Jedro

Protipravnost ravnanja prve toženke je zlasti v opustitvi potrebne prisotnosti usposobljenega strokovnjaka geomehanske stroke pri izkopu brežine, ki bi lahko zaznal problem nevarnosti plazenja tal že med izvajanjem izkopa in tako pravočasno zahteval izvedbo določenih ukrepov za varno nadaljevanje in izvedbo izkopa. Zmotno je prepričanje pritožbe, da tudi geomehanik ne bi preprečil nastanka škode, češ da bi drsenje tal lahko ugotovil šele po opravljenem izkopu. Kot pravilno in skladno pridobljenim izvedenskim mnenjem pojasni sodišče prve stopnje v svojih razlogih, bi možnost plazenja ali plazenje geomehanik odkril že med izvajanjem izkopa in ne šele po končanju le-tega.

Podana je izključitev odgovornosti druge toženke. Pri njeni izključitvi ni pogoj „zavestnega“ kršenja pravil, ker citirana določba splošnih pogojev takšne „zavestnosti“ ne določa, ampak je v besedilu določbe navedeno zgolj „kršitev pravil“, kar zaobsega vse stopnje protipravnega ravnanje oškodovalca, to je zavestno in nezavestno malomarnost ter naklep.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Stranki krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod I. točko izreka ugotovilo, da obstaja odškodninska terjatev tožeče stranke zoper prvotoženo stranko v znesku 116.987,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 116.756,87 EUR od 12. 2. 2009 dalje do plačila in od zneska 230,46 EUR od 7. 5. 2009 dalje do plačila, pod II. točko izreka je odločilo, da je terjatev tožeče stranke iz I. točke izreka prvotožena stranka dolžna povrniti tožnici pod pogoji sklenjene prisilne poravnave, potrjene s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 756/2012 z dne 22. 11. 2012, pravnomočne dne 11. 12. 2012, v kateri je določeno, da je tožena stranka dolžna svojim upnikom izplačati 54 % zneska terjatve v roku štirih let od pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave, pri čemer se terjatve upnikov v obdobju od 2. 4. 2012 do poteka roka za njihovo plačilo ne obrestujejo, pod III. točko izreka je v preostalem delu tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko kot neutemeljenega zavrnilo, pod IV. točko izreka je kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko za plačilo odškodnine v znesku 120.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2011 dalje do izpolnitve, pod V. točko izreka je odločilo, da prvotožena stranka in tožeča stranka nosita vsaka svoje pravdne stroške, pod VI. točko pa je tožeči stranki naložilo v povrnitev drugotoženi stranki pravdne stroške v znesku 30,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sodbo sta se v roku pritožili tožeča in prvotožena stranka, tožeča zoper odločitev pod IV. in VI. točko izreka in prvotožena zoper celotno sodbo.

3. Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku zoper drugotoženo stranko v celoti ugodi s stroškovnimi posledicami, podrejeno, da jo razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi obrazlaga predmet zavarovanja po zavarovalni polici št. 511-1120577 (priloga B2) in Splošne pogoje za gradbeno zavarovanje drugotožene stranke GD-03/06 (priloga B2 v priloženem spisu P 1524/2011-III). Trdi, da se izvzetje zavarovanja po 2. točki četrtega odstavka 2. člena Splošnih pogojev za gradbeno zavarovanje GD-03/06 nanaša le na osnovno zavarovanje iz zavarovalne police iz priloge B2, to je na zavarovanje pod št. 001-objekt v gradnji, ne pa tudi na zavarovanje odgovornosti, ki je dodaten sklop zavarovanja pod št. 002. Ni namreč logično, da bi bilo izvzeto kritje odgovornosti zaradi kršitve predpisov, ker potem praktično ne bi bilo pri zavarovanju odgovornosti nič zavarovano. Izključitev kritja zavarovanja lahko velja le v razmerju zavarovalnica – zavarovanec, ne pa tudi v razmerju do tretjih. „Sosednji gradbeni objekt“ v 