Jedro

Tožena stranka s skopimi pritožbenimi očitki, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo nobenih njenih navedb in da je v celoti sledilo navedbam tožeče stranke, ne more uspeti. Iz njih namreč niti jasno ne izhaja, ali s tem zatrjuje napačno ugotovitev dejanskega stanja (ki ni dopusten pritožben razlog), ali uveljavlja katero izmed absolutnih bistvenih kršitev postopka, kot tudi ne, katere konkretno so bile tiste trditve, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 2.198,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: od zneska 268,75 EUR od dne 18. 4. 2023 dalje do plačila, od zneska 314,54 EUR od dne 18. 5. 2023 dalje do plačila, od zneska 3,48 EUR od dne 20. 6. 2023 dalje do plačila, od zneska 188,06 EUR od dne 11. 7. 2023 dalje do plačila, od zneska 1.423,18 EUR od dne 15. 8. 2023 dalje do plačila (I. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti po sodišču odmerjene (stroške) pravdnega postopka v višini 289,80 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje, do plačila (II. točka izreka).

2.Zoper prej navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne oziroma podredno vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje, v vsakem primeru pa naloži tožeči stranki, da je dolžna povrniti toženi stranki nastale stroške postopka vključno s pritožbenimi stroški v roku 15 dni od prejema odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka dalje do plačila.

3.Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP). O pritožbi zoper sodbo je odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP). Iz tega izhaja, da je pritožbeno sodišče na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, vezano. Na relativne procesne kršitve postopka pa se ne ozira.

6.V obravnavanem sporu je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo za storitve e-mobilnosti, ki obsegajo polnjenje vozil tožene stranke na polnilnicah, ki so v lasti tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bili stranki na podlagi Pogodbe o sodelovanju z dne 5. 3. 2020 v pogodbenem razmerju, v okviru katerega je tožeča stranka za toženo stranko opravila prej navedene storitve, tožena stranka pa se jih je zavezala plačati, zato je tožbenemu zahtevku ugodilo.

7.Tožena stranka s skopimi pritožbenimi očitki, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo nobenih njenih navedb in da je v celoti sledilo navedbam tožeče stranke, ne more uspeti. Iz njih namreč niti jasno ne izhaja, ali s tem zatrjuje napačno ugotovitev dejanskega stanja (ki glede na predhodno obrazložitev, ni dopusten pritožben razlog), ali uveljavlja katero izmed absolutnih bistvenih kršitev postopka, kot tudi ne, katere konkretno so bile tiste trditve, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Iz 9. točke izpodbijane sodbe prav tako izhaja, da se je sodišče prve stopnje do navedb tožene stranke opredelilo, saj je obrazložilo, zakaj navedba tožene stranke, da ni prejela računov, ne pomeni, da njena obveznost ni nastala. V delu, kjer se je sodišče prve stopnje oprlo na navedbe tožeče stranke, pa je ustrezno pojasnilo, zakaj jim je sledilo; ker je tožeča stranka glede obstoja pogodbenega razmerja in oprave storitev zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, tožena stranka pa s svojimi trditvami, da tožeči stranki ne dolguje ničesar, svojega bremena ni izpolnila.

8.Iz predhodne obrazložitve je mogoče razbrati tudi, zakaj je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazna predloga tožene stranke z zaslišanjem njenega zakonitega zastopnika in prokurista kot nepotrebna. Dolžnost sodišča, da izvede vse predlagane dokaze, namreč ni neomejena in tako lahko zavrne izvedbo dokazov, če so za to podani ustavno dopustni razlogi. Kot nepotreben se dokazni predlog lahko zavrne, če je dejstvo, ki naj bi se ugotavljalo, že dokazano, ali če zatrjevano dejstvo sploh ni relevantno za odločitev v konkretnem sporu. Za takšen položaj gre tudi v obravnavanem primeru, saj prejem računov ni pogoj za nastanek obveznosti. Prav tako tožena stranka v zvezi s svojimi ugovori, da s tožečo stranko ni v poslovnem razmerju in tožeči stranki ne dolguje ničesar ni podala konkretnih trditev. Sodišče pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti z izvedbo dokazov. Glede na vse navedeno, je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

9.Zoper odločitev o stroških se je tožena stranka pritožila le v posledici očitane napačne odločitve o glavni terjatvi, zato pritožbeno sodišče glede na pravilnost odločitve v tem delu soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

10.Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

11.Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 458, 458/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.