Jedro

Zmotno je stališče, da upnik solidarne terjatve izkaže nevarnost iz drugega odstavka 270. člena ZIZ (še)le v primeru, da je nevarnost izterjave otežena ali onemogočena v razmerju do vsakega od solidarnih dolžnikov. Kot ima upnik pravico v sodnem postopku uveljavljati plačilo celotnega dolga od vsakega solidarnega dolžnika, ima pravico zahtevati tudi zavarovanje svoje terjatve v razmerju do vsakega od njih.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe.

2. Tožnik v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V predlogu je zatrjeval in izkazal, da prvi trije toženci usklajeno vodijo posle četrte in pete toženke, prodajajo nepremičnine pete toženke in se osebno okoriščajo s kupnino ter jo skrivajo pred upniki, da to delajo z namenom onemogočenja tožnikovih terjatev, da so preusmerile in skrile kupnino za eno nepremičnino na fiduciarnem računu odvetnika, del kupnine za drugo nepremičnino pa pri četrti toženki in da bo ta preusmerjena na njihove račune ali na račune z njimi povezanih oseb. Zatrjuje torej, da prvi trije toženci skrivajo svoje premoženje pri tretjih osebah in ga bodo skrivali še toliko bolj po vročitvi tožbe. Verjetno je izkazal, da poplačila ne bo dobil od nobenega od tožencev.

V nasprotju z 270. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) je stališče, da izdaje začasne odredbe ni mogoče zahtevati le zoper dva od več solidarnih dolžnikov. Zakon zahteva le, da upnik izkaže nevarnost v razmerju do posameznega dolžnika. Ravnanje enega od sodolžnikov že samo po sebi ne more povzročiti, da bi bila uveljavitev terjatve onemogočena v razmerju do drugih sodolžnikov. Institut solidarnega dolžništva je namenjen povečanju verjetnosti, da bo upnikova terjatev poplačana, razlaga v izpodbijanem sklepu pa verjetnost poplačila onemogoča. Po tej razlagi bi namreč tožnik lahko uspel, če bi bil dolžnik eden, praktično nemogoče pa je trditveno in dokazno breme v primeru več dolžnikov. Poleg tega solidarnim dolžnikom razen enemu omogoča zlorabo lastninskih upravičenj. Uveljavitev terjatve pa otežuje tudi dejstvo, da že eden od solidarnih dolžnikov skriva svoje premoženje.

Zakon ne določa procesne predpostavke, da mora biti predlog za izdajo začasne odredbe vložen zoper vse solidarne dolžnike, niti ne določa, da lahko sodišče ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe le hkrati zoper vse solidarne dolžnike.

Sodišče prve stopnje je prezrlo, da obstaja nevarnost, da terjatve ne bo mogoče izterjati od nobenega od sodolžnikov. V predlogu je namreč tožnik izkazal ogrožajoče ravnanje vseh tožencev (prvi trije toženci skrivajo premoženje četrte in pete toženke).

Zmoten je zaključek, da tožnik ni izkazal pravnega interesa za izdajo začasne odredbe. Zatrjeval je, da bi začasna odredba preprečila nadaljnje skrivanje premoženja četrte in pete toženke, s tem pa je izkazal, da bo z izdajo začasne odredbe zavarovan njegov položaj v zvezi s tožbenim zahtevkom.

Iz razlogov sodbe ni jasno, ali je predlog zavržen iz razloga, ker tožnik ni predlagal začasne odredbe proti prvim trem tožencem, ali iz razloga, ker še vedno obstaja možnost, da bo terjatev poplačana s strani teh treh sodolžnikov. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

3. Toženci v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev. Ni jasno, s čim naj bi skrivali svoje premoženje pri tretjih osebah. Ni izkazana nevarnost, da bo uveljavitev terjatve do prvih treh tožencev otežena. Časovni razkorak med razpolaganjema pete toženke je prevelik, da bi omogočali sklepanje o delovanju tožencev v smeri oteževanja uveljavitve tožnikove terjatve. Terjatev ni verjetno izkazana.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V tožbi, vloženi zoper pet tožencev (tri fizične in dve pravni osebi), tožnik uveljavlja zahtevke za solidarno plačilo nadomestila zaradi neupravičene uporabe premičnin v njegovi lasti in nepremičnin v solasti tožnika in prvih treh tožencev v višini 163.692,51 EUR in zahtevke v zvezi z varstvom pred vznemirjanjem solastninske pravice. Za zavarovanje denarne terjatve je predlagal izdajo začasne odredbe s prepovedjo, da četrti in peti toženki (določeni) dolžniki izplačajo (določene) denarne zneske ter da četrta in peta toženka odpreta nove račune pri organizacijah plačilnega prometa in da se peti toženki prepove odtujitev in obremenitev treh nepremičnin z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi in z določitvijo denarne kazni za kršitev navedenih prepovedi.