5. točki šestega odstavka 23. člena Splošnih pogojev za gradbeno zavarovanje GD-03/06 ni določno opredeljen in se zato razlaga za objekt znotraj razmerja zavarovalnica – zavarovanec. Poleg tega v tu obravnavanem primeru ne gre za opustitev potrebne zaščite po 5. točki šestega odstavka 23. člena Splošnih pogojev za gradbeno zavarovanje GD-03/06, ampak za opustitev ukrepa po projektni dokumentaciji, kar pomeni, da to določilo v tu obravnavanem primeru ni uporabno. Vtoževana škoda je res nastala zaradi protipravnega ravnanja izvajalca del, vendar v sodbi ni ugotovljena njegova zavestnost, naklepnost ali huda malomarnost takega protipravnega ravnanja. Če pa gre za nezavestno protipravno ravnanje, odškodninska odgovornost ni podana. Ker v izpodbijani sodbi ni razlogov o tožničinih neizključitvah kritja zavarovanja, se sodba v tem delu ne more preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka. Tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko temelji na zavarovanju odgovornosti in po 131. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je eden od znakov odškodninske odgovornosti tudi protipravno ravnanje. Če bi sledili izpodbijani sodbi glede izključitve zavarovanja po 2. točki četrtega odstavka 2. člena Splošnih pogojev za gradbeno zavarovanje GD-03/06, potem s takim zavarovanje ni zavarovana nobena odgovornost, kar je nesmiselno. Če pa je neko določilo Splošnih pogojev nejasno, se to razlaga v korist zavarovanca. Ker je torej v 2. točki četrtega odstavka 2. člena Splošnih pogojev za gradbeno zavarovanje GD-03/06 mišljeno izvzetje iz zavarovanja le naklepno kršenje pravil stroke, kar v postopku ni bilo ugotovljeno, je tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko utemeljen.

4. Drugotožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke trdi, da gre pri prvotoženi stranki za zavestno kršenje pravil stroke, pri takšni kršitvi pa je zavarovanje odgovornosti izključeno že po 4. točki prvega odstavka 2. člena Splošnih pogojev za zavarovanje splošne civilne odgovornosti drugotožene stranke O-05/07 (priloga B3 v priloženem spisu P 1524/2011-III), saj gre pri opustitvi pritegnitve sodelovanja strokovnjaka za geomehaniko pri nadzoru izkopa, kot je to storila prvotožena stranka, za zavestno kršenje pravil stroke, ker se je prva tožena stranka te kršitve zavedala in jo je storila zaradi očitne pocenitve del. Poleg tega je pravilna tudi odločitev o izključitvi zavarovanja, kot jo sprejme sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, po 2. točki četrtega odstavka 2. člena Splošnih pogojev za gradbeno zavarovanje GD-03/06, kakor tudi po 5. točki šestega odstavka 23. člena istih splošnih pogojev. Drugotožena stranka zavrača pritožbene navedbe tudi v preostalem delu, potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Prva tožena stranka se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti kot neutemeljenega zavrne s stroškovnimi posledicami, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje pod 2. točko obrazložitve izpodbijane sodbe podalo pomanjkljivo obrazložitev glede smrti prvotne tožnice in vstopa sedanje tožnice v postopek. Ne ve se namreč, ali se je naroka 21. 6. 2011 udeležila prava stranka, saj prvi toženki ni znan datum smrti prvotne tožnice, ker ta na zadnji glavni obravnavi ni prejela zapisnika o zapuščinski zadevi, katerega je v spis vložila sedanja tožnica. V 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je navedeno le, katere dokaze je sodišče prve stopnje izvedlo, ničesar pa ni o zavrnitvi preostalih predlaganih in neizvedenih dokazih, kar je tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka. Prva tožena stranka je namreč sodišču predlagala tudi zaslišanje prič G. R. in J. M. in sodišče zavrnitve tega dokaznega predloga ni utemeljilo. V zvezi s temeljem tožbenega zahtevka pritožba opozarja, da je prva toženka že 27. 