Jedro

Izvršilno sodišče ne more kar samo presoditi, da je nekdo dejanski lastnik nepremičnine. Družbeniki družbe, izbrisane po določbah ZFPPod, so res univerzalni pravni nasledniki izbrisane družbe, ki pa v primeru, da jih je več, nastopajo v skladu s pravili o družbeni pogodbi ali o skupnosti civilnega prava. O vpisu lastninske pravice dolžnika bo torej ob upoštevanju veljavne zakonodaje glede pridobitve lastninske pravice tujcev odločalo zemljiškoknjižno sodišče.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovoru dolžnika ugodi in se sklep o izvršbi z dne 16. 1. 2009 razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno odločanje o predlogu.

Upnica je dolžna dolžniku v roku 8 dni povrniti 237,70 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Upnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika in potrdilo sklep o izvršbi z dne 16. 1. 2009 ter dolžniku naložilo, da mora upniku v roku 8 dni povrniti stroške odgovora na ugovor v znesku 196,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper sklep se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožil dolžnik. Predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ne dovoli izvršbe na 1/2 nepremičnine parc. št. 728/1, vinograd, vpisane v vl. št. 536 k.o. x, podrejeno, da se izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, upniku pa se naložijo v plačilo stroški pritožbenega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je dolžnik z izbrisom družbe iz sodnega registra postal dejanski lastnik navedene nepremičnine. Drži sicer ugotovitev, da je dolžnik pravni naslednik izbrisane družbe T.d.o.o., ki je v zemljiški knjigi vknjižena kot lastnica, vendar ne drži, da je z izbrisom postal dejanski lastnik. Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini je potreben vpis v zemljiško knjigo, do česar pa v predmetnem primeru ni prišlo. Do vpisa njegove lastninske pravice tudi ni moglo priti, saj gre za tujega državljana, ki ne more biti vpisan kot lastnik. Sodišče prve stopnje je tako z dovolitvijo izvršbe zmotno uporabilo materialno pravo, na kar mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Upnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Navaja, da ni mogoče spregledati dejstva, da se je Ustavno sodišče RS v odločbi U-l-135/00 jasno opredelilo, da družbeniki izbrisane družbe postanejo lastniki njenega premoženja. Ker je bil dolžnik polovični solastnik izbrisane družbe, je tudi solastnik polovice vsega premoženja. Meni, da je navedena nepremičnina lahko predmet izvršilnega postopka na podlagi 211. člena ZIZ, saj se ni mogoče kar enostavno delati, da nepremičnina sploh ne obstaja.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede nekaterih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku. Ur. I. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju. Ur. I. RS, št. 51/98 s spremembam i, v nadaljevanju ZIZ).