6. V skladu z 270. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek). Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek).

7. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo zaradi neizkazanega pravnega interesa. Stališče temelji na ugotovitvah, - da tožnik zatrjuje, da premičnine in nepremičnine v lasti oziroma solasti tožnika brez njegovega soglasja uporabljajo toženci, - da so prvi, drugi in tretji toženec solastniki nepremičnin, četrta in peta toženka pa jih uporabljata na podlagi njihovega dovoljenja, za uporabo pa nimata njegovega dovoljenja kot četrtega solastnika, - da je njihova obveznost nedeljiva in - da je glede nevarnosti otežene uveljavitve terjatve navedel le okoliščine na strani četrte in pete toženke. Četudi bi se njegova bojazen glede posledic njunih ravnanj uresničila, obstaja možnost poplačila s strani prvih treh tožencev, zoper katere pa ni predlagal izdaje začasne odredbe, niti ni zatrjeval, da bi obstajala nevarnost otežene izterjave.

8. Očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Kot izhaja iz povzetka razlogov, podanega v prejšnji točki obrazložitve, je v izpodbijanem sklepu dovolj jasno predstavljeno stališče, na katerem temelji zaključek o neizkazanosti pravnega interesa za odločitev o pritožnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe. Odločitev temelji na dveh razlogih, presoja o tem, ali sprejeto odločitev podpira prvi, drugi ali oba razloga, pa sodi v presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa.

9. Utemeljen pa je pritožnikov očitek o zmotnosti stališča, da ni izkazal pravnega interesa za odločitev o predlogu za zavarovanje terjatve. Pravni interes je opredeljen kot potreba po sodnem varstvu. Presoja se, ali bi se z ugoditvijo predlaganemu sodnemu varstvu strankin pravni položaj izboljšal. 10. Pritožnik utemeljeno uveljavlja, da je tovrstna vez med predlagano začasno odredbo in tožbenim zahtevkom izkazana. Z izdajo predlagane začasne odredbe bi bile njegove možnosti za izpolnitev denarne terjatve, ki jo uveljavlja zoper četrto in peto toženko, večje, prav v tem pa je namen zavarovanja z začasno odredbo.

11. Utemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da se razlogi v izpodbijanem sklepu – možnost poplačila terjatve s strani treh (so)dolžnikov - nanašajo na obstoj nevarnosti, ali bo tožnikova terjatev zaradi dolžnikovega ravnanja onemogočena, to pa je materialnopravna predpostavka za utemeljenost predloga za izdajo začasne odredbe (drugi odstavek 270. člena ZIZ).

12. Zmotno je tudi (implicitno) stališče v izpodbijanem sklepu, da upnik solidarne terjatve izkaže nevarnost iz drugega odstavka 270. člena ZIZ (še)le v primeru, da je nevarnost izterjave otežena ali onemogočena v razmerju do vsakega od solidarnih dolžnikov. Z izpolnitvijo enega od solidarnih dolžnikov solidarna obveznost resda preneha, vendar pa vsak dolžnik take obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena (prvi odstavek 395. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Kot ima pravico v sodnem postopku uveljavljati plačilo celotnega dolga od vsakega sodolžnika,1 ima pravico zahtevati tudi zavarovanje svoje terjatve v razmerju do vsakega od njih.

13. Ker v izpodbijanem sklepu navedeni razlogi ne podpirajo odločitve o zavrženju predloga, je podana bistvena kršitev določb postopka (274. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Glede na to, da se sodišče ni izreklo o vseh tožnikovih navedbah, s katerimi je utemeljeval obstoj predpostavke iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, ni mogoč niti zaključek, da bi podani razlogi utemeljevali zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe.

14. Po navedenem je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 365. člena ZPP (v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Če toži več sodolžnikov, so ti v pravdi navadni sosporniki. Glede na to, da so razmerja med upnikom in vsakim od solidarnih dolžnikov (relativno) samostojna (drugi odstavek 395. člena ter 396. do 403. člen OZ), tudi v postopku samostojno in zase opravljajo procesna dejanja.