Jedro

Tožena stranka se je v stanovanje vselila v septembru 1989 in sicer na podlagi veljavnega pravnega naslova - na podlagi podnajemne pogodbe, s katero je v skladu z določilom 71. čl. Pravilnika o dodeljevanju stanovanj iz stanovanjskega sklada JLA soglašal garnizijski stanovanjski organ. Četudi je imetnik stanovanjske pravice oddal celotno stanovanje v podnajem, stanovanjske pravice ni izgubil, saj gre za situacijo iz 3. tč. 3. odst. 58. čl. ZSR.

Določilo 149. čl. SZ določa, da v primeru, če je stanovanje v celoti oddano podstanovalcu in če ta stalno prebiva v stanovanju več kot dve leti, se šteje, da ima podstanovalec vse pravice, kot bi jih imel po tem zakonu imetnik stanovanjske pravice - vendar pa to ne v primeru, če obstajajo okoliščine iz 3. odst. 58. čl. SZ. Za presojo poteka dveh let pa je pomemben dan uveljavitve SZ: le tisti podstanovalec, ki je do tega dne prebival v stanovanju dve leti pridobi pravice, ki bi jih imet imetnik stanovanjske pravice, torej tudi pravico do odkupa stanovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo izpraznitev 3-sobnega stanovanja št. 14 na Ulici U. 78 v L., prvemu tožencu pa še izpraznitev garaže oziroma garažnega mesta št. 21 na istem naslovu.

Obenem je zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek, s katerim je tožena stranka zahtevala odkup stanovanja po pogojih Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) o privatizaciji stanovanj. Toženi stranki je še naložilo, da tožeči povrne njene pravdne stroške.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Po določilu 4. tč. 3. odst. 58 čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih (v nadaljevanju ZSR) stanovanjsko razmerje ne preneha, če je moral imetnik stanovanjske pravice kot delavec v državnem organu nastopiti delo v drugem kraju v državi, dokler mu v tem kraju ni dodeljeno drugo stanovanje. P. je bil prerazporjen v prekomando v drug kraj v tedaj skupni državi in nikoli mu ni bilo dodeljeno drugo stanovanje, zato ni mogel izgubiti stanovanjske pravice na stanovanju. Ugotovitev sodišča, da je bilo bivanje tožencev v stanovanju nezakonito najmanj od umika JLA iz Slovenije, ko naj bi ex lege prenehala upravičenja P. do stanovanja, posledično pa tudi toženčeva, je torej nepravilna.

Sodba očitno temelji na prepičanju sodišča, da je pravna podlaga za bivanje tožencev odpadla z iztekom časa, za katerega je bilo dano soglasje dne 18.12.1989. Toženca nista bila nikoli seznanjena s tem drugim soglasjem, temveč le s tistim, s katerim jima je bilo dovoljeno bivanje za nedoločen čas. Naknadno soglasje z omejenim rokom veljavnosti ni moglo imeti nobenega učinka nasproti njima.

Toženca torej živita v stanovanju dalj kot dve leti in sta zato pridobila stanovanjsko pravico, posledično pa tudi pravico do odkupa stanovanja. Po 50. čl. ZSR je treba tožbo za izpraznitev stanovanja vložiti v dveh letih od nezakonite vselitve. Sodišče ugotavlja, da se toženca v stanovanje nista vselila nezakonito, temveč na podlagi veljavnega pravnega naslova. Že zato ni temeljnega pogoja za izpraznitveno tožbo. Po 149.čl. SZ se šteje, da ima podstanovalec vse pravice kot imetnik stanovanjske pravice, če mu je bilo stanovanje oddano v celoti in če v stanovanju prebiva več kot 2 leti, kar v konkretnem primeru niti ni sporno. Tako sta toženca pridobila položaj imetnika stanovanjske pravice v skladu z veljavno zakonodajo.

