Jedro

Ker je z določbo 324. člena ZUP določeno, da se zadeve, glede katerih je postopek ob uveljavitvi tega zakona v teku, končajo po določbah ZUP/86, določbe 2. odstavka 263. člena ZUP v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti. Izrecne določbe, da je na enomesečni rok iz 1. odstavka 252. člena ZUP/86 vezan tudi organ, če začne obnovo po uradni dolžnosti, pa ZUP/86 ni vseboval.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2. Tožeča stranka trpi sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list SRS, št. 50/97 in 70/2000), zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.10.2001, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada C., Izpostave S.K. z dne 18.5.1998. S tem sklepom je bila pri tožniku po uradni dolžnosti dovoljena obnova postopka odmere dohodnine za leto 1996. Prvostopenjski organ je potem, ko je postala odločba o odmeri dohodnine za leto 1996 dokončna, izvedel za dejstvo, da je tožnik v letu 1996 sprejel obdavčljive dohodke, ki jih v napovedi za odmero dohodnine ni napovedal, in pri sami odmeri tudi niso bili upoštevani. Na podlagi inšpekcijskega pregleda obračuna davka od dobička za leto 1996 pri družbi M. d.o.o., L. pri P., so bile ugotovljene nepravilnosti v zvezi z obračunavanjem davkov od osebnih prejemkov - potnih stroškov in dnevnic, ki so bili tožniku izplačani na podlagi neverodostojnih knjigovodskih listin; in v obliki vlaganj v njegovo nepremičnino. Dejstva, ugotovljena v postopku opravljenega inšpekcijskega pregleda pri družbi M. d.o.o. B., nakazujejo na možnost, da v prvotnem postopku odmere dohodnine za leto 1996 dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicuje na 2. odstavek 67. člena ZUS in pritrjuje razlogom in obrazložitvi odločbe tožene stranke. Za novo dejstvo oziroma nov dokaz, ki predstavlja obnovitveni razlog iz 1. točke 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), šteje samo zapisnik o inšpiciranju pravilnosti obračunavanja in plačevanja davkov za leto 1996 z dne 27.2.1998, in ne čas samega inšpiciranja pri tožnikovem delodajalcu, to je družbi M. d.o.o., L. pri P., na podlagi katerega so bile ugotovljene nepravilnosti v zvezi z obračunavanjem davka od osebnih prejemkov. Navaja, da omejitveni rok enega meseca za predlaganje obnove postopka velja le za stranko, ki je to lastnost imela že v prejšnjem upravnem postopku in torej ne more veljati za davčni organ, ker ta ni bil stranka v postopku na prvi stopnji, temveč je v tem upravnem postopku pričel postopek po uradni dolžnosti (1. odstavek 250. člena ZUP/86) in ga torej navedeni rok ne zavezuje. ZUP/86 namreč ne vsebuje določbe, ki jo vsebuje ZUP v 2. odstavku 263. člena.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovi tožbi ugodi in toženi stranki naloži v plačilo povrnitev stroškov postopka oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Meni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da določba 1. odstavka 252. člena ZUP/86 ne zavezuje državnega organa, ki je v postopku odločal. Niti citirani člen ZUP/86, niti katerikoli drugi člen istega zakona ne določajo, da subjektivni rok iz navedenega člena ne velja za državni organ. Rok, določen v 252. členu, velja tako za stranke kot za državne organe. Stališče tožene stranke, da subjektivni rok zanjo ne velja, nasprotuje pravnim načelom, saj krši tožnikovo pravico do pravne varnosti in enakosti pred zakonom, ki mu jo nudijo uzakonjeni roki. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K točki 1. izreka: Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je v času odločanja organa prve stopnje veljal ZUP/86 in zato je treba zakonitost prvostopenjskega upravnega akta presojati po določbah takrat veljavnega ZUP/86. Ta predpis je v 1. odstavku 252. člena določal, da lahko stranka predlaga obnovo postopka v enomesečnem prekluzivnem roku. Izrecne določbe, da je na ta rok vezan tudi organ, če začne obnovo postopka po uradni dolžnosti, ZUP/86 ni vseboval. Res je, da je to pomembno vsebinsko spremembo prinesel šele novi ZUP v 2. odstavku 263. člena. Ker pa je že s samo določbo 324. člena ZUP določeno, da se zadeve, glede katerih je postopek ob uveljavitvi tega zakona v teku, oziroma glede katerih je bila ob uveljavitvi tega zakona že vložena zahteva ali pravno sredstvo, končajo po določbah ZUP/86, določbe 2. odstavka 263. člena ZUP, na katere se tožnik smiselno sklicuje, v obravnavni zadevi ni mogoče uporabiti. Ker je bil izpodbijani sklep organa prve stopnje izdan pred potekom objektivnega petletnega roka, ki ga določa 3. odstavek 252. člena ZUP/86, je tudi po presoji vrhovnega sodišča davčni organ pravočasno uvedel obnovo postopka po uradni dolžnosti. Zato pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev vrhovnega sodišča. Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

K 2. točki izreka: Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 3. odstavka 23. člena ZUS, ker se je v tem upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta.