Jedro

Tožnik se je poškodoval na delu pri prvotoženi stranki, ko mu je pri odpravljanju zastoja obdelovancev pri polnjenju peči na določeni liniji, cilinder, ki je potiskal obdelovance navzgor v vibracijsko korito, stisnil sredinec desne roke med obdelovanec in omejevalec, zaradi česar je prišlo do amputacije zgornjega členka sredinca desne roke. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da delovni stroj, na katerem je svoje delo opravljal tožnik, ni nevarna stvar oziroma delo z njim ni nevarna dejavnost. Da je stroj, na katerem je delal tožnik v času nezgode pri delu, nevarna stvar, izhaja že iz njegovih lastnosti, načina delovanja in uporabe. Nevarnost bi lahko prvotožena stranka kot delodajalec z maksimalno skrbnostjo strokovnjaka in doslednim spoštovanjem predpisov, ki urejajo varnost in zdravje pri delu, zmanjšala, vendar je kljub vsemu ne bi mogla spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti. Obratovanje dela linije, na kateri je tožnik nalagal peč, je v konkretnih okoliščinah po svoji naravi predstavljalo povečano nevarnost za življenje in zdravje oziroma povečano nevarnost nastanka škode za okolico, kar je terjalo povečano pozornost prvotožene stranke, ki se je ukvarjala s s takšno dejavnostjo. Zato sta prvotožena stranka kot družba, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo oziroma kot imetnik tega stroja in drugotožena stranka, pri kateri je imel delodajalec zavarovano svojo odgovornost za škodo objektivno odškodninsko odgovorni za škodo, ki je nastala tožniku. Če delavec opravlja delo na nedovoljen način, kot mu je naloženo s strani delodajalca, to delodajalca niti delno ne razbremeni odgovornosti za škodo, ki jo delavec pri delu utrpi. Pri tožnikovem delu je šlo za ustaljen način odpravljanja zelo pogostih zastojev s poseganjem z roko v delujoč stroj, pri čemer je tožnika k temu, da linije ni izklopil, dodatno sililo normirano delo. Zato tožniku ni mogoče očitati niti 20 % prispevka k nastanku škode, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato tožnikovi pritožbi ugodilo in mu prisodilo še odškodnino, ki predstavlja 20 % delež vtoževane odškodnine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni tako, - da se v II. točki izreka tožniku prisojena odškodnina zviša na znesek 7.395,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2012 do plačila, za 28,14 EUR višji tožbeni zahtevek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2012 do plačila pa se zavrne, in - da se v III. točki izreka stroški postopka, ki sta jih toženi stranki dolžni nerazdelno povrniti tožniku, zvišajo na 2.140,34 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženi stranki sta nerazdelno dolžni tožniku v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 304,22 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi razsodilo, da je prva toženka dolžna plačati tožniku odškodnino v višini zavarovalne odbitne franšize v znesku 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2012 do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni plačati tožniku odškodnino v znesku 5.616,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2012 do plačila, zavrnilo pa je za 1.807,16 EUR višji zahtevek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je še, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni plačati tožniku stroške tega postopka v višini 1.957,95 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tožnik zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi v celoti (še glede zavrnjenega zneska odškodnine v višini 1.807,16 EUR s pripadki), toženima strankama pa naloži v nerazdelno plačilo vse stroške tožnika pred sodiščem prve stopnje in pritožbenim sodiščem. Kot materialnopravno nepravilno graja odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik soprispeval k nastali škodi v deležu 20 %. Našteva nekatere izmed ugotovitev sodišča prve stopnje glede tehničnih in organizacijskih nepravilnosti pri prvotoženi stranki, ki jih je sodišče povezalo z nastankom delovne nezgode tožnika (npr. da je zaradi tehnoloških in organizacijskih pomanjkljivosti obratovanja delovne naprave prihajalo do zatikanj obdelovancev; da je prihajalo zaradi tega do zastoja obratovanja; da je imel nepravilen naklon drče na delovni napravi bistven vpliv na njeno delovanje; da izklop stroja v času odpravljanja napake v praksi ni bil mogoč; da zaposlenim ni bilo dano ustrezno navodilo za ravnanje v primeru zagozditve komada; da delavec ni imel v neposredni bližini delovnega mesta možnosti izklopiti obratovanja naprave; da tožnik ni vedel, kako in kje se izklopi delovanje mehanizma; da so princip delovanja stikala ugotovili šele z izvedencem; da so bili nadrejeni v zadnjih dveh letih pred škodnim dogodkom večkrat opozorjeni na težave z zatikanjem obdelovancev, tudi s strani samega tožnika; da je tožnik napako odpravljal na ustaljen način; da je tožnik ob škodnem dogodku ravnal v skladu s pričakovanji nadrejenih in s tem prvotožene stranke ter da prvotožena stranka ni izpolnila svojih obveznosti zagotavljanja pogojev za varnost in zdravje delavcev). Graja zaključek sodišča prve stopnje, da bi se tožnik moral zavedeti, da v času obratovanja stroja ne sme posegati v delovno območje stroja. Meni, da je izvedeni dokazni postopek nedvomno dokazal, da v obravnavanem primeru tožnik ni kršil ustaljenega načina dela oziroma dotedanjega načina odpravljanja zastojev in mu tudi po obravnavani delovni nesreči delodajalec ni očital, da bi ravnal nepravilno oziroma v nasprotju z dotedanjo prakso. Poudarja, da ni imel na voljo varnostno korektnega sistema za izklapljanje v skladu z ZVZD, kar smiselno izhaja iz celotnega dokaznega postopka, zlasti pa tudi iz dopolnilnega mnenja sodnega izvedenca za varstvo pri delu. Glede na navedeno meni, da je nesorazmeren materialnopravni zaključek sodišča o kakršnemkoli pravno relevantnem krivdnem tožnikovem soprispevku k obravnavani delovni nezgodi in posledično škodi, zato predlaga ugoditev odškodninskemu zahtevku v celoti. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi ugotavljalo odškodninsko odgovornost toženih strank v zvezi s škodnim dogodkom, do katerega je prišlo 3. 10. 2011 pri prvotoženi stranki. Ugotovilo je, da je tožnik pri odpravljanju zastoja obdelovancev pri polnjenju peči na A. liniji utrpel poškodbo, saj mu je cilinder, ki je potiskal obdelovance navzgor v vibracijsko korito, stisnil sredinec desne roke med obdelovanec in omejevalec, zaradi česar je prišlo do amputacije zgornjega členka sredinca desne roke. Zavzelo je stališče, da delovni stroj, na katerem je svoje delo opravljal tožnik, ni nevarna stvar oziroma delo z njim ni nevarna dejavnost v smislu določbe drugega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ). Ugotovilo pa je krivdno odgovornost prvotožene stranke skladno s prvim odstavkom 131. člena OZ, saj je zaradi tehnične napake (prestrme drče) na stroju, na katerem je delal tožnik, pogosto prihajalo do zastojev v sistemu za izmet, delavci pa so zastoj reševali ročno, tako da so zataknjeni obdelovanec skušali sprostiti z tolčenjem po njem z drugim obdelovancem, če pa to ni bilo uspešno, so morali z rokami seči v območje stroja in odstraniti naloženi material, torej poseči v izmetač in odstraniti zagozdeni obdelovanec, kar je bil utečen način dela. Posledično je nad vrednostjo odbitne franšize ugotovilo solidarno odškodninsko odgovornost drugotožene stranke.

