Jedro

Določbo 1. odstavka 22. člena ZPKri je treba razlagati tako, da se sme zahteva za revizijo vložiti samo zoper sodbe, ki so jih v času od 15.5.1945 do 2.7.1990 izrekla sodišča s sedežem na ozemlju sedanje Republike Slovenije, ne pa tudi - ob smiselni razlagi določbe 2. odstavka 560. člena ZKP - zoper sodbe vojaških sodišč, ki so bila pristojna za območje katerekoli republike bivše SFRJ.

Pogoji za pridobitev statusa političnega zapornika po ZPKri se ne prekrivajo v celoti s pogoji za vložitev revizije po istem zakonu zoper kazensko obsodilno sodbo, gre pa tudi za vsebinsko različna postopka z različnimi predpostavkami in posledicami.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega Š.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 15.10.2001 na podlagi 30. v zvezi z 22. členom Zakona o popravi krivic (ZPKri) zavrnilo zahtevo obsojenega Š.P. za revizijo pravnomočne sodbe Vojaškega sodišča v Beogradu z dne 3.9.1986, s katero je bil obsojen za kaznivo dejanje odklonitve sprejema in uporabe orožja po 1. odstavku 202. člena KZJ na kazen dveh let in osmih mesecev zapora. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo o zavrnitvi zahteve za revizijo je obsojenčeva zagovornica zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve ustave vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in na podlagi 1. odstavka 426. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) spremeni pravnomočno odločbo in obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena in Vrhovnemu sodišču predlaga, da jo zavrne.

Stališče v zahtevi, da si izraza "na ozemlju sedanje RS" ni mogoče razlagati zgolj zemljepisno, ampak tudi tako, da je bila vsaka sodb,a izdana na kateremkoli sodišču v nekdanji skupni državi, izdana tudi na ozemlju Republike Slovenije, kot delu te države, je zmotno.

Po 1. odstavku 22. člena ZPKri se sme zahteva za revizijo in iz razlogov, naštetih v 1. in 2. točki iste določbe, vložiti zoper sodbe, izdane v času od 15.5.1945 do 2.7.1990 na ozemlju sedanje Republike Slovenije.

Glede na tako zakonsko formulacijo že jezikovna razlaga nedvomno pokaže, da je mogoče to izredno pravno sredstvo po ZPKri vložiti samo zoper sodbe, ki so bile izdane v navedenem časovnem obdobju na ozemlju naše države. Da je razlaga pravilna, je razvidno tudi iz ureditve v 2. členu ZPKri, ki določa, katere osebe so bivši politični zaporniki. Tako v 1. odstavku govori o osebah, ki so bile obsojene v sodnem ali upravnokazenskem postopku v času od 15.5.1945 do 2.7.1990, na ozemlju sedanje Republike Slovenije, nato pa v 3. odstavku izrecno navaja, da se ob pogojih iz 1. odstavka istega člena štejejo za bivše politične zapornike tudi osebe, ki so bile obsojene pred sodiščem drugih republik ali federacije nekdanje Jugoslavije in predpisuje nato še dodatne pogoje. Že iz same sistematike, ki jo prejema ZPKri, je zato razvidno, da je treba določbo 1. odstavka 22. člena ZPKri razlagati tako, da se sme zahteva za revizijo vložiti samo zoper sodbe, ki so jih v navedenem časovnem obdobju izrekla sodišča s sedežem na ozemlju sedanje Republike Slovenije.

Zagovornica zahteve navaja, da bi moralo sodišče, ko je odločalo o zahtevi za revizijo, smiselno upoštevati določbo 2. odstavka 560. člena ZKP, po kateri je mogoče zoper sodbe vojaških sodišč, ki so bila pristojna za območje katerekoli republike bivše SFRJ, vložiti to izredno pravno sredstvo. Po vložničinem mnenju je ZPKri kot poznejši zakon predpisal tudi zahtevo za revizijo kot izredno pravno sredstvo in s tem odpravil pomanjkljivost iz 2. odstavka 560. člena ZKP. Po vložničinem mnenju bi bila takšna, dobesedna in preozka razlaga, ki jo je sprejelo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi, v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije (Ustavo) in splošnimi pravnimi načeli ter bi pomenila očitno kršitev 14. člena Ustave, ki so ga sodišča Republike Slovenije v postopkih po 15. členu Ustave dolžna upoštevati neposredno.

Tudi te vložničine navedbe niso utemeljene. Po 34. členu ZPKri se takrat, ko v tem zakonu ni določeno kaj drugega, v postopku o zahtevi za revizijo smiselno uporabljajo določbe ZKP. Kot navaja že vložnica zahteve, govori določba 560. člena ZKP o dveh izrednih pravnih sredstvih, o zahtevi za varstvo zakonitosti in o zahtevi za izredno omilitev kazni, ne omenja pa revizije. Tega izrednega pravnega sredstva ZKP ne pozna, dopušča pa ga ZPKri. Ta pa ne določa zgolj novega izrednega pravnega sredstva, temveč tudi posebne pogoje in postopek za spremembo pravnomočne kazenske sodbe. Glede na načelo zakonitosti je sodišče na te določbe vezano, saj mora postopati v skladu Ustavo in zakonom. Določba 1. odstavka 22. člena ZPKri je nedvoumna in razlage, ki jo ponuja zahteva, ne dopušča. Zato je treba ugotoviti, da je sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo zakonito odločilo, ko je zahtevo za revizijo zoper sodbo Vojaškega sodišča v Beogradu zavrnilo, saj za vložitev tega izrednega pravnega sredstva ni podan pogoj, to je obsodba pred slovenskimi sodišči. Neutemeljena je tudi navedba v zahtevi, da pomeni razlaga 2. odstavka 560. člena ZKP in 1. odstavka 22. člena ZPKri, ki jo je sprejelo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbe, kršitev 14. člena Ustave, ki zagotavlja spoštovanje načela enakosti pri izdajanju posamičnih aktov v postopkih pred sodiščem, to je da so vsi veljavni pravni predpisi uporabljajo do vseh državljanov na enak način. Sodišče je omenjeni določbi, tako kot v ostalih, glede na dejansko stanje in pravno problematiko primerljivih zadevah, enako uporabljalo. Nobenega konkretnega primera, kjer bi ravnalo drugače, vložnica ne navaja. Ravno ekstenzivna razlaga, ki nima podlage v določbah obeh zakonov, bi pomenila samovoljnost in arbitriranje sodnika, kar pa bi posledično privedlo tudi do kršitve načela enakosti.

Kolikor pa se vložnica sklicuje na vsebino 3. odstavka 2. člena ZPKri in tudi s tem utemeljuje svoje naziranje, da je izpodbijana pravnomočna sodba nezakonita, je treba ugotoviti, da ta določba ne omogoča vložitve revizije v obravnavanem primeru. Pogoji za pridobitev statusa političnega zapornika se ne prekrivajo v celoti s pogoji za vložitev revizije zoper kazensko obsodilno sodbo, gre pa tudi za vsebinsko različna postopka z različnimi predpostavkami in posledicami.

Zatrjevane kršitve zakona z izpodbijano pravnomočno sodbo niso podane, zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornice obsojenega Š.P. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 34. členom ZPKri zavrnilo kot neutemeljeno.