Jedro

Tožena stranka bi morala na podlagi člena 82/2 ZDR dokazati, da so bili za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji člena 111/1 ZDR izpolnjeni vsi pogoji, torej da je tožnik kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in da je imela ta kršitev vse znake kaznivega dejanja goljufije po členu 211/1 KZ-1. Tožena stranka ni dokazala, da je tožnik z lažnim prikazovanjem o tehničnih predmetih, za katere je zatrjeval, da so mu bili ob vlomu odtujeni, spravil zavarovalnico v zmoto z namenom, da bi si pridobil zavarovalnino, torej protipravno premoženjsko korist, ki je sicer zavarovalnica tožniku ne bi bila dolžna plačati. To pa pomeni, da tožena stranka ni dokazala, da je tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji člena 111/1 ZDR.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je vtoževal ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepov tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, obstoj delovnega razmerja tudi po 28. 11. 2011, vrnitev na delo k toženi stranki, prijavo v obvezno zavarovanje, obračun in izplačilo pripadajoče plače ter regresa za letni dopust, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi in povrnitev pravdnih stroškov.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik osebno in po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku zaslišalo priče, ki jih je predlagal tožnik, vendar pa ni sledilo trditvenemu in dokaznemu bremenu (na katero je bilo sodišče prve stopnje opozorjeno že s strani pritožbenega sodišča). Čeprav je večina prič izpovedovala v prid tožniku, jim je sodišče prve stopnje odreklo verodostojnost in zavrnilo njegov tožbeni zahtevek. Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem postopku le neposredno zaslišalo priče, ki jih je predlagal tožnik, ni pa sledilo preostalim navodilom pritožbenega sodišča. Obrazložitev izpodbijane sodbe je zato v delu, ki se nanaša na ugotovljena in nikoli zatrjevana dejstva (glede poljskih prodajalcev, glede zamenljivosti objektivov in lastnosti fotoaparata A., …) identična prejšnji razveljavljeni prvostopenjski sodbi. Sodišče prve stopnje je ocenjevalo izpovedbe prič tožnika v nasprotju s pravili ZPP in napravilo tudi napačne zaključke o njihovi verodostojnosti. Obrazložitev izpodbijane sodbe je polna zaključkov, ki jih sodišče prve stopnje ne more napraviti samo, brez ustrezne trditvene podlage. Sodišče prve stopnje je s svojim ravnanjem polnilo nepopolno trditveno podlago tožene stranke. Na toženi stranki je bilo dokazno breme za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, trditvena podlaga tožene stranke v zvezi s tem pa je bila skromna in nepopolna. Tožena stranka ni predložila nobenega dokaza, da naj bi tožnik lažno prikazoval, da naj bi sporne predmete imel. Obtožni predlog zoper tožnika je bil zavržen zato, ker ni bilo dovolj dokazov za sum, da je tožnik storil kaznivo dejanje goljufije. Tudi v kazenskem postopku ni bilo predloženega nobenega dokaza o tem, da naj bi tožnik lažno prikazoval, da so mu bili odtujeni predmeti, ki jih ni imel. Edini povod za začetek vseh postopkov zoper tožnika je bila anonimna kazenska ovadba, ki pa ne more predstavljati dokaza (niti v kazenskem postopku niti v postopku individualnega delovnega spora), da naj bi tožnik storil očitano mu kaznivo dejanje. Tožniku so bili tehnični predmeti, ki jih je prijavil zavarovalnici, dejansko odtujeni. To dokazujejo tako pisne izjave prič, ki jih je predložil tožnik in ki so jih priče tudi neposredno potrdile na zaslišanju. Sodišče prve stopnje je priče B.B., C.C. in D.D. neupravičeno okvalificiralo kot neverodostojne. Pričo B.B. je sodišče prve stopnje diskvalificiralo zato, ker je tožnikova soproga in ker ni takoj povedala, da sta bila ob vlomu poleg tehničnih predmetov odtujena tudi zlatnina in denar. Ob