Po določbi 32. člena ZIZ je predmet izvršbe lahko vsaka dolžnikova stvar ali premoženjska oziroma materialna pravica, kolikor ni z zakonom izvzeta iz izvršbe oziroma ni izvršba na njej z zakonom omejena. Sodišče mora torej v primeru v zemljiško knjigo vpisane nepremičnine po uradni dolžnosti preveriti lastništvo nepremičnine, in sicer na podlagi upnikove označbe v izvršilnem predlogu (prvi odstavek 168. člena ZIZ). Če pa je lastninska pravica v zemljiški knjigi vpisana na nekoga drugega, mora upnik predlogu priložiti listino, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice (tretji odstavek 168. člena ZIZ). Če take listine nima, lahko s tožbo zahteva vpis te pravice na dolžnika (peti odstavek 168. člena ZIZ) in se izvršilni postopek nadaljuje po pravnomočnosti sklepa o vpisu (šesti odstavek 168. člena ZIZ). ZIZ tako zahteva, da je vprašanje lastninske pravice, ki je v postopku dovolitve izvršbe na nepremičnino predhodno vprašanje, rešeno na kvalificiran način, to je, da je dolžnikova lastninska pravica že izkazana z opravljenim vpisom v zemljiški knjigi oziroma, da je že začet postopek za vpis, z za vpis primerno listino ali pa tako, da upnik s tožbo doseže vpis lastninske pravice na dolžnika.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje na predlog upnice s sklepom o izvršbi z dne 16. 1. 2009 dovolilo izvršbo na nepremičnino parc. št. 728/1, ki je vpisana v vl. št. 536 k.o. x, katere lastnik do 1/2 naj bi dejansko bil dolžnik. Iz zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da je pri navedeni nepremičnini kot lastnik vpisana gospodarska družba T. d.o.o., ki pa je bila dne 20. 4. 2000 izbrisana iz sodnega registra. Sodišče druge stopnje glede na navedeno ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za dovolitev izvršbe. 211. člen ZIZ, na katerega se sklicuje v obrazložitvi sklepa o izvršbi in po katerem naj bi se opravila predmetna izvršba, pride namreč v poštev le v primerih, ko gre za nepremičnino, ki sploh ni vpisana v zemljiško knjigo (in ne velja za primere, ko je nepremičnina v zemljiški knjigi vpisana na drugo osebo) oziroma za primere, ko je bila zemljiška knjiga, v katero je bila nepremičnina vpisana, uničena. Ali je dolžnik lastnik oziroma solastnik nepremičnine, na kateri je predlagana izvršba, se tako v tem postopku postavi kot predhodno vprašanje. Zemljiško knjigo vodi zemljiškoknjižno sodišče, in sicer s tem, ko odloča o vpisih, opravlja vpise v glavno knjigo in vodi zbirko listin (2. člen Zakona o zemljiški knjigi. Ur. I. RS, št. 58/2003 s spremembami, v nadaljevanju ZZK-1). Vpis dolžnikove lastninske pravice tako v primeru, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji, opravi zemljiškoknjižno sodišče. Zemljiškoknjižno sodišče začne postopek in odloča o vpisih praviloma na podlagi predloga za vpis, po uradni dolžnosti pa samo, če tako določa zakon (125. člen ZZK-1). Izvršilno sodišče mora po uradni dolžnosti poskrbeti za vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi le v primeru predložitve za vpis dolžnikove lastninske pravice primerne listine (četrti odstavek 168. člena ZIZ). Glede na navedeno izvršilno sodišče torej ne more kar samo presoditi, da je nekdo dejanski lastnik nepremičnine. Družbeniki družbe, izbrisane po določbah Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Ur. I. RS, št. 54/99), so glede na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U -l-135/00 z dne 9. 10. 2002 res univerzalni pravni nasledniki izbrisane družbe, ki pa v primeru, da jih je več, nastopajo v skladu s pravili o družbeni pogodbi ali o skupnosti civilnega prava. O vpisu lastninske pravice dolžnika bo torej ob upoštevanju veljavne zakonodaje glede pridobitve lastninske pravice tujcev odločalo zemljiškoknjižno sodišče. Sodišče prve stopnje tako na podlagi določb ZIZ ni imelo pravne podlage za dovolitev izvršbe na predmetno nepremičnino, ki (še) ni vpisana kot last dolžnika, zato je sodišče druge stopnje pritožbi dolžnika ugodilo in sklep sodišča prve stopnje na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ spremenilo tako, da je ugovoru dolžnika ugodilo in sklep o izvršbi z dne 16. 1. 2009 razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje o predlogu. Dolžnik je sicer po spremembi odločitve sodišča prve stopnje s svojim ugovorom uspel, vendar stroškov v ugovoru ni priglasil (tretji odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje glede na dana vodila voditi izvršbo po ustreznih določbah ZIZ.

Dolžnik je s svojo pritožbo v celoti uspel, zato je upravičen do povračila stroškov pritožbe (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje mu je priznalo stroške sestave pritožbe v višini 300 točk (6. točka tar. št. 27 Odvetniške tarife, Ur. I. RS, št. Ur. I. RS, št. 67/2003, v nadaljevanju OT), kar ob vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR znaša 137,70 EUR. Temu znesku je sodišče druge stopnje prištelo še znesek plačane sodne takse v višini 100,00 EUR. Zavrnilo pa je priglašeni davek na dodano vrednost - DDV. V drugem odstavku 14. člena OT je določeno, da se DDV zaračunava le v primeru, ko je odvetnik davčni zavezanec. Priglasitev določene stroškovne postavke ne zadošča, ampak mora dejstvo, ki je podlaga za priznanje stroškov, izhajati iz podatkov spisa, ali pa mora stranka predložiti listino, na podlagi katere je mogoče sklepati o utemeljenosti stroškovne zahteve. Tudi pri stroškovnem zahtevku mora biti spoštovano pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, kar pomeni, da mora odvetnik upravičenost do priglašenega stroška DDV zatrjevati in izkazati (tako Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. II Ips 1075/2007 z dne 28. 1. 2009).

Glede stroškov odgovora na pritožbo pa je sodišče druge stopnje odločilo, da jih krije upnica sama, ker so bili nepotrebni. V odgovoru na pritožbo namreč ni navedla ničesar, kar bi prispevalo k razjasnitvi obravnavane zadeve oziroma k odločitvi sodišča druge stopnje (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).