Jedro

Pri opravljanju dela tožnika kot snemalca pri toženki so podani vsi elementi delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena ZDR-1. Glede obsega pravic tožnika kot javnega uslužbenca v smislu tretjega odstavka 16. člena ZJU, ki prepoveduje, da bi delodajalec delavcu zagotavljal večje pravice, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva, bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati določbo prvega odstavka 14. člena ZSPJS, ki določa, da javnemu uslužbencu pripada osnovna plača, ki je za dva plačna razreda nižja od osnovne plače delovnega mesta, na katerem delavec opravlja delo, če ima nižjo izobrazbo od zahtevane. Navedeno pomeni, da bi sodišče prve stopnje ob ugotovitvi neizpolnjevanja izobrazbenega pogoja za zasedbo delovnega mesta Snemalec VII/1 tožniku lahko dosodilo le osnovno plačo z uvrstitvijo v izhodiščni plačni razred ob upoštevanju odbitka dveh plačnih razredov.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se delna sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se na novo glasi: „I. Tožeča stranka je v delovnem razmerju pri toženi stranki od 20. 12. 2014 dalje za nedoločen čas, s krajšim delovnim časom 32 ur na teden, na delovnem mestu Snemalec VII/1 in je uvrščena: od 20. 12. 2014 do 31. 12. 2018 v izhodiščni 27. plačni razred, od 1. 1. 2019 do 31. 10. 2019 v izhodiščni 28. plačni razred, in od 1. 11. 2019 dalje v izhodiščni 29. plačni razred, pri vseh znižano za dva plačna razreda.

II. Kar tožeča stranka zahteva za čas pred 20. 12. 2014, nad 32 ur do polnega delovnega časa in za višji plačni razred (35) od dosojenega, se zavrne.“

II. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi delna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo razsodilo, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženki od 20. 12. 2014 dalje za nedoločen čas na delovnem mestu Snemalec VII/1, in je uvrščen: od 20. 12. 2014 do 31. 12. 2018 v izhodiščni 27. plačni razred z najvišjim 37. plačnim razredom, od 1. 1. 2019 do 31. 10. 2019 v izhodiščni 28. plačni razred in od 1. 11. 2019 dalje v izhodiščni 29. plačni razred, za 80,58 % polnega delovnega časa (točka I izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za čas pred 20. 12. 2014, nad 80,58 % polnega delovnega časa in za višji plačni razred (35) od dosojenega (točka II izreka sodbe). Sklenilo je, da se dopusti sprememba tožbe, kot jo je tožnik podal v vlogah z dne 27. 5. 2020 (točka I izreka sklepa), ter da se ne dopusti delni umik tožbe z dne 8. 6. 2020 (točka II izreka sklepa).

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del delne sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je delal na delovnem mestu Snemalec VII/1, temveč vztraja, da je opravljal delo na delovnem mestu Snemalec reporter. Navaja, da glavna razlika med delovnima mestoma ni v oblikovanju besedila, ampak v samostojni izvedbi snemanja, ko snemanja ne usmerja novinar, ampak snemanje izvede sam snemalec. Sodišču prve stopnje očita, da njegovih trditev, da v primeru delovnega razmerja ni upoštevan odmor med delovnim časom, dela prosti dnevi, upravičene odsotnosti, kot tudi ne letni dopust, ki znaša najmanj 4 tedne na leto, ni upoštevalo. Meni, da ni jasno, kako je sodišče prve stopnje prišlo do 80,58 % polnega delovnega časa.

3. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del delne sodbe in sodišču prve stopnje očita, da je odločilo mimo zahtevka, saj je tožnik uveljavljal zahtevek, da se ugotovi, da je v delovnem razmerju na delovnem mestu Snemalec reporter VII/1 in ne na delovnem mestu Snemalec VII/1. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno določilo plačni razred v razponu od 27. do 37. plačnega razreda in nato od 28. oziroma 29. plačnega razreda, kar ni dopustno, saj je vsak zaposleni umeščen v prav določen plačni razred in ne v razponu. Pri tem tudi ni upoštevalo, da tožnik nima ustrezne izobrazbe, tako da bi bil, če bi bil v delovnem razmerju, upravičen do plače z odbitkom 2 plačnih razredov. Ne strinja se z določitvijo obsega delovnega časa, ker je sodišče prve stopnje poenostavljeno odločilo, da je delovna obveznost tožnika 80,58 %, kar je povprečje odstotka dela tožnika glede na polni delovni čas od leta 2014 do 2019, čeprav je tožnik delal vsako leto manj in je na primer v letu 2019 delal le še 72,30 % delovnega časa. Meni, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je tožnik zadnjič delal za toženko dne 28. 3. 2020, zato je morebitno delovno razmerje, če je obstajalo, prenehalo z 28. 3. 2020. Poudarja, da tožnik ob prenehanju dela (in v nadaljnjih 30 dneh) ni vložil nobenega zahtevka, s katerim bi uveljavljal nezakonitost odpovedi delovnega razmerja, niti ni zahteval reintegracije, reparacije ali česarkoli drugega, s čimer bi uveljavljal svoje pravice v zvezi s prenehanjem razmerja. Izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v delovnem razmerju. Navaja, da tožnik ni bil dolžan dela opraviti sam, pač pa je lahko angažiral tudi druge ali dodatne osebe, kar je na primer pri določenih snemanjih tudi naredil. Dejstvo, da je delal s svojo opremo, s pomočniki ali nadomestnimi osebami ter da je bil plačan po opravljenem delu, ne po urah dela, dokazuje, da tožnik ni bil v delovnem razmerju. Med strankama je bil namreč sklenjen dogovor, da se tožniku plača za izdelek in ne za samo delo.

4. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke pa je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo izpodbijano delno sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev o obstoju delovnega razmerja ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, razen v delu določitve plačnih razredov, je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da so bili pri opravljanju dela tožnika kot snemalca pri toženki podani vsi elementi delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) ter jim, glede na argumentacijo v pritožbi toženke, nima kaj dodati. V izogib ponavljanju se na te izčrpne razloge izpodbijane delne sodbe zato sklicuje. Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve oprlo predvsem na izpovedi prič, zaposlenih pri toženki A.A., B.B., C.C., D.D. in E.E.), ki so pri svojem delu sodelovali s tožnikom in so skladno izpovedali o vsebini tožnikovega dela v obravnavanem obdobju. Dejstvo, da je tožnik delal s svojo opremo, kot navaja toženka v pritožbi, pa samo po sebi ne pomeni, da ob upoštevanju posebnosti snemalskega dela oziroma dela snemalca ne bi bilo mogoče zaključiti, da je tožnik dejansko delal po navodilih in nadzoru delodajalca, da je bil vključen v delovni proces pri toženki in da je za svoje delo prejemal tudi plačilo.

7. Do pritožbenih navedb toženke, da tožnik dela ni bil dolžan opraviti sam, ampak je lahko angažiral tudi druge ali dodatne osebe ter da je bil med strankama sklenjen dogovor, da se tožniku plača za izdelek in ne za samo delo, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker gre za nedovoljene pritožbene novote. Toženka jih namreč prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je bil tožnik od 20. 12. 2014 dalje zaposlen na delovnem mestu Snemalec VII/1. Čeprav priča E.E., planerka, ki je naročala tožnikove storitve, res ni vedela, kaj dela snemalec oziroma snemalec reporter, kot izpostavlja tožnik v pritožbi, to ne omaje pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal dela in naloge Snemalca VII/1, in ne dela katerega drugega delovnega mesta. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je navedena trditev priče iztrgana iz konteksta, saj je v ponovnem zaslišanju izpovedala, da je snemalec reporter nekdo, ki je pred in za kamero. Zato pritožbene navedbe tožnika, s katerimi izpodbija dokazno oceno in zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni opravljal dela Snemalca reporterja, niso utemeljene, zlasti ob upoštevanju izpovedi E.E. kot vsebinske celote in skladnih izpovedi ostalih prič (C.C., D.D.,F.F. in A.A.). Dokazna ocena sodišča prve stopnje je pravilna, prepričljiva in ustrezno obrazložena skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, zato ji pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

9. Pri ugotavljanju nalog delovnega mesta, ki jih je v delovnem razmerju opravljal tožnik, je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz primerjave opisov del in nalog enega in drugega delovnega mesta v toženkinem aktu o sistematizaciji. Ob primerjavi je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen zaključek, da je bistvena razlika med delovnima mestoma Snemalec VII/1 in Snemalec reporter v delovni nalogi „oblikovanje spremnega besedila in sporočanje javnosti“, ki predstavlja dodatno aktivnost snemalca reporterja. Razmejitev je torej v tem, da snemalec reporter oblikuje spremno besedilo za sporočanje javnosti ter javnosti tudi sporoča (nastopa pred kamero), medtem ko snemalec zgolj snema, ustvarja slikovno podobo. Glede na to se tožnik v pritožbi neutemeljeno zavzema za razlago, da je razlika med obema delovnima mestoma v samostojni izvedbi snemanja, tj. ko snemanja ne usmerja novinar, ampak snemanje izvede sam snemalec.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek toženke o kršitvi 2. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje odločilo mimo tožbenega zahtevka s tem, ko je ugotovilo delovno razmerje na delovnem mestu Snemalec VII/1, medtem ko je tožnik zahteval ugotovitev na delovnem mestu Snemalec reporter VII/1. V zvezi z delovnim mestom, katerega je vtoževal tožnik, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ima toženka sistemizirano delovno mesto Snemalec reporter (brez oznake VII/1, ki označuje tarifni razred) ter tako na podlagi opisov tega delovnega mesta in drugih primerljivih delovnih mest za delo snemalca presojalo, katere delovne naloge je tožnik opravljal. S tem, ko je tožniku od 20. 12. 2014 priznalo zaposlitev na delovnem mestu Snemalec VII/1, je tako sodišče prve stopnje zgolj presodilo, kateremu nazivu delovnega mesta so ustrezale tožnikove delovne naloge. Prav tako pa je v tovrstni zadevi bistvena oziroma odločilna ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ugotovitev delovnega mesta pa bi bila bistvena le iz vidika višine tožbenih zahtevkov.