tem se je priča sklicevala na svojo pisno izjavo, v kateri pa sta poleg tehničnih predmetov navedena tudi zlatnina in denar. Vprašanja, ki jih je sodišče postavilo priči, so bila usmerjena zgolj v tehnične predmete, zato je priča o njih tudi govorila. Prav tako ni priča nikoli izjavila, da sta z možem dokumente hranila izključno v odtujenem kovčku, saj je izpovedala, da sta v kovček načeloma dajala dokumente. Vsa dejstva okrog dokumentacije in kovčka pa je sodišče prve stopnje ugotavljalo samo, saj tožena stranka ni ugovarjala, da naj bi bila dokumentacija samo v kovčku in da je nenavadno, da je bil račun fotoaparata nekje drugje. Če bi tožena stranka ugovarjala, da naj bi bila dokumentacija samo v kovčku, bi tožnik lahko pojasnil, zakaj je račun fotoaparata hranil drugje, kar bi zadostilo načelu kontradiktornosti postopka. Prav tako je normalno, da se priče B.B., D.D. in C.C. niso spominjale vseh podrobnosti tehničnih naprav (zaradi česar jim sedaj sodišče to očita kot dokaz njihove neverodostojnosti), pri čemer pa so sicer izpovedovale skladno brez vrzeli in logično. Prav tako sodišče nima prav, ker odreka verodostojnost izpovedbam prič zato, ker so bolj podrobno opisovale tožnikovo dnevno sobo kot kabinet, v katerem so bili tehnični predmeti (in sicer zopet brez kakršnekoli trditvene podlage tožene stranke). V kabinetu so regali in računalniška mizica, kar pomeni, da ne gre za prostor z izrazitimi posebnostmi. Opis kabineta s strani prič ni bil pavšalen, kot meni sodišče prve stopnje, pač pa gre za opis relativno enolične sobe. Izpovedba priče D.D. glede kamere ni neverodostojna zato, ker priča po skoraj štirih letih, odkar je kamero videla, ni natančno vedela kakšne barve je bila ta kamera. Prav tako ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje ocenilo, da priča E.E. ni verodostojna priča, saj ni obrazložilo, o čem naj bi ta priča neverodostojno izpovedovala. Navedena priča sicer ni ničesar izpovedala o lastništvu odtujenih predmetov. Sodišče je sklepalo na njeno neverodostojnost zato, ker je izpovedala, da tožnika ne pozna dobro, vendar pa ga je v pripovedovanju nazivala z imenom. Le na podlagi tega pa ni mogoče sklepati na neverodostojnost navedene priče, saj je priča na primer z imenom označila tudi svojega nadrejenega F.F. Sodišče prve stopnje je neupravičeno diskreditiralo tudi pričo D.D., ki je izpovedal o objektivih. Dejstvo je, da je D.D. te objektive videl pri tožniku, kar je dovolj za zaključek, da je tožnik te štiri objektive imel. Poleg tega je o objektivih izpovedoval tudi C.C., kar pa je sodišče prve stopnje očitno spregledalo. Tožena stranka ni podala nobene trditvene podlage o tem, kakšne vrste fotoaparat je bil tožniku ukraden in kako je ta fotoaparat kompatibilen z različnimi objektivi ter kakšne slike izdeluje. Vse to pa je ugotavljalo sodišče prve stopnje samo od sebe, s tem pa je kršilo razpravno načelo in načelo kontradiktornosti. Tožnik tako sploh ni imel možnosti, da se o fotoaparatu v tej smeri izjavi, saj tožena stranka glede tega ni ničesar zatrjevala. Enako velja tudi za ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, koliko denarja naj bi tožnik zapravil zato, da je v tujini kupil avtomobil in tehnično robo. Tožena stranka ni niti zatrjevala, da si tožnik tehničnih predmetov ne bi mogel privoščiti, zato je izpodbijana sodba sodba presenečanja. Kršitev razpravnega načela pomeni tudi ponovno razlogovanje sodišča prve stopnje, brez trditvene podlage tožene stranke (in kljub opozorilu pritožbenega sodišča), da naj bi bilo splošno znano dejstvo, da naj bi državljani vzhodnoevropskih držav prodajali blago brez računov. Glede na to je sodišče prve stopnje zopet brez trditvene podlage tožene stranke samo zaključilo, da ne drži, da naj bi imel tožnik za tehnično blago, kupljeno pri poljakih, račune. Sicer