Nepravilna je ugotovitev sodišča, da z dnem uveljavitve SZ ni mogoče pridobiti statusa, podobnega imetništvu stanovanjske pravice, saj 149. čl. SZ izrecno opredeljuje takšno situacijo. V tej ugotovitvi sodišča je temeljna napaka, zaradi katere je sodba nepravilna in nezakonita. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ugodi pa nasprotnemu tožbenemu zahtevku tožene stranke.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V čem naj bi bila zmotna ugotovitev dejanskega stanja, tožena stranka v pritožbi ne pojasni, saj opredeljeno graja le materialnopravno presojo spora s strani sodišča prve stopnje. Ta pa je glede na dejansko stanje povsem pravilna: Med strankam ni spora, da je bil imetnik stanovanjske pravice na stanovanju št. 14 na Ulici U. v L. P., ki je bil premeščen v Banja Luko. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da se je tožena stranka vanj vselila v septembru 1989 in sicer na podlagi veljavnega pravnega naslova - na podlagi podnajemne pogodbe, s katero je v skladu z določilom 71. čl. Pravilnika o dodeljevanju stanovanj iz stanovanjskega sklada JLA soglašal garnizijski stanovanjski organ. Četudi je imetnik stanovanjske pravice oddal celotno stanovanje v podnajem, stanovanjske pravice ni izgubil po 1.odst. 58. čl. ZSR, saj gre, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, za situacijo iz 3. tč. 3. odst. 58. čl. ZSR, ker je bila oddaja stanovanja v uporabo toženi stranki v skladu s pravilnikom stanodajalca. Situacija pa ne bi bila v ničemer drugačna, tudi če bi sodišče uporabilo določilo 4. tč. 3.odst. 58. čl. ZSR, na katerega se sklicuje tožena stranka v pritožbi: če P. ni izgubil stanovanjske pravice, ker v kraju, kamor je bil prerazporejen, ni pridobil primernega stanovanja, tožena stranka, glede na to, da ji je imetnik stanovanjske pravice v skladu z zakonskimi določili oddal celotno stanovanje v podnajem (bodisi 3. bodisi 4. tč. 3. odst. 58. čl. ZSR), ni mogla pridobiti stanovanjske pravice, saj te P. sploh ni izgubil - do trenutka, ko je bilo jasno, da P. ne namerava več uporabljati spornega stanovanja oziroma, ko je zaradi političnih sprememb postala nepomembna njegova pridobitev stanovanjske pravice v drugi državi. Potemtakem je mogoče šteti, da je tožena stranka začela uporabljati stanovanje nezakonito bodisi aprila 1990 (s potekom soglasja z dne 18.12.1989, ki ji je bilo dano za podnajem stanovanja) bodisi z umikom JLA iz Slovenije. Od tedaj do dneva uveljavitve SZ dne 19.10.1991 pa dveletni rok ni potekel. Razlogovanje v pritožbi o neveljavnosti soglasja z dne 18.12.1989 je torej povsem nerelevantno.

Sodišče prve stopnje je to tudi povsem jasno in pravilno obrazložilo.

Tožena stranka se je v stanovanje res vselila na podlagi veljavnega pravnega naslova, vendar pa je podlaga za to iz že navedenih razlogov, ki jih je natančno obrazložilo tudi sodišče prve stopnje, odpadla. Tožba tožeče stranke je tako utemeljena na podlagi določila 58. čl. SZ in je sklicevanje tožene stranke na neobstoj pogojev iz 50. čl. ZSR zato povsem nerelevantno. V času vložitve tožbe je bil namreč v veljavi že SZ, prejšnji predpisi pa so bili po določilu 158.čl. SZ upoštevni le za spore, sprožene pred uveljavitvijo tega zakona, kar pa ni obravnavani primer.

Glede na navedeno pa tudi ne pride v poštev določilo 149. čl. SZ. Res to določa, da se v primeru, če je stanovanje v celoti oddano podstanovalcu in če ta stalno prebiva v stanovanju več kot dve leti, šteje, da ima podstanovalec vse pravice, kot bi jih imel po tem zakonu imetnik stanovanjske pravice - vendar pa to ne v primeru, če obstajajo okoliščine iz 3. odst. 58. čl. SZ. Te pa, kot je bilo že obrazloženo, obstajajo. Za presojo poteka dveh let pa je pomemben dan uveljavitve SZ: le tisti podstanovalec, ki je do tega dne prebival v stanovanju dve leti (ob nadaljnjem pogoju, ba ni okoliščin iz 3. odst. 58. čl. ZSR) pridobi pravice, ki bi jih imel imetnik stanovanjske pravice, torej tudi pravico do odkupa stanovanja.

Nadaljnje bivanje podstanovalca v stanovanju po uveljavitvi SZ se torej v dveletni rok ne more vštevati.

Uvejavljana pritožbena razoga torej nista podana, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP), zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).