Jedro

Kadar je iz prošnje za azil razvidno, da je podan kateri od razlogov iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, se taka prošnja takoj zavrne kot očitno neutemeljena v takoimenovanem "pospešenem postopku".

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23.8.2004, s katero je ta na podlagi 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o Azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003-UBP2) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo ponovno prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji ter odločila, da mora v roku treh dni po pravnomočno končanem azilnem postopku zapustiti Republiko Slovenijo; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke v obravnavanem primeru. Sklenilo je, da je bila pravilna odločitev tožene stranke, ko je zadevo obravnavala v tako imenovanem pospešenem postopku. Tudi po presoji prvostopnega sodišča je tožnikova ponovna prošnja za priznanje azila očitno neutemeljena. Menilo je, da tožniku v izvorni državi, kot izhaja iz prošnje, ne grozi preganjanje. S tem je podan razlog za zavrnitev azila po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil. Hkrati se je tudi strinjalo, da je tožnik vložil ponovno prošnjo za azil zaradi zavajanja oziroma zlorabe postopka, kar je razlog za očitno neutemeljenost vloge po določbi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil, saj je prošnjo vložil očitno z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz Republike Slovenije. Ta mu je bila izrečena s sklepom tožene stranke z dne 16.1.2004, ki je postal pravnomočen v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 311/2004 z dne 24.3.2004. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je izpodbijana sodba preuranjena in da bi bilo treba o njegovi vlogi za priznanje azila odločati v rednem azilnem postopku. Zakaj je moral zapustiti izvorno državo in zakaj se v to državo več ne more vrniti, je pojasnil že v prošnji za azil. V rednem postopku bi mu morali dati možnost, da bi s svojo izpovedjo na zaslišanju in drugimi dokazi dokazal utemeljenost svoje prošnje za azil. V tem primeru niso podani pogoji iz 2. odstavka 35. člena ZAzil oziroma, da bi taki pogoji obstajali, tožena stranka na podlagi tako pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja ni mogla z gotovostjo skleniti. Zato predlaga, da vrhovno sodišče tej pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo pošlje v ponovno odločanje toženi stranki.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je izpodbijana sodba prvostopnega sodišča pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se vrhovno sodišče, da se izogne ponavljanju v celoti sklicuje.

Azil je posebna oblika zaščite, ki se prizna tujcem zaradi individualne ogroženosti v smislu razlogov, ki jih določa ZAzil oziroma Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljevanju Ženevska konvencija), in sicer zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali pripadnosti določenemu političnemu prepričanju. V smislu ZAzil in Ženevske konvencije je preganjanje trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države, ki je s preganjanjem seznanjena oziroma ga celo sama izvaja.

V 2. odstavku 35. člena ZAzil je dana podlaga za odločanje o prošnjah za azil v tako imenovanem "pospešenem postopku". V tem postopku se odloča o prošnjah za azil takoj (torej brez posebnega ugotovitvenega postopka o pogojih in okoliščinah iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil), če je iz same prošnje razvidno, da je očitno neutemeljena. To pa je takrat, kadar je izpolnjen kateri od pogojev, določenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil. V obravnavanem primeru je iz izpodbijane sodbe in iz upravnih spisov razvidno, da gre za obravnavo tožnikove ponovne prošnje za azil. To je podal v času, ko je čakal na izvršitev odstranitve iz Republike Slovenije po sklepu tožene stranke z dne 16.1.2004, ki je postal pravnomočen v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 311/2004 z dne 24.3.2004. Glede na to je po presoji vrhovnega sodišča pravilno stališče prvostopnega sodišča in tožene stranke, da je bila ponovna vloga za azil vložena zaradi odložitve prisilne odstranitve, kar pa je razlog za zavrnitev prošnje za azil iz 1. alinee (če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja) 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi s 5. alineo (za zavajanje oziroma zlorabo postopka se šteje vložitev prošnje z namenom, da se odloži prisilna odstranitev) 36. člena ZAzil kot očitno neutemeljene v "pospešenem postopku". Že samo ta razlog bi bil dovolj za zavrnitev prošnje.

Po presoji vrhovnega sodišča pa je pravilno tudi stališče prvostopnega sodišča in tožene stranke, da je v tem primeru podan tudi razlog za zavrnitev tožnikove prošnje v pospešenem postopku kot očitno neutemeljene iz 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, to je, da je iz prošnje razvidno, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje. Glede tega kdo, kako, kdaj in zakaj ga preganja, se tožnikove izjave, dane v prvi in v drugi vlogi, bistveno razlikujejo, kar sta pravilno ugotovila prvostopno sodišče in tožena stranka. Zato tožnikovih navedb glede preganjanja, navedenih v obravnavanem primeru, tudi po presoji vrhovnega sodišča ni mogoče šteti za verodostojne. Pa tudi če bi bile te izjave verodostojne, preganjanje, ki ga tožnik navaja, tudi po presoji vrhovnega sodišča ne ustreza pojmu preganjanja v smislu ZAzil in Ženevske konvencije. Iz teh izjav namreč izhaja, da osebno ni bil preganjan, temveč le šikaniran, da je bilo šikaniranje od leta 1999 enkrat na tri mesece, da izvorne države ni zapustil prej, ker je bil bolan, da šikaniranja ni prijavil državnim organom ali mednarodnim organom, ki delujejo na Kosovu, ker ni hotel spraviti v nevarnost družine in ker ga ti organi, kot meni sam, ne morejo zaščititi.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.