pa morajo tudi splošno znana dejstva stranke zatrjevati (česar tožena stranka ni storila). Brez ustrezne trditvene podlage je sodišče prve stopnje analiziralo tudi zapisnik o ogledu kraja vloma in razpravljalo o motivih in elementih vloma, čeprav je nesporno, da je do vloma v tožnikovo hišo dejansko prišlo (temu dejstvu tožena stranka v postopku ni oporekala), na kar je bilo sodišče prve stopnje opozorjeno tudi s strani pritožbenega sodišča. Tudi s tem je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Brez vsakršne trditvene podlage tožene stranke so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da tožnik spornih tehničnih predmetov ni imel zato, ker je ob podaji kazenske ovadbe navedel znamko, tip in model prenosnega računalnika, fotoaparata pa ni opisal tako natančno. Tožnik sicer ob podaji kazenske ovadbe ni bil posebej opozorjen, da naj podrobno opiše vsak predmet, zato mu to ne more iti v škodo. Tožnik bi lahko na podroben način opisal vsakega od odtujenih predmetov. Sodišče prve stopnje je nadalje v odsotnosti kakršnegakoli dokaza in brez navedb tožene stranke samo sklepalo, da tožnik prenosnikov G. ni posedoval (zato ker je imel ob pogovoru s pričo H.H. prenosni računalnik - do tega pogovora je prišlo v letu in pol po vlomu, zato ni nič nenavadnega, da je tožnik ta računalnik lahko posedoval). To pa nikakor ne nakazuje na to, da tožnik ob vlomu prenosnikov G. ni imel. Prav tako ni upravičen zaključek sodišča prve stopnje (zopet brez trditvene podlage tožene stranke), da bi moral tožnik po vlomu kupiti enak prenosni računalnik, kot pa mu je bil odtujen. Tožnik poudarja, da kljub dokaznemu bremenu tožena stranka ni niti z enim samim dokazom dokazala, da tožnik tehničnih predmetov ne bi imel, po drugi strani pa je tožnik s pričami dokazal, da je s spornimi tehničnimi predmeti dejansko razpolagal in da so mu bili ti ob vlomu v njegovo hišo odtujeni. Tožniku je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana le na podlagi anonimne ovadbe in kazenske ovadbe (ki nista dokaz, da tožnik tehničnih predmetov ni imel), s tem da je bila kazenska ovadba zoper njega zavržena. Tožnik ni izpolnil znakov kaznivega dejanja goljufije, saj je zavarovalnici navedel resnične podatke o odtujenih predmetih, nakar mu je zavarovalnica izplačala tudi odškodnino. Tožnik predlaga nov postopek pred spremenjenim senatom, saj meni, da je trenutni senat obremenjen z določenim videnjem zadeve, zaradi česar ne bi mogel objektivno upoštevati napotkov pritožbenega sodišča. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka in da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo, v posledici česar je vsaj preuranjeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 13. 10. 2011 in 16. 11. 2011 (A4, A6), na podlagi katerih mu je zaradi podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Posledično je uveljavljal reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek. Ta izredna odpoved je bila podana tožniku po prvi in drugi alineji člena 111/1 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) z obrazložitvijo, da je tožnik naklepoma kršil pogodbeno in drugo obveznost iz delovnega razmerja, kršitev pa je imela vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.) in da je naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Iz omenjenih sklepov izhaja, da je tožnik ob prijavi vloma v njegovo stanovanjsko hišo (do vloma je prišlo 2. 12. 2010) navedel neresnične podatke o odtujenih predmetih, za katere je vedel, da mu niso bili odtujeni. S tem svojim ravnanjem je lažno prikazoval okoliščine policiji in zavarovalnici, pri čemer mu je zavarovalnica zato izplačala zavarovalnino za te predmete. Na tak način si je po ugotovitvi iz izpodbijanih sklepov pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 8.144,93 EUR.

Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku tožnika enkrat že odločalo in ga s sodbo opr. št. Pd 193/2011 z dne 26. 2. 2013 v celoti zavrnilo. Tožnikovi pritožbi zoper navedeno sodbo je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 415/2013 z dne 26. 9. 2013 ugodilo, izpodbijano sodbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja kot posledice zmotno uporabljenega materialnega prava razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi citiranega sklepa je pritožbeno sodišče navedlo, katere bistvene kršitve določb postopka je sodišče prve stopnje storilo (kršitev določb postopka po členu 339/1 ZPP v zvezi s členom 214/5 ZPP, členom 4/1 ZPP, členom 5/1 ZPP, členom 7 ZPP, kršitev določbe pravil postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP), katere določbe ZDR je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo (člen 82/2 ZDR, člen 111/1 ZDR) in pojasnilo, kako naj sodišče prve stopnje ugotovljene pomanjkljivosti odpravi. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo dne 11. 12. 2013 neposredno zaslišalo priče, ki jih je predlagal tožnik in katerih pisnim izjavam, ki so bile podane skladno s členom 236.a ZPP, v prvotnem postopku sodišče prve stopnje z neprepričljivo obrazložitvijo ni verjelo. Na tem naroku je vpogledalo in prebralo vse listine v spisu, izpovedbe prič in tožnika, podane v prvotnem postopku, zaslišalo je pričo C.C., D.D., B.B., E.E. in H.H., nato pa ponovno v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ker je zaključilo, da je tožena stranka imela utemeljen razlog, da tožniku izredno odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi kršitve pogodbene obveznosti, ki je imela vse znake kaznivega dejanja goljufije po členu 211/1 KZ-1. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku pred podajo izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni kršila pravice do zagovora, tako da se v izogib ponavljanju v zvezi z navedenim na ugotovitve sodišča prve stopnje (v točkah 6 do 9 obrazložitve izpodbijane sodbe) le sklicuje. Pritožbeno sodišče prav tako soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o tem, da je tožena stranka pred podajo izredne odpovedi obvestila dva sindikata pri toženi stranki, s čimer je bilo zadoščeno zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede na 84. člen ZDR (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Prav tako je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi glede na razlog iz prve alineje člena 111/1 ZDR podana pravočasno, upoštevaje člen 110/2 ZDR (torej v 30 dnevnem subjektivnem roku od ugotovitve razloga za izredno odpoved in za storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon). Ker je sodišče prve stopnje (po stališču pritožbenega sodišča vsaj preuranjeno), ugotovilo, da je obstajal razlog za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi že po prvi alineji člena 111/1 ZDR, ni ugotavljalo pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede na drugi razlog, ki je predstavljal podlago za izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je razlog iz druge alineje člena 111/1 ZDR. Prav tako ni presojalo vsebinske utemeljenosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede na ta razlog.

Člen 82/2 ZDR določa, da je v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokazno breme na stranki, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. V tem individualnem delovnem sporu je bila dolžna tožena stranka dokazati, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, oziroma da je bila utemeljena, torej da je zanjo obstajal razlog za njeno zakonitost po prvi in drugi alineji člena 111/1 ZDR. Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita tudi v primeru, če bi tožena stranka dokazala obstoj le enega od obeh razlogov, iz katerih je tožniku podala izpodbijano izredno odpoved. Gre namreč za dva različna, samostojna, z zakonom določena razloga, ki imata vsak zase za posledico zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (seveda tudi ob obstoju ostalih predpostavk, ki so pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi - pravočasnost; pisna obdolžitev s pravico do zagovora razen v izjemnih, z zakonom določenih primerih; nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka; …). Ker 82. člen ZDR določa le obrnjeno dokazno breme, ne pa tudi trditveno breme, je moral tožnik (pravočasno) navesti pravotvorna dejstva, s katerimi je zatrjeval nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sodišče pa je bilo dolžno opraviti presojo zakonitosti odpovedi v okviru pravočasno navedenih in dokazanih dejstev (tako na primer sodba VSRS opr. št. VIII Ips 181/2013 z dne 26. 11. 2013, …). Tožnik je že v tožbi izrecno zatrjeval, da njegovo ravnanje, ki mu je bilo očitano v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni imelo znakov kaznivega dejanja goljufije, ker je predmete, ki jih je prijavil kot odtujene ob vlomu v njegovo stanovanjsko hišo, dejansko imel, da so mu bili poleg teh predmetov odtujeni tudi računi in garancije za te predmete, zato je škodo v zvezi z odtujitvijo teh predmetov dokazoval s predračuni (razen za fotoaparat A., v zvezi s katerim je tožnik razpolagal z računom). Za dokazovanje teh in ostalih dejstev, s katerimi je tožnik zatrjeval nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je pravočasno predlagal tudi dokaze (zaslišanje prič, vključno s cenilcem zavarovalnice, zapisnik o ogledu škode, prijava škode zavarovalnici …), s katerimi je dokazoval, da je s spornimi predmeti razpolagal ob vlomu v njegovo stanovanjsko hišo, oziroma da so mu bili ti predmeti resnično odtujeni. S tem je po stališču pritožbenega sodišča zadostil zahtevi po navedbi pravotvornih dejstev o tem, da ni kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja goljufije po členu 211/1 KZ-1. Po drugi strani pa je tožena stranka zatrjevala, da so bili za izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji člena 111/1 ZDR podani vsi pogoji, da je torej tožnik kršil pogodbeno obveznost iz delovnega razmerja in da je imela ta kršitev vse znake kaznivega dejanja goljufije po členu 211/1 KZ-1. Ta dejstva je tožena stranka dokazovala z zaslišanjem prič I.I. in cenilca zavarovalnice, predlagala pa je tudi v vpogled v spis, ki se je za tožnika nahajal na Vrhovnem državnem tožilstvu RS zaradi kaznivega dejanja goljufije in vpogled v spis zavarovalnice, ki je obravnavala dogodek v konkretni zadevi.

Kot je bilo že ugotovljeno je bila tožena stranka dolžna dokazati, da so bili podani vsi pogoji za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvi in drugi alineji člena 111/1 ZDR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka, ne izhaja, da bi tožnik ob vlomu v njegovo hišo lažno prikazal, da so mu bili odtujeni določeni tehnični predmeti, medtem ko iz izpovedb prič, ki jih je predlagal tožnik in ki so bile zaslišane pred sodiščem prve stopnje (po predhodno podanih pisnih izjavah, skladno s členom 236.a ZPP), izhaja, da je tožnik sporne tehnične predmete posedoval ob času vloma v njegovo stanovanjsko hišo. Sodišče prve stopnje pa izpovedbam teh prič ni sledilo (z neprepričljivo obrazložitvijo, zakaj jim ne verjame) in tudi ob ugotovljenih dejstvih, ki jih tožena stranka v postopku sploh ni zatrjevala, zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe je razbrati, da je do takšnega zaključka prišlo zato, ker tožnik (kljub dokazom, ki so potrjevali njegove trditve, da je sporne tehnične predmete posedoval), ni dokazal, da je s temi predmeti dejansko razpolagal ob vlomu. V posledici te ugotovitve pa je sodišče prve stopnje nadalje zaključilo, da je tožnik ob vlomu policiji in zavarovalnici prijavil odtujitev predmetov, ki jih ni imel, s tem pa je izpolnil vse znake kaznivega dejanja goljufije.

