Jedro

Tožnica s trditvami o nepravilnih ugotovitvah in sklepanjih sodišča prve stopnje na obstoj drugih dejstev izpodbija dejansko stanje in z njo povezano dokazno oceno, ki v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog. Zato dokazne ocene in na njeni podlagi sprejetih ugotovitev ne more uspešno izpodbiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je toženec dolžan plačati 1.520 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov (od določenih datumov) do plačila ter povrniti izvršilne in pravdne stroške.

2. Tožnica vlaga pritožbo zoper navedeno sodbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi in tožencu naloži povrnitev njenih stroškov. Uvodoma povzema, kaj je predmet spora, kaj je bila vsebina toženkinega ugovora zoper vtoževano plačilo oskrbnine in kaj je sodišče prve stopnje na podlagi dokaznega postopka ugotovilo in presodilo. Sodišču očita, da je z ugotovitvijo, da je 5. 12. 2019 z denarjem toženca izvršila plačilo v svojem imenu in na svoj račun, preseglo trditveno podlago toženca. Trditev toženca, da naj bi bilo izvršeno plačilo iz denarnih sredstev toženca v korist toženke, ni bilo. Zato se tožnica do tega ni mogla opredeliti. Manjkajoče trditvene podlage ni mogoče nadomestiti z dokazi. Ker se sodišče ne more sklicevati na dejstva, ki jih nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, s čimer je kršilo določilo 212. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka.

Zmoten je pravni zaključek sodišča, da v izpodbijani sodbi omenjeni račun z dne 5. 12. 2019 (priloga B5), izdan na ime tožnice, potrjuje, da je tožnica vplačilo izvršila z denarnimi sredstvi toženca. Sodišče gradi takšen zaključek na tem, da tožnica ni dokazala, kaj naj bi tega dne plačala, pri čemer k temu niti ni bila pozvana. Izkustveno sprejemljivo je, da je toženec plačal račune in obveznosti v višini 793,13 EUR, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, zakonita zastopnica tožnice pa druge svoje obveznosti, pri čemer je toženca le peljala na pošto, ker je tudi sama morala urediti svoje zadeve. Nelogičen je zaključek sodišča, da je toženec spornega dne plačal tri položnice v vrednosti 793,13 EUR, tožnica pa naj bi plačala 2.312,17 EUR, od tega vsaj 2.000 EUR iz predhodno opravljenega dviga toženca tega dne. Sodišče ne obrazloži, kako bi toženec lahko tožnici izročil 2.000 EUR, če pa je sam istega dne na pošti plačal omenjeni znesek za položnice. Matematični izračun se ne izide. Odločitev sloni na ugibanju, zato je odločitev materialnopravno zmotna, njeni razlogi pa v medsebojnem nasprotju.

Pritožnica še obrazlaga, da obstaja sum, da je pooblaščenka toženca v spis vložila ponarejeno listino, in posledično razlog za obnovo postopka.

3. Toženec je po svoji pooblaščenki A. A., ki je lahko toženca zastopala na prvi stopnji1, navajal, da vztraja pri svojih navedbah, kar po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za obrazložen in posledično upošteven odgovor na pritožbo v luči 344. člena ZPP. Pooblaščenka je nato z dopisom 21. 6. 2023 sodišče še obvestila, da je toženec dne 5. 6. 2023 umrl, to je po izteku roka za pritožbo in za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti, v katerih veljajo posebna pravila. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve. Tako se lahko sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja (ki vključuje tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje) in relativnih bistvenih kršitev postopka iz prvega odstavka 338. člena ZPP (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijani sodbi je tako neizpodbojna podlaga pritožbene odločitve.

6. Odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo 1.520 EUR2 temelji na ugotovitvah, da sta pravdni stranki sklenili Dogovor o izvajanju storitev institucionalnega varstva dne 21. 3. 2019; da je bil toženec pri tožnici v oskrbi v B. od 21. 3. 2019 do 25. 12. 2019, ko je bil sprejet v UKC ..., po tem datumu pa se tja ni vračal; da je tožnica ves čas prejemala plačila za svoje storitve od toženca v gotovini; da je tožnica za toženca (tudi kot spremstvo) urejala na banki ali pošti plačilo njegovih obveznosti; da se je pogodbeno razmerje izteklo 5. 2. 2020, in da je dokazano, da je tožnica (5. 12. 2019) še pred prenehanjem razmerja prejela od toženca tudi plačilo zneskov oskrbnine, ki jih v tožbi zahteva.