2. 2007 pridobila geomehansko poročilo ZRMK in je skladno temu mnenju izvajala vsa dela. Torej je opravila aktivnosti glede geomehanskih potreb že leto in pol pred 10. 6. 2008, ko naj bi to storila po očitku izpodbijane sodbe. Ta njena aktivnost zadostuje pričakovanemu standardu in potrebni skrbnosti ter ravnanju v skladu s projektno dokumentacijo. Tudi po izvedencih, s katerimi so bila pridobljena izvedenska mnenja v tej pravdi, ukrep s strokovnjakom geomehanske stroke ne bi preprečil drsenja tal in posledično temu nastanka vtoževane škode. Geomahanik bi namreč dejanske razmere drsenja tal lahko ugotovil šele po začetku izkopa brežine. Ker je sodišče prve stopnje sprejelo drugačne zaključke od teh, je to absolutna bistvena kršitev določb postopka, zmotno je ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. V zvezi z višino odmerjene in prisojene odškodnine pritožba trdi, da je tožnica s predlagano začasno odredbo o ustavitvi gradnje soprispevala k višini škode, saj je s to začasno odredbo preprečila nadaljnjo gradnjo, s katero bi bilo preprečeno nadaljnje plazenje brežine. Ni res, da bi bila začasna odredba izdana že po nastanku škode, kot zmotno ugotovi sodišče prve stopnje. Ker je na tem istem mestu v preteklosti že potekal plaz, ni možno naprtiti prvi toženki izključne krivde za plazenje tal. Tudi ni možno izključiti, da niso bile poškodbe na objektih tožeče stranke že pred obravnavanim plazom in drsenjem tal. Sodišče prve stopnje je s svojo odločitvijo tudi preseglo tožbeni zahtevek, saj je priznalo kot odškodnino vrednost izgradnje novega objekta, medtem kot tožeča stranka višino škode veže izključno na manjvredost objekta, kar pa je občutno nižje od vrednosti novega objekta.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Ko pritožba tožeče stranke zatrjuje zavestno protipravno ravnanje (naklep ali huda malomarnost) kot posledica izključitve iz zavarovanja, je pojasniti, da je zavestna kršitev veljavnih predpisov posledica izključitve zavarovanja predvidena v 4. točki prvega odstavka 2. člena Splošnih pogojev za zavarovanje splošne civilne odgovornosti O-05/07 (priloga B3 v priloženem spisu P 1524/2011-III), medtem ko sodišče prve stopnje izključitev odgovornosti druge toženke veže na določbi 2. točke četrtega odstavka 2. člena in 5. točke šestega odstavka 23. člena Splošnih pogojev za gradbeno zavarovanje GD-03/06 (priloga B2 v priloženem spisu P 1524/2011-III), kot to izhaja iz 19. točke izpodbijane sodbe. Kar takoj je pritrditi pritožbi, da je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je odgovornost druge tožene stranke izključena po določbi 5. točke šestega odstavka 23. člena Splošnih pogojev za gradbeno zavarovanje GD-03/06, ker pri v tej pravdi obravnavanem plazenju tal kot vzroka za nastanek vtoževane škode ne gre za poškodovanje sosednjih gradbenih objektov, ker je bila opuščena ustrezna zaščita (ojačanje, podpiranje, opiranje itd.). Opuščena zaščita se namreč nanaša na poškodovani sosednji gradbeni objekt, medtem ko se v tej pravdi prvi toženki kot povzročitelju škode ne očita nezaščita na objektih tožeče stranke, na katerih povzročena škoda se tu vtožuje. Sprejema pa pritožbeno sodišče za pravilnega stališče o izključitvi odgovornosti druge toženke zaradi izključitve iz zavarovanja na podlagi 2. točke četrtega odstavka 2. člena Splošnih pogojev za gradbeno zavarovanje GD-03/06. Pri tej izključitvi ni pogoj „zavestnega“ kršenja pravil, ker citirana določba takšne „zavestnosti“ ne določa, ampak je v besedilu določbe navedeno zgolj „kršitev pravil“, kar zaobsega vse stopnje protipravnega ravnanje oškodovalca, to je zavestno in nezavestno malomarnost ter naklep. Tudi ni podlage za trditev, da bi se ta