Jedro

Zaradi škodnega dogodka je tožnik utrpel zlom velike grče desne nadlahtnice, izpah desnega ramena in udarnino desne strani prsnega koša, kar je po mnenju izvedenca visokoenergetska poškodba desnega ramena. Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo ugotovitve sodnega izvedenca iz podanega izvedenskega mnenja, zlasti glede intenzitete in trajanja telesnih bolečin, pa tudi glede poteka zdravljenja ter ustrezno ocenilo vse neugodnosti, ki so bile povezane z zdravljenjem poškodb. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je prisojena odškodnina v višini 8.000,00 EUR primerna in pravična.

Tožnik je spremenil tožbo oziroma zvišal tožbeni zahtevek tik pred zaključkom postopka pred sodiščem prve stopnje. S pripravljalno vlogo z dne 25. 8. 2017 je prvotni tožbeni zahtevek, ki ga je uveljavljal s tožbo v višini 25.035,92 EUR, zvišal na znesek 32.035,92 EUR, postopek pa se je nato zaključil na naroku za glavno obravnavo z dne 19. 9. 2017, na katerem je bila izdana izpodbijana sodba. Vse do 25. 8. 2017 je postopek potekal v zvezi z odškodninsko terjatvijo v znesku 25.035,92 EUR. Zato je to vrednost spornega predmeta potrebno upoštevati ne le pri vrednotenju opravljenih storitev v prvem sojenju (in v pritožbenem postopku), ampak tudi pri izračunavanju uspeha strank v postopku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni v II. točki izreka sodbe tako, da se stroški postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zvišajo na znesek 1.175,55 (namesto zneska 497,97 EUR), ki ga je tožena stranka dolžna plačati v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 73,20 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: - da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 21.535,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2013 dalje do plačila, kar je bilo zahtevanega več (plačilo razlike do zneska 32.035,92 EUR), pa je zavrnilo (I. točka izreka); - da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške sodnega postopka v znesku 497,97 EUR v roku 15 dni brez obresti, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od zapadlosti do plačila) (II. točka izreka); - da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške sodnega postopka v znesku 323,44 EUR in jih nakazati na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, v roku 15 dni brez obresti, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od zapadlosti do plačila)(III. točka izreka); - da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške sodnega postopka v znesku 265,43 EUR in jih nakazati na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru v roku 15 dni brez obresti, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od zapadlosti do plačila)(IV. točka izreka); - da je tožena stranka dolžna povrniti stroške izvedenca iz varstva pri delu v znesku 428,43 EUR ter stroške sodnega izvedenca medicinske stroke v znesku 324,67 EUR, ki jih mora nakazati na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, v roku 15 brez obresti, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od zapadlosti do plačila)(V. točka izreka).

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper sodbo iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka. Izpodbija zavrnilni del (2. odstavek) I. točke izreka sodbe (odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo razlike odškodnine nad prisojenim zneskom 21.535,92 EUR do vtoževanega zneska 32.035,92 EUR s pp) ter II. točko izreka sodbe, to je odločitev o stroških postopka v prvotnem prvostopnem sojenju pred razveljavitvijo sodbe opr. št. Pd 583/2013 z dne 13. 3. 2015. Tožbenemu zahtevku za materialno škodo (stroški zdravljenja v bolnici v Avstriji, v znesku 35,92 EUR) je prvostopno sodišče ugodilo v celoti, tožbenemu zahtevku za nepremoženjsko škodo pa le do zneska 21.500 EUR, v presežku (do zneska 32.000,00 EUR) pa ga je zavrnilo. Odškodnina za nepremoženjsko škodo je prenizka in ni odmerjena skladno s pravnim standardom pravične odškodnine iz 179. člena OZ. Za telesne bolečine in neugodja med zdravljenjem je tožnik zahteval odškodnino v znesku 14.000,00 EUR, prvostopno sodišče pa mu je iz tega naslova prisodilo le 8.000,00 EUR, kar je prenizka odškodnina glede na ugotovitve izvedenca medicinske stroke A.A., ki je ocenil težo tožnikovih poškodb, zlasti če se upoštevajo še nevšečnosti med zdravljenjem, ki so bile povezane s hospitalizacijo v Avstriji in nato še s hospitalizacijo zaradi artroskopije v UKC B. in ambulantnimi zdravljenji, obiski pri fiziatru, izbranem zdravniku in različnimi diagnostičnimi preiskavami ter šesttedensko imobilizacijo desnega ramena z opornico.

