Jedro

Pri neodplačanih razpolaganjih iz tretjega odstavka 256. člena OZ se izpodbojnost tožbe lahko vloži v treh letih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. S sodbo P 139/2016 z dne 3. 10. 2017 je sodišče prve stopnje razsodilo: ″Darilno - izročilna pogodba z dne 11. 1. 2012 sklenjena med S. N. in I. N., na podlagi katere je S. Na. prenesel lastninsko pravici na nepremičnini posameznem delu stavbe z ID znakom ... do celote v last in posest toženi stranki I.N., nima pravnega učinka do višine terjatve bank... (prej B. d.d. ...) in sicer do višine njene terjatve do S. N., sedaj S. N. v osebnem stečaju, ki znaša 15.978,94 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 15.978,94 EUR od 28.1. 2012 dalje do plačila. Tožena stranka I. N., je dolžna dopustiti, da tožeča stranka svojo terjatev do dolžnika S. N. ,..., ki znaša 15.978,94 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 15.978,94 EUR od 28. 1. 2012 dalje do plačila, poplača z izvršbo iz nepremičnine -posameznem delu stavbe z ID znakom ..., ki je v celoti v lasti tožene stranke I. N., v korist oz. račun stečajnega dolžnika oz. stečajne mase St 721/2016, S. N. v osebnem stečaju, v 15 dneh po pravnomočnosti te sodbe, sicer bo ta sodba nadomestila njeno dopustitev. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni, od izdaje sodbe prve stopnje, povrniti tožeči stranki stroške tega pravdnega postopka v 1.743,5 EUR, od poteka 15 dnevnega roka dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.″ Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da so podani vsi zakonski pogoji za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, katere je bila tožeča stranka dolžna dokazati. Tožeča stranka je dokazala obstoj zapadle terjatve, izpodbojno pravno dejanje dolžnika, škodo oziroma oškodovanje upnika, pri čemer je zaključilo, da je dokazovanje škode upnika glede domneve obstoja škode iz tretjega odstavka 256. člena OZ v zvezi z drugim odstavkom 353. člena OZ, odpadlo. Uporabilo je določbe prvega odstavka 255. člena OZ. Ugotovilo je, da je tožba bila vložena v prekluzivnem triletnem roku, pri čemer je uporabilo določbo 257. člena OZ, kjer je določen za vložitev izpodbojne tožbe triletni rok in ker je bila tožba vložena 28. 12. 2012, je glede na datum sklenitev izpodbojnega posla, pravočasna. Sodišče je ugotovilo, da je S. N. kot daritelj insolventen in da nima drugega premoženja. Izpodbijano pravno dejanje dolžnika je darilno izročilna pogodba z dne 11. 1. 2012, s katero je podaril dolžnik izvršbe obdarjenki, svoji mladoletni hčeri stanovanje. Pri tem je odgovorilo tudi na ugovor tožene stranke, češ da je bila darilna pogodba izvedena po predpisih, kajti to nima vpliva na utemeljenost zahtevka, ker je ravno namen izpodbojne tožbe zagotoviti upniku zapadle terjatve, da izpodbijano pravno dejanje izgubi učinek proti temu upniku za toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev upnikove terjatve (prvi odstavek 255. člena v zvezi s 260. členom OZ). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zahtevek tožeče stranke pravilno oblikovan, v skladu s potrebnimi sestavinami tako imenovane Paulianske tožbe iz 260. člena OZ. Ugotovilo je še, da je toženka pravilno zastopana po zakonitih zastopnikih. Zaključilo je, da je končni cilj zahtevanega pravnega varstva tožnika v možnosti, da tožnica kot upnica poseže na to premoženje (pri tem pa veljavnost samega pravnega posla ni ogrožena, le pravni učinki tega so omejeni). O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, je odločilo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP.

