Jedro

Pred pričetkom del mora biti lokacijsko dovoljenje (oziroma določba o dovolitvi del) pravnomočno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Urbanistične inšpektorice, Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote A, Inšpekcijske pisarne B, z dne 29. 6. 2001, s katero je upravni organ prve stopnje v izreku pod točko 1 odločil, da mora tožnik kot investitor v roku 90 dni po prejemu odločbe odstraniti čebelnjak lesene izvedbe, tlorisnih dimenzij 3,60 x 4,60 m, z nadstreškom lesene izvedbe, tlorisnih dimenzij 5,00 x 4,60 m, višine 2,50 m od raščenega terena do kapne lege, s simetrično dvokapno streho, krito s skodlami ter ograjo skupne dolžine cca 355 m, višine 2,00 m, s pritrjeno plastificirano mrežo na betonske stebričke, tlorisnih dimenzij 8 x 6 cm, ki sta zgrajena na zemljišču s parc. št. 337/1 k.o. C ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške. Po točko 2 izreka je urbanistična inšpektorica odločila, da za objekte iz 1. točke veljajo prepovedi iz 76.c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97 - v nadaljevanju ZUN). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je upravni organ prve stopnje dne 15. 3. 2001 opravil inšpekcijski pregled spornih objektov ter ugotovil, da tožnik za obravnavane posege v prostor nima ustreznega dovoljenja, ki bi ga glede na določbe 50. člena oziroma 51. člena ZUN moral imeti. Glede na tako dejansko stanje je po mnenju tožene stranke upravni organ prve stopnje odločil pravilno in zakonito, ko je tožniku izrekel inšpekcijski ukrep po določbah 73. člena ZUN. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da je pridobil na Upravni enoti B odločbo o legalizaciji pomožnih objektov, ki pa zaradi pritožbe še ni pravnomočna, ter da dokler ni končan postopek legalizacije ni mogoče vnaprej izdati odločbe o rušitvi pomožnih objektov. Investitor sme s posegom v prostor pričeti šele, ko si pridobi pravnomočno lokacijsko dovoljenje ali pravnomočno odločbo o dovolitvi priglašenih del pristojnega organa. Obe navedeni dovoljenji sta namreč upravni odločbi, ki imata pravni učinek, ko postaneta pravnomočni. Zato se tožnik ne more uspešno sklicevati na dejstvo, da je za sporne objekte pridobil odločbo o legalizaciji, saj le-ta še ni pravnomočna.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi kršitve določil Zakona o splošnem upravnem postopku in kršitve materialnih predpisov. Navaja, da je v svoji pritožbi navedla, da je pridobila na Upravni enoti B odločbo o legalizaciji pomožnih objektov. Glede na to je bila nedvomno odločba, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da vzpostavi prejšnje stanje na lastne stroške preuranjena, saj o pritožbi zoper odločbo o legalizaciji objekta še ni bilo odločeno. Tako prvostopni kot drugostopni organ pa sta spregledala, da je Upravna enota B dne 14. 2. 2001 izdala odločbo, ki je pravnomočna in po kateri je tožnik kot investitor nedovoljenega posega v prostor plačal nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Tožeča stranka sicer načelno razume željo državnih organov, da po eni strani zaračunavajo odškodnino za degradacijo prostora, ko jo zavezanci plačajo, pa še zahtevajo vzpostavitev v prvotno stanje, kar pa brez dvoma pomeni kršenje vseh zakonskih predpisov kot tudi poseg v temelje pravne države. Po 4. odstavku 75. člena ZUN lahko organ urbanistične inšpekcije odredi odstranitev objekta ter vzpostavitev prvotnega stanja v primeru, če upravni organ, pristojen za urejanje prostora zavrne priglasitev del oziroma če investitor ne zaprosi za spremembo lokacijskega dovoljenja. V konkretnem primeru je tožnik imel izdano lokacijsko odločbo in odločbo o dovolitvi priglašenih del. Zato je bila napadena odločba preuranjena. Napačno je namreč stališče drugostopnega organa, da pomeni vložena pritožba zoper odločbo o legalizaciji pomožnih objektov okoliščino, ki vpliva na to, da lahko zahteva upravni organ odstranitev objekta. Tožeča stranka je prepričana, da ne obstojijo razlogi, ki bi opravičevali tako rigorozen ukrep, kot je odstranitev objektov, saj je sporni poseg skladen z zakonskimi predpisi. Pri odločitvi tožene stranke je prišlo do kršitev prostorskih planov Občine C. Kot rečeno je namreč tožeča stranka poravnala nadomestilo za degradacijo prostora, zoper navedeno odločbo ni bilo pritožbe in sama odločba pomeni, da je stanje sanirano. Tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in pritožbi tožeče stranke ugodi ter odpravi odločbo urbanistične inšpekcije, Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote A, Inšpekcijska pisarna B, z dne 29. 6. 2001 oziroma podredno, da napadeno odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila.

Tožena stranka je poslala upravne spise, v odgovoru na tožbo pa prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja, sodišču pa predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS, kot zastopnik javnega interesa, udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del, odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna, in sicer na investitorjeve stroške, če investitorja ni mogoče odkriti, pa na stroške lastnika oziroma upravljalca zemljišča, kar je določeno v 1. odstavku 73. člena ZUN. Za odreditev citiranega inšpekcijskega ukrepa zadostuje ugotovitev, da gre za gradnjo ali drug poseg v prostor brez ustreznega dovoljenja. Ustrezno dovoljenje pa je bodisi lokacijsko dovoljenje ali odločba o dovolitvi priglašenih del, ki pa morata biti pravnomočni, kar je tožeči stranki že pojasnila tožena stranka. Obe navedeni dovoljenji sta namreč upravni odločbi, ki pravno učinkujeta po pravnomočnosti. V obravnavanem primeru pa ni sporno, da tožnik ob pričetku gradnje objektov, ki so predmet tega postopka, pravnomočnega upravnega dovoljenja ni imel. Neutemeljeno je sklicevanje tožeče stranke na odločbo Upravne enote B, z dne 14. 2. 2001, po kateri je tožnik dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora v znesku 92.321,00 SIT. Ta odločba je izdana na podlagi 76.a člena ZUN, po kateri je investitor nedovoljenega posega v prostor dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora, če posega v prostor brez upravnega dovoljenja, vendar ta odločba ni v nikakršni zvezi z izpodbijano odločbo.

Glede na navedeno in ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS), kot neutemeljeno zavrnilo. Ker je zavrnilo zahtevek o glavni stvari, je sodišče zavrnilo tudi zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov tega postopka.