Za strah tožnik vtožuje odškodnino v znesku 3.000,00 EUR, prvostopno sodišče pa mu je iz tega naslova prisodilo odškodnino v znesku 2.500,00 EUR. Glede na to, da je tožnik ob poškodbi utrpel intenziven primarni strah, ki je trajal več minut, nato pa še intenziven sekundarni strah, ki je najprej trajal dva dni, v zmerni obliki pa skupaj celo 4 mesece ter ob upoštevanju občasnega sekundarnega strahu v zmerni obliki, ki je bil pri tožniku prisoten približno 10 mesecev, zahtevana odškodnina za strah v znesku 3.000,00 EUR ni pretirana ter je zato prvostopno sodišče zahtevek za strah v obsegu 500,00 EUR zavrnilo neutemeljeno.

Za psihične bolečine zaradi splošnega zmanjšanja življenjske aktivnosti zahteva tožnik izplačilo odškodnine v znesku 15.000,00 EUR, prvostopno sodišče pa mu je iz tega naslova prisodilo odškodnino v znesku 11.000,00 EUR. Tožnik ima zaradi poškodbe desnega ramena trajne organske funkcionalne posledice. V predelu zloma velike grče desne nadlahtnice so posttravmatske spremembe na kosti. Zaradi poškodb na rotatorni manšeti so prisotne brazgotine in priraslice. Dvoglava mišica na desni zgornji okončini je deformirana zaradi prekinitve tetive dolge glave. Opazna je tudi rahla atrofija mišic desnega ramenskega obroča. Funkcionalne motnje se kažejo z omejeno gibljivostjo desnega ramena lažje stopnje, zaradi atrofije mišic je oslabela groba moč mišice ramenskega obroča. Zaradi deformacije dvoglave mišice po prekinitvi tetive je moč mišice oslabela. Zaradi zgoraj opisanih trajnih posledic poškodb, ki jih je tožnik utrpel, po poškodbi ni bil več sposoben za delo voznika kamiona na dolge razdalje, ki ga je prej opravljal brez posebnih težav. Po zaključenem zdravljenju je tožniku ostala omejena gibljivost desnega ramena, oslabela groba moč mišic desnega ramenskega obroča, prisotne so bolečine. Tožnik po zaključenem zdravljenju ni bil sposoben sodelovati pri nakladanju in razkladanju tovora, zaradi česar ga je tožena stranka odpustila iz poslovnih razlogov, tako da je upokojitev v letu 2015 pričakal na zavodu za zaposlovanje. Zaradi trajnih posledic poškodb desnega ramena je imel in ima težave tudi pri delu doma in drugih priložnostnih delih na kmetiji pri sestri. Zaradi okvarjenega desnega ramena ni sposoben za težja fizična dela, pri katerih je potrebno roko dvigniti nad ravnino ramena in je potrebna groba moč (dvigovanje in prenašanje bremen, delo z ročnimi orodji, ročnimi stroji, ipd.), omejen pa je tudi pri športnih aktivnostih, npr. kolesarjenju, ipd. Odškodnina za psihične bolečine zaradi splošnega zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 11.000,00 EUR ne ustreza pravnemu standardu pravične odškodnine iz 179. člena OZ, ker je prenizka.