11. Pritožbene navedbe toženke, da je tožnik zadnjič delal za toženko 28. 3. 2020, zaradi česar je morebitno dejansko delovno razmerje prenehalo s tem dnem, niso utemeljene in ne vplivajo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o obstoju delovnega razmerja za nedoločen čas. To dejstvo je namreč toženka prvič navedla šele v vlogi, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 22. 4. 2021, kar je že po zaključku glavne obravnave (ki je bila 16. 4. 2021), zato gre za prepozno zatrjevano dejstvo oziroma nedopustno pritožbeno novoto.

12. Toženka pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da osnovna plača javnega uslužbenca ne more biti določena v razponu plačnih razredov ter da je tožnik upravičen do osnovne plače z odbitkom dveh plačnih razredov, ker ne izpolnjuje pogoja ustrezne strokovne izobrazbe za opravljanje dela na delovnem mestu Snemalec VII/1. Glede obsega pravic tožnika kot javnega uslužbenca v smislu tretjega odstavka 16. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.), ki prepoveduje, da bi delodajalec delavcu zagotavljal večje pravice, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva, bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati določbo prvega odstavka 14. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.), ki določa, da javnemu uslužbencu pripada osnovna plača, ki je za dva plačna razreda nižja od osnovne plače delovnega mesta, na katerem delavec opravlja delo, če ima nižjo izobrazbo od zahtevane. Navedeno pomeni, da bi sodišče prve stopnje ob ugotovitvi neizpolnjevanja izobrazbenega pogoja za zasedbo delovnega mesta Snemalec VII/1 tožniku lahko dosodilo le osnovno plačo z uvrstitvijo v izhodiščni plačni razred ob upoštevanju odbitka dveh plačnih razredov. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženke v tem delu ugodilo in izpodbijani del delne sodbe spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP).

13. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegovih trditev o odmoru med delovnim časom, dela prostih dneh, upravičenih odsotnostih in letnem dopustu. Glede nekonkretizirane trditvene in dokazne podlage tožnika o tem, kdaj in koliko je imel prostih dni oziroma je koristil letni dopust ali bil v bolniškem staležu, pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je tožnik le pavšalno nasprotoval kvoti delovnih ur iz tabele delovnega časa, s katero je toženka dokazovala, da tožnik dela ni opravljal polni delovni čas. Odmorov za malico pa tožnik v svoji trditveni podlagi niti ni omenil, zato pritožbeno zatrjevanje v tej smeri predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto.

14. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik delo za toženko opravljal v povprečju 80,58 % polnega delovnega časa. Na podlagi podanih trditev strank ter mesečnih poročil o obsegu opravljenih storitev in odstotkov tožnikovega dela glede na polni delovni čas na letni ravni, je sodišče prve stopnje napravilo ustrezen povprečni izračun, iz katerega izhaja, da je bil obseg tožnikovega dela manjši od polnega delovnega časa, v 80,58 % deležu do polnega delovnega časa. Pritožbi tako neutemeljeno nasprotujeta višini določitve obsega delovnega časa. Glede na določbo prvega odstavka 143. člena ZDR-1, po kateri znaša polni delovni čas 40 ur na teden, pa je pritožbeno sodišče zaradi jasnosti izreka izpodbijano delno sodbo v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je ugotovljeni odstotek obsega delovnega časa spremenilo v delovne ure, 80,58 % polnega delovnega časa namreč predstavlja krajši delovni čas 32 ur na teden (5. alineja 358. člena ZPP).

15. Ker pritožbeni razlogi toženke v preostalem delu ter pritožbeni razlogi tožnika niso podani, je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo toženke ter v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).