6. Odločitev sodišča prve stopnje, da sta za nastalo škodo tožniku krivdno odškodninsko odgovorni toženi stranki v deležu 80 %, soprispevek tožnika k nastanku škodnega dogodka pa je 20 %, je materialnopravno zmotna. Sodišče prve je stopnje glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo (glede odločitve o obstoju objektivne odgovornosti toženih strank in tožnikovega soprispevka k nastali škodi).

7. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o tem, da ne gre za nevarno stvar oziroma nevarno dejavnost v smislu drugega odstavka 131. člena v povezavi z določbami 149. člena OZ, utemeljilo na stališču, da je ne glede na pogostost morebitnih okvar in težav v zvezi z delovanjem stroja ob upoštevanju splošnih pravil za varno delo s stroji pred opravljanjem kakršnihkoli popravil treba stroj vselej izključiti, podlaga za objektivno odgovornost pa niso stvari ali dejavnosti, ki postanejo nevarne šele zaradi nepravilnega načina uporabe oziroma upravljanja ali nedopustnega ravnanja oškodovanca ali nosilca dejavnosti. Zavzelo je stališče, da niti obratovalnega stroja, na katerem je v času nezgode delal tožnik, niti njegovih posameznih delov ni mogoče opredeliti kot nevarno stvar, ker vsi potencialno nevarni deli stroja ob ustrezno izklopljenem stroju (v kakršnem bi tožnik moral pristopiti tudi k sanaciji zastoja) mirujejo in ne predstavljajo nevarnosti, ki bi presegala običajno. Takšno stališče je materialnopravno zmotno. Da je šlo pri stroju, na katerem je delal tožnik v času nezgode pri delu, za nevarno stvar, izhaja že iz njegovih lastnosti, načina njegovega delovanja in uporabe, kot jih je opisal sodni izvedenec v svojem izvedenskem mnenju. Nevarnost bi lahko prvotožena stranka kot delodajalec z maksimalno skrbnostjo strokovnjaka in doslednim spoštovanjem predpisov, ki urejajo varnost in zdravje pri delu, sicer zmanjšala, a kljub vsemu je ne bi mogla spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti (prim. sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 305/2014 z dne 18. 9. 2014). Obratovanje dela A. linije, na kateri je tožnik nalagal peč, je v konkretnih okoliščinah po svoji naravi predstavljalo povečano nevarnost za življenje in zdravje oziroma povečano nevarnost nastanka škode za okolico, kar je terjalo povečano pozornost prvotožene stranke, ki se je ukvarjala s A. dejavnostjo. Zato sta prvotožena stranka kot družba, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo oziroma kot imetnik tega stroja in drugotožena stranka, pri kateri je imel delodajalec zavarovano svojo odgovornost za škodo (nad vrednostjo odbitne franšize) tudi objektivno odškodninsko odgovorni za škodo, ki je nastala tožniku.