Nepravilna pa je tudi odločitev prvostopnega sodišča o stroških prvostopnega postopka v II. točki izreka sodbe. Postopkovno je odločitev prvostopnega sodišča o stroških sodnega postopka (odvetniškega zastopanja in sodne takse) tožnika napačna zato, ker v izreku izpodbijane sodbe ni navedeno, da se stroški sodnega postopka nad zneskom, navedenim v točki II izreka sodbe, ne priznajo oziroma se zahtevek za njihovo povrnitev zavrne. O zahtevku za povrnitev stroškov sodnega postopka ni v celoti odločeno, s čimer je sodišče prve stopnje kršilo določbe drugega odstavka 2. člena ZPP, po katerih sodišče ne sme odreči odločitve o zahtevku, za katerega je pristojno. Vsebinsko pa je odločitev prvostopnega sodišča o stroških odvetniškega zastopanja tožnika v sodnem postopku napačna zaradi naslednjih razlogov: Prvostopno sodišče je svojo odločitev iz točke II izreka sodbe o stroških sodnega postopka v prvotnem prvostopnem postopku pred razveljavitvijo sodbe opr. št. Pd 583/2013, z dne 13. 3. 2015, obrazložilo v točkah 48, 53 in 54 obrazložitve sodbe. V točki 46 obrazložitve sodbe pa je najprej v smislu določb drugega odstavka 154. člena ZPP ugotovilo uspeh obeh strank v postopku, in sicer na strani tožnika 67,22 %, na strani toženke pa 32,78 %. Takšen uspeh v pravdi se nanaša le na fazo postopka po 25. 8. 2017, ko je tožnik v peti pripravljalni vlogi tožbeni zahtevek iz zneska 25.035,92 EUR zvišal na znesek 32.035,92 EUR. Tožnikov uspeh v pravdi, upoštevaje do 25. 8. 2017 vtoževani znesek 25.035,92 EUR, pa je 86,02 %. Prvostopno sodišče je stroške za prvotni prvostopni postopek (pred razveljavitvijo sodbe opr. št. Pd 583/2013 z dne 13. 3. 2015), o katerih je odločilo v točki II izreka sodbe, odmerilo in obrazložilo tako, da je višino tožniku priznanih nagrad za zastopanje odmerilo od nižje sporne vrednosti (25.035,92 EUR), torej v nižjem znesku od v 12. členu ZOdvT s količnikom 1,0 predpisanih nagrad, hkrati pa je v točki 48 obrazložitve uspeh tožnika v prvotnem prvostopnem postopku ugotovilo zgolj v obsegu 67,22 %, čeprav je uspeh tožnika, upoštevaje vtoževani znesek 25.035,92 EUR, višji – 86,02 %. Tako je prvostopno sodišče odmero stroškov odvetniškega zastopanja tožniku v prvotnem prvostopnem postopku izvedlo očitno v škodo tožnika, z ugotavljanjem višine nagrad po prvotno vtoževanem znesku 25.035,92 EUR ter hkrati uspeha v postopku po šele od 25. 8. 2017 dalje vtoževanem znesku 32.035,92 EUR. Zato je navedena odločitev o stroških prvotnega prvostopnega postopka napačna.

Pritožnik še opozarja, da so v izpodbijani sodbi podatki o poslovnem naslovu tožene stranke zastareli. Tožnik je v peti pripravljalni vlogi, vloženi dne 25. 8. 2017, zaradi prenosa poslovnega sedeža tožene stranke iz C., p. D., v E. ulico ..., p. F., spremenil poslovni naslov tožene stranke tako, da se le-ta glasi: G. d. o. o., E. ulica ..., p. F. (točka IX. pete pripravljalne vloge z dne 25. 8. 2017), vendar je sodišče v uvodu izpodbijane sodbe navedlo zgolj prvotni poslovni naslov tožene stranke. Ker bi po pravnomočnosti sodbe pri izvršitvi sodbe lahko prišlo do zapletov, pritožnik primarno predlaga, da prvostopno sodišče s popravnim sklepom, v smislu določb 328. člena ZPP, popravi navedeno pomanjkljivost glede označbe poslovnega sedeža tožene stranke, podrejeno pa predlaga, da mu navedeno popravo naloži pritožbeno sodišče. Glede na vse navedeno pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče, izpodbijano sodbo v točki I izreka sodbe spremeni tako, da se tožniku za nepremoženjsko škodo prisodi odškodnina v vtoževanem znesku 32.000,00 EUR s pp in ne zgolj na prvi stopnji prisojenem znesku 21.500,00 EUR, odločitev prvostopnega sodišča o stroških postopka v točki II izreka sodbe pa spremeni skladno s pritožbenimi navedbami.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke predlaga zavrnitev pritožbe. Meni, da za poškodbo tožnika sploh ni podana njena odgovornost, kot je sodišče v svoji sodbi zmotno ugotovilo. V obravnavani zadevi sodišče ni upoštevalo, da je za plačilo škode, če se dejansko ugotovi, podana objektivna odgovornost takratnega delodajalca tožnika. Za škodo ne odgovarja tožena stranka. Direktorica tožene stranke je sedaj H.H., ki je od sredine leta 2015 tudi 100 % družbenica te družbe, pred tem, v času nesreče tožnika, pa je bil direktor in družbenik družbe I.I., njen bivši mož. H.H. je delež v družbi G. d. o. o. pridobila v posledici razdelitve skupnega premoženja. Tudi če se sodba sodišča prve stopnje potrdi, je dolžnik bivši mož H.H. in ne družba G. d. o. o. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba utemeljeno opozarja na spremembo naslova tožene stranke, zato je pritožbeno sodišče v uvodu sodbe spremembo upoštevalo in navedlo njen spremenjeni naslov.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožeča stranka v pritožbi, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialno pravno pravilna in zakonita, razen glede odločitve o stroških postopka, ki so odmerjeni v prenizkem znesku, ker ni bilo pravilno upoštevano načelo uspeha iz 154. člena ZPP, glede na zvišanje tožbenega zahtevka med pravdo.