določba nanašala zgolj na zavarovanje pod točko 001 zavarovalne police št. 511-1120577 (priloga B2). To zlasti izhaja iz dejstva, da so dodatna zavarovanja nevarnosti (v zavarovalni polici iz priloge B2 v točkah 002-007) predvidena v drugem odstavku 2. člena Splošnih pogojev za gradbeno zavarovanje GB-03/06, takoj v nadaljevanju, konkretno v četrtem odstavku 2. člena, pa so določene izključitve iz zavarovanja brez dodatnega pojasnila, na katero zavarovanje nevarnosti se te izključitve nanašajo ali se ne nanašajo. Res se določbe o izključitvi zavarovanja, kakor tudi vse preostale določbe zavarovalne police, nanašajo le na razmerje zavarovanec – zavarovalec, ker sta edini stranki te pogodbe ti dve osebi, tožeča stranka pa ima le pravico terjati odškodnino direktno od zavarovalnice, toda le v primerih, v kolikor je določena škodna nevarnost zavarovana, ne pa tudi, če ni zavarovana ali je iz zavarovanja izključena. Ni pritrditi pritožbi, da bi bilo zavarovanje odgovornosti pod točko 2.1. zavarovalne police št. 511-1120577 nesmiselno, če sledimo razlagi sodišča prve stopnje določbe 2. točke četrtega odstavka 2. člena Splošnih pogojev za gradbeno zavarovanje GD-03/06, ker s tem dejansko ne bi bila zavarovana nobena odgovornost izvajalca del. Po citirani določbi Splošnih pogojev je namreč izključeno zavarovanje le pri kršitvi splošno priznanih „pravil gradbene stroke“, ne pa tudi ob kršitvi katerihkoli drugih pravil. Obseg teh drugih pravil, torej pravil, ki jih ni opredeliti kot pravil gradbene stroke, pa je nedvomno zelo obsežen. Pritrditi ni pritožbi tožeče stranke niti o zatrjevani absolutni bistveni kršitvi določb postopka zaradi izostanka razlogov o navedbah tožeče stranke glede neizključitve kritja iz zavarovanja. Ko je namreč sodišče prve stopnje v 19. točki izpodbijane sodbe utemeljilo izključitev odgovornosti druge toženke zaradi izvzetja iz zavarovanja po 2. točki četrtega odstavka 2. člena Splošnih pogojev za gradbeno zavarovanje, je s tem posredno odgovorilo tudi na zatrjevanje tožeče stranke glede neizključitve kritja na to materialnopravno podlago.

8. Ko prva toženka v pritožbi opozarja na absolutno bistveno kršitev določb postopka zaradi pomanjkljivih razlogov v 2. točki obrazložitve izpodbijane sodbe glede vstopa v pravdo sedanje tožnice kot dedinje prvotne tožnice, je pojasniti, da je bila prva toženka na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 15. 4. 2014 prisotna (po svojem pooblaščancu) in bi takrat lahko vpogledala v zapisnik o zapuščinski zadevi po pokojni prvotni tožnici (priloga A27). S tem vpogledom bi ugotovila, da je prvotna tožnica umrla 9. 1. 2014. Torej so bila vsa procesna dejanja prvotne tožnice in po njej njene pravne naslednice po njunem pooblaščancu opravljene skladno postopkovnim določbam.

9. Res sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni podalo razlogov o zavrnitvi dokaznih predlogov (glede zaslišanja prič G. R. in J. M.) neizvedenih dokazov. Vendar, da je določeni pritožbeni razlog upošteven in možen preizkusa po pritožbenem sodišču, mora biti ta razlog v pritožbi opredeljeno utemeljen in ne zadostuje zgolj pavšalna trditev o kršitvi postopka v tej smeri. Na absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), katero pritožba v tem delu zatrjuje, namreč pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) in je torej upštevna le, če jo upoštevno uveljavlja pritožba. Ko pritožba prve toženke zatrjuje to absolutno bistveno kršitev določb postopka, ne pojasni, kakšen vpliv naj bi ta kršitev imela na odločitev sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku, o takšni pavšalni pritožbeni trditvi pa se pritožbeno sodišče, kot je že bilo izpostavljeno zgoraj, ne more opredeliti in je posledično temu v tem pritožbenem postopku neupoštevna.