7. Pritožnica neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo, da je tožnica z denarjem toženca izvršila plačilo v svojem imenu in na svoj račun, preseglo trditveno podlago toženca. Ta kršitev ni zajeta v drugem odstavku 339. člena ZPP, pritožbeni očitek pa je tudi neutemeljen, saj ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje ne presegajo trditvene podlage toženca, ki je v postopku, kot je razbrati iz njegove trditvene podlage3, tudi z omembo spornega dviga in vplačila dne 5. 12. 2019 in s sklicevanjem na dokazila (priloge B5, 9, 12 in 31), navajal, da si je tožnica ta sredstva, ki so bila dvignjena iz TRR toženca, prisvojila/prejela, v čemer je vključena tudi trditev, da je tožnica z dvignjenim zneskom razpolagala v svojo korist. 8. Očitek o zmotni uporabi materialnega prava ni utemeljen. Tožnica pravzaprav s trditvami o nepravilnih ugotovitvah in sklepanjih sodišča prve stopnje na obstoj drugih dejstev izpodbija dejansko stanje in z njo povezano dokazno oceno, ki v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog. Zato dokazne ocene in na njeni podlagi sprejetih ugotovitev ne more uspešno izpodbiti.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki omogoča pritožbeni preizkus. Obširni, natančni in prepričljivi razlogi sodišča prve stopnje v 56. točki izpodbijane sodbe, na podlagi katerih je sodišče sprejelo zaključek, da je 5. 12. 2019 nastalo plačilo tožnici s strani toženca v višini 2.000 EUR, niso v medsebojnem nasprotju. Odločilni razlogi dajejo podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka. Odločitev ne sloni na ugibanjih, pač pa na dokazni oceni pomembnih dokaznih listin. V njej je podana prepričljiva in izkustveno sprejemljiva ter tudi preverljiva argumentacija o tem, zakaj sodišče šteje za dokazano, da je tožnica ravno z istimi denarnimi sredstvi 2.000 EUR, ki so bili dne 5. 12. 20219 dvignjeni z računa toženca, razpolagala, ko jih je vplačala v svojem imenu, sicer neznano kam. Pojasnilo je, zakaj se ne more vplačilo zneska na potrdilu v prilogi B5, iz katerega izhaja, da je tožnica (in ne toženec) izvršila gotovinsko vplačilo na določeni pošti, nanašati na iste stroške oz. položnice, ki so bili plačane na ime toženca. Sodišče je argumentirano obrazložilo, na podlagi česa ugotavlja, da gre pri denarju, ki si ga je tožnica prisvojila, za ravno istih 2.000 EUR, ki so bili tega dne dvignjeni iz računa toženca. Ni ugotovljeno, da bi toženec iz tega zneska, ki ga je tožnica prejela od toženca, plačal tri položnice. Ugotovilo je izvor sredstev 2.000 EUR, ki jih je tožnica, preden jih je vplačala v svojem imenu, pridobila/prejela od toženca. Zato drugačno pritožbeno zavzemanje, s katerim tožnica dejansko izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ne more biti uspešno. Ob z ničemer pojasnjeno in dokazano, kam naj bi ta sredstva nakazala, je pravilen dejanski zaključek, da ji je tedaj s tem denarjem, s katerim je razpolagala, nastalo preplačilo/poplačilo (zneskov, ki jih zahteva v tej zadevi) s strani toženca.

10. Zavrnitev zahtevka v višini 1.520 EUR za oskrbnino, je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja materialnopravno pravilna. Glede na navedeno pritožbeni razlogi niso podani. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugo odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Sodišče prve stopnje je pomotoma zapisalo napačno opravilno številko sodbe (IV P 227/2021 namesto pravilno V P 227/2021), zato mu pritožbeno sodišče v skladu s petim odstavkom 328. člena ZPP nalaga naj očitno pisno pomoto popravi.

12. Na ostale pritožbene navedbe (v smeri suma obstoja razloga za obnovo postopka), pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker za odločitev niso pomembne.

13. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o njih je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 87. člen ZPP. 2 Za oskrbnino (za mesec december 2019, januar 2020 in pet dni februarja 2020), to je za storitve varstva v oskrbovanem zasebnem domu B. na podlagi Dogovora z dne 21. 3. 2019, sklenjenega med pravdnima strankama. 3 In tudi iz povzetka navedb v 52. točki izpodbijane sodbe.