2. Zoper takšno odločitev podaja pritožbo tožena stranka po zakonitih zastopnikih. Pritožba je podana v laični obliki. Pritožbo podaja iz pritožbenega razloga kršitve materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve pravil postopka. Pritožbeno navaja, da je bila mladoletna toženka nepravilno zastopana, kajti zakoniti zastopnik - oče mladoletne tožnice je bil pritegnjen v pravdni postopek kasneje kakor zakonita zastopnica mladoletnega otroka, ki pa o zadevi ni vedela toliko kakor ve oče kot zakoniti zastopnik. Nato navaja, da je oče kot zakoniti zastopnik zahteval, da se mu zapisnik o njegovem zaslišanju prebere in da je nato ugovarjal zoper samo vsebino zapisnika. Sodnica je bila pristranska pri odločanju. Nato navaja, da zakonitemu zastopniku pravnomočna sodba VL 22953/2012 ni bila nikoli vročena in ji ni mogla ugovarjati. Nato meni, da je bila pravilna odločitev s strani sodišča v Žalcu, da bi zadevo odstopilo Okrajnemu sodišču v Celju. Mnenja je, da bi k zadevi moral pristopiti pristojen CSD .... Poudarja, da bi se pristojni CSD po stranski intervenciji moral vključiti v pravdo. V pritožbi še navaja, da je sodišče nepravilno dovoljevalo spremembo tožbe tožeči stranki. Vztraja, da zakonita zastopnica mladoletne toženke, to je njena mati, ni imela dovolj podatkov o zadevi in ni bila seznanjena z vsemi okoliščinami in dejstvi in z materjo nista nikoli govorila o poslih v podjetju katerega je imel oče toženke. Izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožba bila vložena pravočasno, ker meni, da je rok izpodbojnosti v konkretnem primeru eno leto. Navaja, da je darilno izročilna pogodba bila sklenjena pravilno in zakonito, zato je mnenja, da je sodba nezakonito izdana in da so kršene otrokove pravice. Mnenja je tudi, da je sodišče prisodilo pravdne stroške v previsokem znesku. Predlaga ugoditev pritožbi in sicer tako, da se ji ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in se vrne v nov postopek.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Že sodišče prve stopnje je toženi stranki odgovorilo, da je darilno izročilna pogodba bila sklenjena pravilno in zakonito, vendar pa je namen tako imenovane Paulianske tožbe v tem, da tožnica kot upnica poseže na premoženje dolžnika, ki je bilo preneseno, pri tem pa veljavnost samega pravnega posla ni ogrožena, le pravni učinki tega so omejeni, kot to izhaja iz izreka odločitve sodišča prve stopnje.

6. Neutemeljen je pritožbeni razlog storitve bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih vidi tožena stranka v tem, da ni bila pravilno zastopana, ker gre za mladoletnega otroka. Glede zastopanja tožene stranke je sodišče prve stopnje vse to pravilno obrazložilo v točki 17. obrazložitve. 78. člen ZPP določa, da stranko, ki nima pravdne sposobnosti, zastopa njen zakoniti zastopnik (prvi odstavek), ki je določen z zakonom ali aktom, ki ga izda CSD. Pri tem pa je poudariti, da je dovolj, da mladoletnega otroka pred pravdnim sodiščem zastopa zakoniti zastopnik, to pa je bila mati mladoletne toženke. Sodišče prve stopnje je sicer kasneje sklenilo, da bo priznalo zakonito zastopanje tudi očetu mladoletne toženke in mu je nato vročalo tožbo in tudi vse listine v odgovor in s tem je sodišče prve stopnje dalo toženi stranki možnost, da na tožbo argumentirano odgovori tudi po drugem zakonitem zastopniku. Ta zakoniti zastopnik pa je v odgovoru na tožbo dajal nerelevantne trditve in sicer v zvezi z dejstvi o tem, zakaj je zašel v dolgove in sicer, ker naj bi mu drugi upniki ne plačevali njegovih storitev. Takšna dejstva za postopek v Paulianski tožbi pravno niso pomembna. Na vsa druga pravno pomembna dejstva za odločitev pa je sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo, ker je ugotovilo vse pogoje za ugoditev tožbenemu zahtevku, kot to izhaja iz odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je S. N. kot dolžnik tožeče stranke neinsolventen in nima drugega premoženja za poplačilo terjatve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi obstoj dolga tega dolžnika do tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da vse listine z zagotovostjo potrjujejo terjatev tožeče stranke zoper dolžnika S. N. Iz potrdila sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani je razvidno, da gre za pravnomočen in izvršljiv sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 22953/2012 z dne 12. 2. 2012 in je s tem z gotovostjo ugotovljena terjatev, z zapadlostjo v njeni višini v znesku 15.978,94 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi z dne 28. 1. 2012. Zato niso utemeljene pritožbene trditve, da dolžnik ni bil seznanjen z izvršilnim postopkom, kateri se je končal s pravnomočnim in izvršljivim dajatvenim delom za plačilo terjatve tožene stranke na račun tožeče stranke.

7. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno štelo, da gre v konkretnem primeru za rok izpodbojnosti treh let od sklenitve pravnega posla, ker tretji odstavek 256. člena OZ določa obstoj domneve o tem, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škodi upnikom in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da bi to bilo tretjemu znano ali da bi mu to moralo biti znano. Glede pravočasnosti vložene izpodbojne tožbe je sodišče zaključilo, da je bila med mladoletno toženko in njenim očetom darilno izročilna pogodba, sklenjena 11. 2. 2012. Prvi odstavek 553. člena OZ določa, da potomci, med katere je izročitelj razdelil premoženje, niso odgovorni za njegove dolgove, če ni bilo ob izročitvi določeno kaj drugega, kar v danem primeru ni bilo. Vendar drugi odstavek 553. člena OZ izrecno omogoča izročiteljinim upnikom, da lahko izpodbijajo izročitev in razdelitev ob pogojih, ki veljajo za izpodbijanje neodplačnih razpolaganj. Ta izpodbojna tožba pa je naperjena zoper neodplačno razpolaganje po tretjem odstavku 256. člena ZPP, po prvem odstavku 257. člena ZPP pa se izpodbojna tožba v tem primeru lahko vloži v treh letih od sklenitve takšnega izpodbojnega pravnega posla.

8. O izločitvi sodnice zaradi njene domnevne nepristranosti je že bilo odločeno s strani predsednika sodišča, zato tudi ta pritožbeni razlog ni podan.

9. O krajevni pristojnosti je bilo odločeno s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Šentjurju. O nedovoljenosti prenosa pa s sklepom Vrhovnega sodišča RS I R 15/2017 z dne 16. 2. 2017. Zato tudi ta pritožbeni razlog glede krajevne pristojnosti ni podan.

10. Sodišče prve stopnje je pozvalo tudi Center za socialno delo, da pristopi kot stranki intervenient na strani mladoletne tožene stranke. O stranski intervenciji je bilo že odločeno s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Žalcu P 101/2014 z dne 10. 7. 2015 in je bil zavrnjen predlog tožene stranke za stransko intervencijo CSD ..., na strani tožene stranke (zaradi nepodanega intervencijskega interesa na strani predlaganega stranskega intervenienta CSD ..., prvi odstavek 199. člena v zvezi s prvim odstavkom 200. člena ZPP). Tako sodišče tudi ni storilo te, kršitve, uveljavljane v pritožbi. Sodišče prve stopnje je s posameznimi sklepi tudi odločalo o tem, ali je tožeča stranka pravilno oblikovala tožbeni zahtevek in je o tem izdan poseben sklep. Tožbeni zahtevek iz prvega odstavka sodbe je oblikovalni in je tožeča stranka ta zahtevek pravilno postavila in vsebuje potrebne sestavine Paulianske tožbe. Opredeljena je tudi relativna neveljavnost darilno izročilne pogodbe z dne 11. 1. 2012 med dolžnikom S. N. in obdarjenko I. N., s katero je bila prenesena lastninska pravica na posameznem delu stavbe z ID znakom ... Zato je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da je zahtevek tožeče stranke v celoti utemeljen. Tudi drugi del zahtevka je pravilno oblikovan in o njemu je odločeno, da je tožena stranka dolžna dopustiti izvršbo na predmetu izpodbijanega posla, na posameznemu delu stavbe ID znak ..., kajti končni cilj zahtevanega pravnega varstva je možnost, da tožnica kot upnica poseže na to premoženje do vrednosti obstoječe terjatve, pri tem pa veljavnost samega pravnega posla ni ogrožena, le pravni učinki tega so omejeni.

11. Toženka v postopku na prvi stopnji ni uveljavljala sedaj zatrjevane kršitve v zvezi z nepravilno vodenim zapisnikom sodišča in zato ta pritožbeni razlog ni upošteven (člen 286 b ZPP - glej list. št. 69 do 70 spisa).

12. Tako se izkaže, da pritožba tožene stranke v zvezi z očitanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem in zaradi nepravilno uporabljenega materialnega prava ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vse potrebne pogoje katere je tožeča stranka tudi dokazala za ugoditev Paulianski tožbi in je pri tem pravilno uporabilo vso, v sodbi citirano materialno pravo. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP na katere mora paziti sodišče druge stopnje (drugi odstavek 350. člena ZPP), storilo pa tudi ni tistih, na katere opozarja pritožba. Tožena stranka v pritožbi zgolj pavšalno navaja, da so ji bile kršene otrokove pravice, pri tem pa te kršitve podrobneje ne obrazloži. Tudi ta pritožbeni razlog zato ni podan. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo tako glede glavne stvari, kakor tudi glede pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji in je sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdilo.

13. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranke niso priglasile.