10. Pri izpodbijanju odločitve sodišča prve stopnje po temelju pritožba prve toženke oporeka ugotovljeni protipravnosti njenega ravnanja. Vendar je sodišče prve stopnje protipravnost ravnanja prve toženke kot enega izmed zahtevanih elementov odškodninske odgovornosti obširno, prepričljivo, argumentirano in vse na dokazih temelječe pojasnilo v razlogih izpodbijane sodbe, podanih v 16., 17. in 18. točki obrazložitve. Te razloge pritožbeno sodišče, v odgovor pritožbi in izogib ponavljanju, v celoti sprejema in se nanje sklicuje. Čeprav je prva toženka pridobila geomehansko poročilo ZRMK že leto in pol pred predmetnim izkopom brežine v letu 2008, je protipravnost njenega ravnanja zlasti v opustitvi potrebne prisotnosti usposobljenega strokovnjaka geomehanske stroke pri izkopu brežine, ki bi lahko zaznal problem nevarnosti plazenja tal že med izvajanjem izkopa in tako pravočasno zahteval izvedbo določenih ukrepov za varno nadaljevanje in izvedbo izkopa. Zmotno je prepričanje pritožbe, da tudi geomehanik ne bi preprečil nastanka škode, češ da bi drsenje tal lahko ugotovil šele po opravljenem izkopu. Kot pravilno in skladno pridobljenim izvedenskim mnenjem pojasni sodišče prve stopnje v svojih razlogih, bi možnost plazenja ali plazenje geomehanik odkril že med izvajanjem izkopa in ne šele po končanju le-tega, kar nedvomno pomeni, da bi s tem lahko nastanek plazenja tal in s tem nastanek vtoževane škode preprečil ali vsaj v bistvenem obsegu omejil. 11. Da s predlagano izdano začasno odredbo Z 14/2008 z dne 14. 7. 2008 (priloga A16) tožeča stranka ni soprispevala k višini nastale škode, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožnica očitno spregleda, da ji je bila z začasno odredbo prepovedana le nadaljnja gradnja stanovanjskih objektov, ne pa tudi izgradnja v zvezi z zaščito plazišča in preprečitvijo nadaljnjega plazenja, katera je bila v izdani začasni odredbi še izrecno predvidena. Torej bi kljub začasni odredbi prva toženka lahko izvedla vse ukrepe za sanacijo plazenja tal. Da fosilni plaz v preteklosti na tem območju ni povzročil v tej pravdi vtoževane škode in da tudi ni bil vzrok za sedanje plazenje tal, je sodišče prve stopnje obširno in argumentirano utemeljilo v 14. točki izpodbijane sodbe, glede dokazanosti nastanka škode v posledici sedanjega plazenja tal pa dodatno še v 15. točki izpodbijane sodbe. Tem razlogom v odgovor pritožbi v tem delu pritožbenemu sodišču ni potrebno ničesar dodajati.

12. Sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo z izpodbijano sodbo o višini škode ni prekoračilo tožbenega zahtevka, kot zmotno trdi pritožba prve toženke. Da tožeča stranka v tej pravdi zahteva povračilo celotne škode, povzročene ji zaradi ugotovljenega plazenja tal in ne le škode zaradi manjvrednosti objektov, smiselno izhaja že iz njenih navedb v zadnjem odstavku III. točke tožbe z dne 4. 5. 2009, ko izrecno zahteva postavitev izvedenca gradbene stroke, da bi v svojem mnenju ugotovil višino tožeči stranki nastale škode zaradi očitnega protipravnega ravnanja tožene stranke, ne da bi pri tem omejevala škodo na manjvrednost objektov ali kako drugače. 13. Pritožbeno sodišče je zato, ker pri obravnavi obeh pritožb ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo z njima izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in je skladna 154. in 155. členu ZPP. Pravdne stranke so dolžne kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, saj tožeča in prvotožena stranka s svojima pritožbama nista uspeli, medtem ko drugotožena stranka v odgovoru na pritožbo ni navajala ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi tožeče stranke, torej ta njen strošek za ta pritožbeni postopek ni bil potreben.