Jedro

Okoliščine, na katere se sklicujeta tožnika - postopek legalizacije in pomen obravnavanih objektov za njuno gospodarsko dejavnost - po zakonu ne morejo vplivati na odločitev v konkretni zadevi. Za opredelitev gradnje kot nelegalne je namreč pravno pomembno izključno to, da gre za gradnjo, za kakršno je predpisano gradbeno dovoljenje, in da to dovoljenje ni bilo pridobljeno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnikoma naložil, da morata takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo tam opisanih stanovanjskega in kmečko- gospodarskega objekta na zemljišču s parc. št. 537/3 k.o. ... (1. točka izreka) in v roku 60 dni po prejemu odločbe ta objekta odstraniti ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje (2. točka), sicer bo začet postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah ali s prisilitvijo (4. točka). Za navedena objekta so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1; 3. točka izreka), odločeno pa je bilo še, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (5. točka) in da pritožba zoper odločbe ne zadrži njene izvršitve (6. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ na podlagi zaslišanja tožnice A.A. ugotovil, da je prvi izmed omenjenih objektov nastal s „prizidavo in nadzidavo obstoječega kmečkega gospodarskega poslopja v stanovanjske namene“, drugi pa je bil zgrajen v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, ter da tožnika za gradnjo nobenega od teh objektov nista pridobila prepisanega gradbenega dovoljenja. Zato gre za nelegalni gradnji, za kakršne ZGO-1 predpisuje ukrepe, izrečene z izpodbijano odločbo.

Drugostopenjski organ je na podlagi ugotovitve, da tožnika nista izključna lastnika zemljišča, na katerem stojita obravnavana objekta, izrek izpodbijane odločbe spremenil tako, da se nanaša le na dejanja, ki predstavljajo izvrševanje pravic in obveznostih obeh tožnikov kot inšpekcijskih zavezancev, v ostalem pa je pritožbo zavrnil. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je glede na čas graditve obravnavanih objektov razloge prvostopenjske odločbe dopolnil z ugotovitvijo, da je obveznost pridobitve gradbenega dovoljenja za objekta izhajala tudi iz zakonodaje, veljavne v času njune graditve.

Tožnika se z odločitvijo ne strinjata in vlagata tožbo, v kateri navajata, da sta že pred leti pričela s postopkom za legalizacijo obeh objektov oziroma sta vložila vlogo za spremembo namembnosti zemljišča. Vloga je obravnavana pri pripravi občinskega prostorskega načrta Občine Kamnik, spremembo namembnosti pa je potrdilo tudi Ministrstvo za kmetijstvo. Tožnika nista mogla vedeti, da bo postopek na Občini Kamnik trajal tako dolgo, kmetijsko dejavnost pa opravljata kot svojo edino dejavnost, zato brez uporabe gradbenih objektov ne moreta pridobivati sredstev za preživetje. To dejstvo v dosedanjem postopku ni bilo upoštevano.

Iz navedenih razlogov sodišču predlagata, naj izpodbijano in drugostopenjsko odločbo odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov upravnega spora.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi, navedenimi v obrazložitvi prvostopenjske odločbe, dopolnjenimi z razlogi, navedenimi v obrazložitvi drugostopenjske odločbe (tretji odstavek 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), iz katerih izhaja, da sta predmet izpodbijane odločbe objekta, za katera je bilo treba tako v času graditve, kot v času izdaje izpodbijane odločbe pridobiti gradbeno dovoljenje, česar tožnika nista storila, tako da gre za nelegalni gradnji. Prav tako se strinja z navedbo, da ZGO-1 v primeru nelegalne gradnje predpisuje ukrepe, kot so bili izrečeni z izpodbijano odločbo. Zato v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) teh razlogov ne navaja ponovno, glede na tožbene navedbe pa dodaja še: Po 12.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. Po 152. členu ZGO-1 v primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

Za opredelitev gradnje kot nelegalne je torej pravno pomembno izključno to, da gre za gradnjo, za kakršno je predpisano gradbeno dovoljenje, in da to dovoljenje ni bilo pridobljeno. V primeru take ugotovitve ZGO-1 pristojnemu gradbenemu inšpektorju ne daje na razpolago nobenega drugega ukrepa razen tistih, ki so izrecno določeni v prej navedenem 152. členu. To pa pomeni, da okoliščine, na katere se sklicujeta tožnika – postopek legalizacije in pomen obravnavanih objektov za njuno gospodarsko dejavnost – po zakonu ne morejo vplivati na odločitev.

Izpodbijana odločba je torej pravilna in zakonita, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Pripominja pa, da bosta tožnika morebitno legalizacijo obravnavanih objektov oziroma druge razloge za odlog izvršbe lahko uveljavljala v morebitnem izvršilnem postopku, pri čemer še posebej opozarja na tretjo alinejo prvega odstavka 156. a člena ZGO-1. Tožnika sta v tožbi sicer predlagala glavno obravnavano, vendar dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe – namreč da gre za objekta, za katera je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, ki pa ni bilo pridobljeno – med strankama ni sporno, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.