Jedro

Nezakonitost odpovedi pomeni, da pogodba o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem še vedno velja. ZDR ne predvideva enostranske spremembe pogodbe o zaposlitvi brez soglasja delavca. V 118. členu je predvideno le prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, če ob nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavec ne želi nadaljevati delovnega razmerja (prvi odstavek) oziroma če ne glede na predlog delavca sodišče ugotovi, da upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče (drugi odstavek).

Čeprav ZDR v 184. členu določa, da je delodajalec dolžan povrniti delavcu pri delu povzročeno škodo po splošnih pravilih civilnega prava in se tako opredeljena odškodninska odgovornost nanaša tudi na škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja, individualno urejenih v pogodbi o zaposlitvi, se v dosedanji praksi sodišč ni štelo, da bi bil delavec z zavrnitvijo sklenitve pogodbe o zaposlitvi za drugo neustrezno ali ustrezno delo ob istočasni sprožitvi spora zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi in uveljavljanju nadomestila plače za čas nezakonitosti odpovedi na podlagi 171. člena OZ upravičen le do razlike prikrajšanja med plačo po nezakonito odpovedani pogodbi o zaposlitvi in plačo na drugem delovnem mestu, za katero je podpis nove pogodbe odklonil.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je dne 9. 7. 2005 podala tožena stranka. Ugotovilo je, da tožena stranka ob odpovedi pogodbe tožnici ni ponudila nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto. Hkrati je ugodilo zahtevku za priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja s plačilom razlike plače med plačo za delovno mesto blagajnik in plačo za delovno mesto administrator - prevzemnik blaga ter toženki naložilo, da tožnico pozove na delo. Ugotovilo je, da je tožena stranka zamudila 30-dnevni subjektivni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Hkrati je sodišče s posebnim sklepom zavrnilo spremembo tožbe, ki jo je tožnica predlagala med postopkom.

2. Sodišče druge stopnje je na tožničino pritožbo sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v tem smislu, da je datumsko opredelilo priznanje pravic iz delovnega razmerja in tožnici za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prisodilo nadomestilo plače v višini plače, kot bi tožnici šla, če bi delala. Ob ugotovitvah, da je imela tožnica že od 16. 10. 2003 dalje sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto administrator - prevzemnik, na katerem pa nikoli ni delala, je soglašalo s presojo sodišča prve stopnje, da je zakonski rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v času odpovedi že potekel, oziroma da le-ta ni začel teči s spremembo sistemizacije delovnih mest z dne 17. 6. 2005, ko je tožena stranka formalno ukinila navedeno delovno mesto. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrnilo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka in v njej uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje s spremembo izreka sodbe dejansko sledilo spremembi tožbe, ki jo je sodišče prve stopnje zavrnilo, ne da bi formalno poseglo v sklep, s katerim sprememba ni bila dopuščena in zoper katerega pritožba tudi ni bila vložena. Hkrati se sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb, da sodišče z reintegracijo tožnice na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi ne bi smelo vzpostaviti položaja, kot da delovno mesto iz te pogodbe ni bilo ukinjeno. Tožena stranka ne soglaša, da zakonski rok za podajo odpovedi prične teči že od podpisa pogodbe o zaposlitvi dalje, glede na to, da tožnica na delovnem mestu iz pogodbe o zaposlitvi nikoli ni delala. Razlog za odpoved je bila ukinitev tega delovnega mesta, kar je bilo v toženkini pristojnosti. Ob dejanskem neskladju med tožničino pogodbo o zaposlitvi in potrebami po opravljanju del bi moralo sodišče dopustiti odpravo tega neskladja s spremembo organizacije in sistemizacije delovnih mest ter tudi glede na smiselno uporabo določb Obligacijskega zakonika (OZ) dopustiti odpravo tega neskladja z ustrezno prilagoditvijo pogodbenega razmerja s tožnico. To je tožena stranka storila s pravočasno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, ki je bilo s spremembo akta o sistemizaciji ukinjeno, in s ponudbo nove pogodbe za delo na delovnem mestu, ki ga je tožnica dejansko ves čas opravljala. Z neživljenjsko in formalistično presojo, da je rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi potekel že pred ukinitvijo delovnega mesta iz tožničine pogodbe o zaposlitvi, je nastal nerešljiv položaj, ko je delovno mesto, za katero je bila sklenjena prvotna pogodba, ukinjeno, sodišče pa nalaga toženi stranki, da tožnico pozove nazaj na neobstoječe delovno mesto. Hkrati sodišče vzpostavlja položaj, ko tožnici pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga niti teoretično ne more biti več odpovedana, ne glede na to, da delovnega mesta več ni. Gre za neizvršljivo odločitev in kvečjemu bi lahko bila tožnici priznana pravica do vrnitve na drugo ustrezno delovno mesto. Ker je tožnica odklonila podpis nove pogodbe za delovno mesto, na katerem je dela že doslej opravljala in se je raje odločila za odprto brezposelnost, je sodišče druge stopnje v nasprotju s splošnimi načeli odškodninskega prava (171. člen OZ) toženi stranki naložilo plačilo celotnega nadomestila plače, saj bi lahko tožnica s podpisom nove pogodbe zmanjšala nastalo škodo v obliki izpada plače, ne da bi to vplivalo na njeno možnost izpodbijati zakonitost odpovedi predhodne pogodbe.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz izreka izpodbijane sodbe je očitno, da sodišče druge stopnje ni poseglo v sklep sodišča prve stopnje, s katerim ni bila dopuščena s strani tožnice naknadno predlagana sprememba tožbe. To tudi ne izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Ko je sodišče dopolnilo izrek sodbe sodišča prve stopnje tako, da je v izreku datumsko opredelilo obdobje, za katero je tožnici priznalo pravice iz delovnega razmerja, s tem da ti datumi ob vložitvi tožbe še niso bili znani, to ni pomenilo odločanja po spremenjeni tožbi v smislu določb 184. člena ZPP, saj je še vedno šlo za odločanje o vsebinsko enakem in istovrstnem zahtevku, kot je bil opredeljen v tožbi. Prav tako je sodišče v okviru tožbenega zahtevka odločalo o tožničinem nadomestilu plače. Glede na to v reviziji očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso bile podane. Za svojo presojo, ki jo revizija označuje za nelogično, je sodišče navedlo tako dejanske, kot materialnopravne razloge, tako da tudi glede tega bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7. Na podlagi petega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga.

8. Po ugotovitvah sodišča se je tožnica zaposlila pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 10. 2003 na delovnem mestu administrator - prevzemnik blaga. Na tem delovnem mestu tožnica pri toženi stranki nikoli ni delala, temveč je opravljala delo prodajalca - blagajnika. Dne 17. 6. 2005 je tožena stranka delovno mesto administrator - prevzemnik blaga tudi formalno ukinila tako, da je ustrezno spremenila sistemizacijo delovnih mest, ker je ugotovila, da dejansko na tem delovnem mestu nihče ni delal. Zaradi uskladitve s spremenjeno sistemizacijo delovnih mest je tožena stranka dne 9. 7. 2005 podala tožnici redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in ji hkrati ponudila v podpis novo pogodbo za delovno mesto prodajalec - blagajnik, za katero se sicer zahteva stopnja nižje izobrazbe in na katerem je tožnica že vse dotlej delala. Zaradi odklonitve nove pogodbe o zaposlitvi je tožnici na podlagi sporne odpovedi delovno razmerje prenehalo dne 22. 9. 2005. 9. Glede na gornje dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), je očitno, da tožničina pogodba o zaposlitvi z dne 16. 10. 2003 glede dela na delovnem mestu administrator - prevzemnik blaga ni bila nikoli realizirana. Dejanske potrebe po tožničinem delu na delovnem mestu administrator - prevzemnik blaga očitno ves čas ni bilo, saj tožena stranka teh del v praksi niti ni imela organizacijsko povezanih v posebnem delovnem mestu s tem nazivom. Ker je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi bistveni element obstoja poslovnega razloga iz prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR, je sodišče utemeljeno ugotovilo, da je poslovni razlog nastal pred spremembo akta o sistemizaciji, na katero se sklicuje tožena stranka, oziroma je obstajal že vse od sklenitve tožničine pogodbe o zaposlitvi, tako da je v času podaje odpovedi že potekel 30-dnevni subjektivni rok za podajo odpovedi (pa tudi 6-mesečni objektivni rok) iz petega odstavka 88. člena ZDR. Ker je ta rok prekluzivnega značaja, je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana po izteku roka, nezakonita.

10. Nezakonitost odpovedi pomeni, da pogodba o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem še vedno velja. ZDR ne predvideva enostranske spremembe pogodbe o zaposlitvi brez soglasja delavca. V 118. členu je predvideno le prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, če ob nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavec ne želi nadaljevati delovnega razmerja (prvi odstavek) oziroma če ne glede na predlog delavca sodišče ugotovi, da upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank, nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče (drugi odstavek). Tožena stranka v sporu ni predlagala odločitve sodišča v navedenem smislu.

11. Kolikor revizija graja spremembo sodbe sodišča prve stopnje v tem smislu, da je sodišče druge stopnje za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dosodilo tožnici nadomestilo plače, do katere bi bila upravičena, če bi delala, ker je bila tožnici ponujena nova pogodba o zaposlitvi za drugo delovno mesto, pa je le-ta ponudbo odklonila, sodišče ugotavlja, da je takšna odločitev skladna z dosedanjo sodno prakso. Čeprav ZDR v 184. členu določa, da je delodajalec dolžan povrniti delavcu pri delu povzročeno škodo po splošnih pravilih civilnega prava in se tako opredeljena odškodninska odgovornost nanaša tudi na škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja, ki so individualno urejene v pogodbi o zaposlitvi, se v dosedanji praksi sodišč ni štelo, da bi bil delavec z zavrnitvijo sklenitve pogodbe o zaposlitvi za drugo neustrezno ali ustrezno delo ob istočasni sprožitvi spora zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi in uveljavljanju nadomestila plače za čas nezakonitosti odpovedi na podlagi 171. člena OZ upravičen le do razlike prikrajšanja med plačo po nezakonito odpovedani pogodbi o zaposlitvi in plačo na drugem delovnem mestu, za katero je podpis nove pogodbe odklonil. 12. Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.