Jedro

Odločitev sodišča o zadržanju udeleženca na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom je pravilna, pri čemer je ta poseg v pravice udeleženca omejen le na tisto časovno obdobje, ki je po mnenju izvedenca nujno potrebno zaradi terapevtskega zdravljenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se osebo J. L. zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike Ljubljana še najdalje do 2.11.2009. Proti sklepu se je po pooblaščenki udeleženec pritožil, sklicuje se na vse pritožbene razloge, ki so predeljeni v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter predlaga razveljavitev sklepa ter odločitev o takojšnji izpustitvi udeleženca iz oddelka pod posebnim nadzorom v Psihiatrični kliniki Ljubljana. Navaja, da je bil udeleženec brez svoje volje na t. i. zaprtem oddelku pridržan že dne 4.10.2009 in ne šele 8.10.2009, kot to izhaja iz dokumentacije. Tudi če bo pritožbeno sodišče štelo, da se je postopek začel šele 8.10.2009, so bile kršene določbe postopka. Sodišče bi moralo v enem dnevu od prejema obvestila, katerega je prejelo 8.10.2009, izdati sklep o uvedbi postopka in ga v tem času tudi vročiti, med ostalim odvetniku. Iz zapisnika pa izhaja, da je sodišče zagovornici sklep vročilo šele na naroku dne 12.10.2009. Sklep, s katerim je meritorno odločilo, da se osebo zadrži v oddelku pod posebnim nadzorom, bi moralo sodišče izdati najkasneje do 15.10.2009. Ker je pooblaščenka izpodbijani sklep sprejela šele 19.10.2009, je mogoče sklepati, da sodišče sklepa s pošto ni odpravilo dne 15.10.2009, ampak kasneje. Obstaja več neskladij v izjavah prič in izvedenca. Težave, ki jih je opisal izvedenec v izvedeniškem mnenju v zvezi z osebo, so popolnoma neprepričljive in nikakor ne kažejo na to, da so podani razlogi iz 39. člena ZDZdr. Bistveni očitek osebi namreč je, da naj bi nekontrolirano trošila denar, kar naj bi bil znak njene bolezni. Iz ugotovitev sodišča izhaja, da bi dolg osebe znašal le cca 4.000,00 EUR. Navedeni znesek ni takšen, da bi to zadostovalo, da oseba povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, še manj pa, da naj bi imela hudo moteno presojo realnosti. Vsa ostala navajanja v zvezi z vožnjo pod vplivom zdravil in t. i. bolezenskih znakov osebe pa so zgolj splošne narave, saj se izvedenec v mnenju ni konkretno opredelil do možnosti osebe glede vožnje pod vplivom zdravil. V postopku je ugotovljeno, da oseba nima avtomobila, saj ga je prodala, zato so navedbe v zvezi z vožnjo pod vplivom zdravil popolnoma odveč. Gre za sklepanja zdravnika, ki ne temeljijo na nobenih konkretno osnovanih okoliščinah. Pritožnik nasprotuje trajanju pridržanja, saj tak ukrep ni z ničemer obrazložen. Poudarja še, da sorazmernosti ukrepa sodišče ni z ničemer obrazložilo.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr, Ur. l. RS, št. 77/2008) med ostalim določa pravice osebe med zdravljenjem v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice ter določa postopek sprejema osebe na takšno zdravljenje. Le v nujnih primerih, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve, je lahko oseba sprejeta na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve in pred izdajo sklepa sodišča. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za dopustnost takšne vrste zdravljenja udeleženca. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pri tem pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo določbe ZDZdr, hkrati pa ni zagrešilo uveljavljanih kršitev postopka, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP).

Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je v konkretni zadevi postopalo prepočasi oziroma v nasprotju s tistimi določili ZDZdr, ki vsebujejo roke za opravo posameznih procesnih dejanj. Obvestilo direktorja psihiatrične bolnišnice o sprejemu udeleženca na oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru (59. člen ZDZdr) je sodišče prejelo 8.10.2009 in v enem dnevu od prejema obvestila dne 9.10.2009 izdalo sklep o uvedbi postopka ter postavitvi izvedenca in odvetnika, skladno z določilom 61. člena ZDZdr. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bil udeleženec brez svoje volje na oddelku pod posebnim nadzorom pridržan že dne 4.10.2009, kot trdi pritožba. Sklep o uvedbi postopka je bil pooblaščenki udeleženca vročen na naroku dne 12.10.2009, saj jo je udeleženec šele po izdaji sklepa pooblastil za zastopanje v tem postopku. Obravnavani sklep, s katerim je odločeno, da se udeleženec zadrži v oddelku pod posebnim nadzorom, je sodišče izdalo in po pošti odpravilo v roku treh dni po obisku osebe glede na določbo 65. člena ZDZdr in sicer dne 15.10.2009 in ne kasneje, kot domneva pritožnik.

Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja udeleženca, izvedenskega mnenja izvedenca V.S.R., zaslišanja lečečega zdravnika ter priče J. L., očeta udeleženca, ter na podlagi ostalih podatkov v spisu ugotovilo obstoj vseh vsebinskih pogojev, ki jih za zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve določa ZDZdr v 39. členu. Takšen ukrep je dopusten, če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, če je takšno ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, na primer z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo. Iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke izhaja, da je pri udeležencu prisotna duševna bolezen, in sicer gre za bipolarno afektivno motnjo. Enaka diagnoza izhaja iz izpovedi lečečega zdravnika. Strokovno mnenje izvedenca ne dopušča nikakršnega dvoma o zdravstvenem stanju udeleženca in njegovih posledicah, kot ga nakazuje pritožba. Sodišče odločitve namreč ni sprejelo zgolj na podlagi zaključka, da se udeleženec zaradi bolezni, katere bolezenski znak je med ostalim tudi pretirano trošenje denarja ter motena sposobnost obvladati svoje ravnanje, pretirano zadolžuje in troši denar ter s tem povzroča premoženjsko škodo sebi in tudi drugim (npr. očetu s prodajo njegovega avtomobila). Nadaljnja in še pomembnejša posledica bolezni namreč posega v področje ogrožanja življenja udeleženca in življenja drugih. Po mnenju izvedenca udeleženec zaradi narave bolezni težko kontrolira svoje namere tudi na področju tveganega vedenja, pri čemer je izpostavil nevarnost v prometu, ko so ljudje s to boleznijo zelo pogumni, vozijo agresivneje in hitreje. Tudi terapija, ki jo prejema v sedanjem odmerku, predstavlja nevarnost za vožnjo. Po ugotovitvah sodišča je namreč udeleženec pred sprejemom prenehal jemati terapijo, kar je povzročilo poslabšanje stanja. Pri tem ne more biti odločilno, da je osebni avto prodal, kot navaja pritožba. Izvedenec se je v mnenju opredelil tudi glede možnosti zdravljenja z drugimi oblikami pomoči in glede trajanja takšne oblike zdravljenja, kot se sedaj izvaja pri udeležencu. Sodišče je tudi v tem sledilo izvedenskemu mnenju, v sklepu je obrazložilo nujnost zdravljenja pod nadzorom ter trajanje zdravljenja (tri tedne od podaje mnenja izvedenca). Zato nima prav pritožba, ko sklepu očita, da ni oziroma da je v tej smeri le pavšalno obrazložen. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je odločitev sodišča o zadržanju udeleženca na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom pravilna, pri čemer je ta poseg v pravice udeleženca omejen le na tisto časovno obdobje, ki je po mnenju izvedenca nujno potrebno zaradi terapevtskega zdravljenja.