8. Tožnik v pritožbi tudi pravilno opozarja na ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s krivdno odgovornostjo prvo tožene stranke, predvsem na dejstvo, da je do zastojev na liniji prihajalo pogosto ter da je zastoje odpravljal na način, ki je bil pri prvotoženi stranki ustaljen. Če delavec opravlja delo na nedovoljen način, kot mu je naloženo s strani delodajalca, to delodajalca niti delno ne razbremeni odgovornosti za škodo, ki jo delavec pri delu utrpi (prim. s sodbama Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 681/2011 z dne 26. 10. 2011 in Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 909/2009 z dne 5. 8. 2009). Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi ugotovilo, da je šlo pri tožnikovem delu za ustaljen način odpravljanja zelo pogostih zastojev s poseganjem z roko v delujoč stroj, pri čemer je tožnika k temu, da linije ni izklopil, poleg okoliščin, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, dodatno sililo normirano delo (v primeru ustavljanja linije ob vsakem obratovalnem zastoju bi to bistveno vplivalo na učinkovitost proizvodnega procesa pri prvotoženi stranki ter na doseganje zahtevanih delovnih rezultatov tožnika). Glede na dejanske ugotovitve v predmetni zadevi ob navedenih materialnopravnih stališčih, po katerih se delodajalec ne more razbremeniti odgovornosti škodo, nastalo delavcu pri ustaljenem načinu dela, ter ob ugotovljeni tudi objektivni odgovornosti toženih strank, tožniku ni mogoče očitati prispevka k nastanku škode (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 115/2006 z dne 15. 5. 2008). Ob upoštevanju navedenega je bilo treba tožnikovi pritožbi ugoditi in mu prisoditi še odškodnino, ki predstavlja 20 % delež vtoževane odškodnine.

9. Tožnik je zahteval iz naslova nepremoženjske škode 8.800,00 EUR in iz naslova premoženjske škode (potnih stroškov) 100,23 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel v škodnem dogodku, znaša skupaj 8.800,00 EUR, prisodilo pa mu je tudi povračilo premoženjske škode v znesku 95,09 EUR. Glede na to, da je neutemeljeno znižala prisojeno odškodnino za 20 % tožnikove soprispevka, pripada tožniku neznižana odškodnina v skupni višini 8.895,09 EUR. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku odškodnino v višini 1.500,00 EUR (zavarovalna odbitna franšiza, ki mu jo je dolžna plačati prvotožena stranka) in v višini 5.616,07 EUR, ki sta mu jo dolžni plačati nerazdelno obe toženi stranki. Skupno mu je torej prisodilo 7.116,07 EUR, zato je pritožbeno sodišče tožniku priznalo še razliko do 8.895,09 EUR, to je 1.779,02 EUR, torej sta mu toženi stranki dolžni nerazdelno plačati 7.395,09 EUR. V presežku je pritožbo zavrnilo, saj je tožnik, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, zaradi računske pomote pri modifikaciji zahtevka zahteval 1.807,16 EUR. Glede zavrnitve dela odškodnine zaradi materialne škode v višini 5,14 EUR tožnik ni navedel konkretnih pritožbenih razlogov, zato je pritožbeno sodišče opravilo uradni preizkus odločitve in ugotavlja, da procesne kršitve niso podane, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.

10. Glede na to, da je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o višini prisojene odškodnine, je posledično treba spremeniti tudi odločitev o stroških. Sodišče prve stopnje je odmerilo tožnikove stroške za zastopanje v višini 911,95 EUR, prisodilo pa mu je le 80 % teh stroškov glede na uspeh (729,56 EUR). Pravilno je zato treba tožniku priznati celoten znesek stroškov zastopanja (stroške za izvedbo dokazov s pričami in izvedencema v znesku 1.228,39 EUR mu je že sodišče prve stopnje priznalo v celoti), zato je treba sodbo v III. točki izreka spremeniti tako, da se stroški postopka zvišajo na 2.140,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

11. Ker je sodišče prve stopnje na sicer pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in v skladu s prvim odstavkom 351. člena v zvezi s 5. točko 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka, v ostalem pa pritožbo zavrnilo in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe.

12. Tožnik je v postopku s pritožbo uspel skoraj v celoti, zato mu morata toženi stranki skladno s 154. členom ZPP nerazdelno povrniti njegove pritožbene stroške. Tožniku je pritožbeno sodišče priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 in nasl. – ZOdvT) v višini 139,20 EUR, materialne stroške po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR in 22 % DDV po tar. št. 6007 ZOdvT v višini 35,02 EUR. Temu je treba prišteti še plačano sodno takso v višini 110,00 EUR, tako da skupni pritožbeni stroški tožnika znašajo 304,22 EUR, te pa mu je dolžna tožena stranka povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.