva rešena tako, kot je bilo odločeno v dispozitivu. Ker, kot je bilo pojasnjeno v obravnavani zadevi, izrek odločbe ni utemeljen na pravih podlagah, ki jih je organ navedel, torej izrek odločbe ne izhaja iz uporabe materialnega predpisa na ugotovljeno dejansko stanje. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe se zato ne da preizkusiti.

16. Tožena stranka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. 17. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 225,00 EUR povečane za 22 % DDV in z upoštevanjem, da je v zadevi opravilo glavno obravnavo (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.