7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. Pd 583/2013 z dne 13. 3. 2015 zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, pritožbeno sodišče pa je s sklepom opr. št. Pdp 118/2016 z dne 15. 12. 2016 navedeno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje.

8. V ponovnem postopku je prvostopenjsko sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 362. člena ZPP obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v razveljavitvenem sklepu in, kot je že navedeno sprejelo v pretežnem delu pravilno odločitev. Svojo odločitev je oprlo na pravilno pravno podlago in sicer na določbe 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.), ki urejajo odškodninsko odgovornost delodajalca. V 1. odstavku citiranega člena ZDR je določeno, da mora delodajalec delavcu povrniti škodo, ki mu nastane pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih načelih odškodninske odgovornosti, kar pomeni, da je treba za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke upoštevati določbe 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01), ki urejajo krivdno in objektivno odgovornost. V 1. odstavku 131. člena OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde, po določbi 2. odstavka 131. člena OZ se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost, odgovarja ne glede na krivdo, pri čemer se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (149. člen OZ).

9. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo ugotovilo objektivno odškodninsko odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je tožnik utrpel v delovni nesreči dne 14. 4. 2012, ko je na parkirišču v kraju J. v Avstriji, pri menjavanju kolesa na prikolici tovornjaka, ki ga je vozil tožnik, zaradi zdrsa dvigalke in s tem povezanega trenutnega znižanja vozila, tožnika stisnil okvir vozila, na katerega je pritrjena rezervna guma in ga poškodoval. Ugotovilo je, da tožena stranka ob podani objektivni odškodninski odgovornosti ni uspela dokazati ekskulpacijskih razlogov za objektivno odškodninsko odgovornost ter da je zato njena odškodninska odgovornost po temelju v celoti dokazana.

10. Tožeča stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je po njenem mnenju prenizka. Pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede na določbo. 2 odstavka 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke prim. A.A., dr. med. in izpoved tožnika. Odmerilo je primerno in pravično odškodnino, kar velja za odškodnino za nepremoženjsko škodo iz vseh naslovov, ki jo je tožnik uveljavljal v tem sporu. Pri tem je upoštevalo tudi odškodnine, ki so bile prisojene v podobnih primerih, oziroma ustrezno razmerje med odškodninami, ki se v sodni praksi prisojajo za lažje in težje primere poškodb. Zato so neutemeljeni očitki tožnika, da prisojena odškodnina ne ustreza standardu pravične odškodnine.

11. Zaradi škodnega dogodka je tožnik utrpel zlom velike grče desne nadlahtnice, izpah desnega ramena in udarnino desne strani prsnega koša, kar je po mnenju izvedenca visokoenergetska poškodba desnega ramena. Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo ugotovitve sodnega izvedenca iz podanega izvedenskega mnenja, zlasti glede intenzitete in trajanja telesnih bolečin, pa tudi glede poteka zdravljenja ter ustrezno ocenilo tudi vse neugodnosti, ki so bile povezane z zdravljenjem poškodb (kar vse je natančno obrazložilo v 33. točki obrazložitve sodbe), vključno z dejstvom, da je bil tožnik hospitaliziran v bolnišnici v Avstriji (3 dni) in nato v bolnišnici v UKC B. (6 dni), kar tožnik posebej poudarja v pritožbi. Upoštevalo je tudi tožnikove omejitve in nesposobnost za delo ter težave pri osebnih opravilih v času zdravljenja in na rehabilitaciji, ter dejstvo, da je bil tožnik šest mesecev v bolniškem staležu. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je prisojena odškodnina v višini 8.000,00 EUR primerna in pravična, zato pritožba s tem v zvezi ni utemeljena.

12. Enako velja za prisojeno odškodnino za strah v višini 2.500,00 EUR, ki je prav tako ustrezno odmerjena glede na ugotovljeno intenzivnost in trajanje primarnega in sekundarnega strahu (kar je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo v točkah 36 do 38 obrazložitve sodbe).