Pri svoji odločitvi pa je sodišče prve stopnje prezrlo določbo člena 82/2 ZDR, na podlagi katere bi morala tožena stranka dokazati, da so bili za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji člena 111/1 ZDR izpolnjeni vsi pogoji, torej da je tožnik kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in da je imela ta kršitev vse znake kaznivega dejanja goljufije po členu 211/1 KZ-1. Tožena stranka po oceni pritožbenega sodišča sicer ni dokazala, da je tožnik z lažnim prikazovanjem o tehničnih predmetih, za katere je zatrjeval, da so mu bili ob vlomu odtujeni, spravil zavarovalnico v zmoto z namenom, da bi si pridobil zavarovalnino, torej protipravno premoženjsko korist, ki jo sicer zavarovalnica tožniku ne bi bila dolžna plačati. To pa pomeni, da tožena stranka ni dokazala, da je tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji člena 111/1 ZDR. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po navedeni določbi, je namreč potrebno, da so podani vsi znaki določenega kaznivega dejanja, pri čemer je bilo dokazno breme za dokazovanje vseh teh znakov na toženi stranki. Na uporabo člena 82/2 ZDR v zvezi s presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bilo sodišče prve stopnje sicer opozorjeno že v sklepu pritožbenega sodišče opr. št. Pdp 415/2013 z dne 26. 9. 2013, vendar pa sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju tega očitno ni upoštevalo.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje presojalo le zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji člena 111/1 ZDR, čeprav je bila tožniku izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tudi po drugi alineji člena 111/1 ZDR, je v zvezi z zakonitostjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji člena 111/1 ZDR dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (tako glede vprašanja pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot tudi glede vprašanja vsebinske utemeljenosti pogodbe o zaposlitvi po tej alineji). Prav tako je iz podatkov spisa razvidno, da je tožena stranka v postopku predlagala uporabo določbe člena 118 ZDR v primeru, če bi bila ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je tej pobudi na naroku za glavno obravnavo dne 26. 2. 2013 sicer nasprotoval, vendar pa je predlagal, da mu sodišče prisodi odškodnino po 118. členu ZDR v višini devetih plač v zadnjih treh mesecev pred prenehanjem delovnega razmerja (tožena stranka je v višini navedene odškodnine v postopku sicer nasprotovala), če bi sodišče prve stopnje kljub njegovi zahtevi za reintegracijo k toženi stranki pogodbo o zaposlitvi razvezalo po 118. členu ZDR.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, posledično pa tudi s preostalim delom tožnikovega tožbenega zahtevka, ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 355 ZPP). Pritožbeno sodišče se ni odločilo za pritožbeno obravnavo, ker je glede na naravo spora in okoliščine primera ocenilo, da bo ugotovljene pomanjkljivosti lažje odpravilo sodišče prve stopnje (tudi ob upoštevanju načela ekonomičnosti). Razen tega sodišče prve stopnje dejanskega stanja v zvezi z zakonitostjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji čl. 111/1 ZDR in v zvezi z morebitno uporabo 118. čl. ZDR sploh še ni ugotavljalo. Kolikor bi bilo glede navedenega dejansko stanje (prvič) ugotavljano šele pred pritožbenim sodiščem, bi bila s tem strankam odvzem tudi možnost vložitve rednega pravnega sredstva zoper tako ugotovljeno dejansko stanje. V ponovnem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju zgornjih navedb in glede na člen 82/2 ZDR ponovno opredeliti do zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (tudi upoštevaje njeno pravočasnost glede na drugo alinejo člena 111/1 ZDR) in nato ponovno odločiti o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka (vključno z morebitno uporabo člena 118 ZDR, kolikor bo ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita).

Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da tožnik v pritožbi utemeljeno uveljavlja tudi bistvene kršitve določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP in bistvene kršitve določb postopka po členu 339/1 ZPP v zvezi s členom 4/1, 5/1, 7 in 214 ZPP, na kar je bilo sicer sodišče prve stopnje opozorjeno že v sklepu pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 415/2013 z dne 26. 9. 2013 v zvezi s prvostopenjsko sodbo opr. št. Pd 193/2011 z dne 26. 2. 2013. Tako je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na dejstva, ki jih je ugotavljalo samo in ki s strani tožene stranke niso bila zatrjevana. Prav tako je določena dejstva štelo kot splošno znana dejstva (čeprav to niso), pri čemer tudi ta splošno znana dejstva niso bila zatrjevana. Med ta dejstva je na primer uvrstiti dejstva glede dokumentacije v zvezi z odtujenimi predmeti v kovčku, ki je bil po tožnikovi trditvi prav tako odtujen, glede prodajalcev vzhodnoevropskih držav v zvezi s tehničnimi predmeti, glede zamenjave objektivov za fotoaparat A., glede prenosnih računalnikov G., glede analiziranja vloma, … Vsa ta dejstva je sicer sodišče prve stopnje interpretiralo v škodo tožnika. S tem je ponovno storilo že ugotovljene bistvene kršitve določb postopka, kljub temu, da je bilo že v citiranem sklepu pritožbenega sodišča opozorjeno na te kršitve. Iz tega razloga se je pritožbeno sodišče odločilo, da skladno s pooblastilom iz člena 356 ZPP zadevo vrne v sojenje sodišču prve stopnje pred spremenjeni senat. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.