13. Poleg odškodnine za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi strahu je tožnik zahteval odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Po škodnem dogodku tožnik zaradi trajnih posledic poškodbe ni mogel več opravljati svojega dotedanjega dela – dela poklicnega voznika tovornjaka in se je po odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je podala tožena stranka iz poslovnega razloga, upokojil. Trajne posledice poškodbe, ki so bile ugotovljene v izvedenskem mnenju, in o katerih je izpovedal tudi tožnik sam, je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo in upoštevalo pri odmeri odškodnine in določilo pravično denarno odškodnino v znesku 11.000,00 EUR (kar vse je ustrezno obrazložilo v točkah 39 do 41 izpodbijane sodbe). Odškodnina v tej višini je določena tudi ob upoštevanju odškodnin, kot se prisojajo v sodni praksi v podobnih primerih in v primerjavi z njimi nikakor ni prenizka. Zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

14. Pritožba tožnika pa je utemeljena v delu, v katerem graja odločitev o stroških postopka, ki so odmerjeni v prenizkem znesku.

15. Neutemeljen je sicer očitek, da naj bi bila odločitev napačna zato, ker v izreku sodbe v II. točki ni izrecno navedeno, da se zahtevek za povrnitev stroškov nad prisojenimi zavrne. Sklep o stroških postopka praviloma vsebuje le odločitev o prisojenih priznanih stroških, ne da bi se višji zahtevki za povračilo stroškov posebej zavračali (ker je ta del nepotreben). To seveda nikakor ne pomeni kršitve določbe drugega odstavka 2. člena ZPP, na katero se sklicuje pritožba, ker je tudi iz tako formuliranega izreka povsem jasno, da je sodišče z odločitvijo o višini stroškov, ki jih je ena stranka dolžna povrniti drugi, obenem tudi odločilo, da stranka ni upravičena do višjih priglašenih stroškov od prisojenih. Ne gre za podobno situacijo kot tedaj, ko sodišče v izreku ne odloči npr. o zavrnitvi tožbenega zahtevka (kar mora storiti glede na izrecno določbo 310. člena ZPP).

16. Utemeljen pa je očitek, da je sodišče prve stopnje stroške postopka odmerilo napačno, ker pri izračunu ni pravilno izračunalo uspeha strank v postopku glede na vrednost spornega predmeta, ki se je med postopkom spreminjala. Tožnik je v obravnavanem individualnem delovnem sporu spremenil tožbo oziroma zvišal tožbeni zahtevek tik pred zaključkom postopka pred sodiščem prve stopnje. S pripravljalno vlogo z dne 25. 8. 2017 je prvotni tožbeni zahtevek, ki ga je uveljavljal s tožbo v višini 25.035,92 EUR, zvišal na znesek 32.035,92 EUR, postopek pa se je nato zaključil na naroku za glavno obravnavo z dne 19. 9. 2017, na katerem je bila izdana izpodbijana sodba. Vse do 25. 8. 2017 je postopek potekal v zvezi z odškodninsko terjatvijo v znesku 25.035,92 EUR. Zato pritožba utemeljeno opozarja, da je to vrednost spornega predmeta potrebno upoštevati ne le pri vrednotenju opravljenih storitev v prvem sojenju (in v pritožbenem postopku), kar je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov pravilno upoštevalo, ampak tudi pri izračunavanju uspeha strank v postopku, ki je bil – glede na z izpodbijano sodbo prisojeno odškodnino – bistveno višji, glede na vrednost spornega predmeta do spremembe tožbe (zvišanja tožbenega zahtevka).

17. Skladno z določbo drugega odstavka 155. člena ZPP se stroški odmerijo po tarifi, če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške. Po Zakonu o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. Ur. l. RS, št. 67/2009 in nasl. – ZOdvT), ki velja za odločitev o stroških v tej zadevi, se nagrade določajo v eurih glede na vrednost predmeta odvetniške storitve, v nespremenljivih zneskih ali v razponu dveh nespremenljivih zneskov (3. člen). Za spore, kot je obravnavani (za plačilo odškodnine v delovnem sporu), je odločilna vrednost spornega predmeta (12. člen in drugi ZOdvT). Če se vrednost spornega predmeta med postopkom spremeni, se to upošteva pri odmeri stroškov, pa tudi pri ugotavljanju uspeha strank v postopku. Uspeh se ugotavlja po posameznih fazah (glede na to, kdaj tekom postopka je bil tožbeni zahtevek zvišan ali znižan). Zato je pritožba, ki se zavzema za tak način izračunavanja uspeha, utemeljena. Napačno je namreč izračunavanje stroškov na način, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, ki je nagrade za postopek in narok odmerilo glede na prvotno vrednost spornega predmeta, uspeh pa je izračunalo glede na spremenjeni zvišani tožbeni zahtevek.

18. Glede na to, da je postopek v tem individualnem delovnem sporu vse do 25. 8. 2017 potekal glede tožbenega zahtevka v višini 25.035,92 EUR, je bil uspeh tožnika v tej fazi postopka (prvo sojenje, pritožbeni postopek) glede na prisojeni znesek 86,02 %, uspeh tožene stranke pa 13,98 %. Sodišče prve stopnje je torej zmotno uporabilo materialno pravo, to je določbe 154. člena ZPP, ko je tudi za postopek, ki je potekal pred zvišanjem tožbenega zahtevka (to je za prvo sojenje in pritožbeni postopek zoper prvo sodbo) izračunalo uspeh strank glede na zvišani tožbeni zahtevek, to je uspeh tožnika v višini 67,22 % in tožene stranke v višini 32,78 %. Zato je pritožbeno sodišče upoštevalo utemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke s tem v zvezi in stroške za postopek do spremembe tožbe (zvišanja tožbenega zahtevka z dne 25. 8. 2017) odmerilo glede na uspeh tožeče stranke v višini 87,02 % in uspeh tožene stranke v višini 13,98 %. Glede stroškov tožene stranke je le glede nagrade za narok v ponovljenem postopku upoštevalo višji uspeh – 32,78 %.

19. Potrebni stroški tožeče stranke po sicer pravilni odmeri sodišča prve stopnje (ki je razvidna iz 48. točke obrazložitve izpodbijane sodbe) za prvotni postopek znašajo 1.875,05 EUR. Glede na 86,02 % uspeh je tožnik za to fazo postopka upravičen do zneska 1.612,92 EUR namesto do zneska 1.260,41 EUR, kot je (glede na napačno izračunan uspeh v višini 67,22 % za to fazo postopka, ki zajema prvo sojenje) presodilo sodišče prve stopnje.

20. Potrebni stroški tožene stranke pa po pravilni odmeri sodišča prve stopnje, ki je razvidna iz 53. točke obrazložitve sodbe, znašajo 2.325,93 EUR, in sicer za prvo fazo postopka (prvo sojenje) 1.7345,33 EUR (2.325,93 EUR minus 591,60 EUR), za drugo fazo postopka – ponovno sojenje pa 591,60 EUR (nagrada za narok v ponovljenem postopku po tar. št. 3102). Glede na uspeh v prvi fazi postopka (prvo sojenje) v višini 13,98 % je tožena stranka upravičena do stroškov v višini 242,45 EUR, glede na uspeh 32,78 % v drugi fazi postopka pa do zneska 193,92 EUR, to je skupaj do zneska 436,37 EUR (namesto do zneska 762,44 EUR, kot je presodilo sodišče prve stopnje, ki je za vse stroške upoštevalo uspeh 32,78 %).

21. Po medsebojnem poračunu stroškov obeh pravdnih strank je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 1.175,55 EUR (1.612,92 EUR minus 436,37 EUR), zato je pritožbeno sodišče na ta znesek zvišalo stroške postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, ker v tem obsegu pritožba tožeče stranke utemeljena.

22. Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani le deloma, je pritožba delno utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in v skladu z določbo 3. točk 365. člena ZPP delno spremenilo odločitev o stroških postopka v II. točki izreka izpodbijane sodbe tako, kot je razvidno iz izreka.

V ostalem pa je ob ugotovitvi, da niso podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožeča stranka, niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in na podlagi določbe 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

23. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku uspela le delno, glede odločitve o stroških postopka, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti sorazmerni del pritožbenih stroškov, odmerjenih v skladu z določbami ZOdvT, ki znašajo: nagrada za pritožbo – 50,00 EUR (tar. št. 3220), materialni stroški – 10,00 EUR (tar. št. 6002) ter 22% DDV (tar. št. 6007), torej skupaj 73,20 EUR. Zato je pritožbeno sodišče naložilo toženi stranki, da pritožbene stroške v navedeni višini povrne tožeči stranki skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka te sodbe.