Jedro

Tožeča stranka nadalje neutemeljeno trdi, da pri odločanju o nepremoženjski škodi nista bili upoštevani vročina v času zdravljenja (pri odškodnini za telesne bolečine) in vojne razmere na območju Republike Slovenije (pri odškodnini za strah). Obe navedeni okoliščini sta bili upoštevani.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1.770.620,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 185.364,00 SIT, prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja vse revizijske razloge. Trdi, da je napačna odločitev o nepremoženjski škodi zaradi izgube zaposlitve. Meni, da je poškodba povzročila, da ni več mogla podaljšati delovne pogodbe s šolo zaradi tega, ker pač ni mogla več opravljati težjih fizičnih del. Poudarja, da ne gre za premoženjsko temveč nepremoženjsko škodo. Nadalje trdi, da ji je sodišče prisodilo prenizko odškodnino tudi za ostalo nepremoženjsko škodo. Sodišče predvsem ni upoštevalo, da je zdravljenje potekalo poleti, ko je bilo zelo vroče, in v času, ko je bila v Sloveniji vojna. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog. Po 3. odstavku 385. člena ZPP dejanskih ugotovitev na revizijski stopnji ni več dovoljeno izpodbijati. Med dejanske ugotovitve pa sodi tudi dejstvo, da je tožnica delala na Osnovni šoli B. do upokojitve, po upokojitvi pa na podlagi pogodbe le do konca šolskega leta 1991. Tožnica med postopkom ni zatrjevala, in kaj takega tudi ni bilo ugotovljeno, da bi z delom nadaljevala tudi v bodoče. Takšnega zahtevka tudi ni postavila. V revizijskem postopku pa novi zahtevki ali nova dejstva, če se ne nanašajo na kršitve ZPP, niso dovoljeni (387. člen ZPP). Revizijske trditve o njenem namenu, da bi pogodbo o delu čistilke obnavljala tudi v naslednjih letih, zato na odločitev o odškodnini za zmanjšanje življenjskih aktivnosti ne morejo vplivati.

Tožeča stranka nadalje neutemeljeno trdi, da pri odločanju o nepremoženjski škodi nista bili upoštevali vročina v času zdravljenja (pri odškodnini za telesne bolečine) in vojne razmere na območju Republike Slovenije (pri odškodnini za strah). Obe navedeni okoliščini sta bili upoštevani (4. in 6. stran prvostopne sodbe). Sodišče druge stopnje je bilo sicer mnenja, da ti okoliščini nista pravno odločilni, vendar prisojene odškodnine ni znižalo. Višja odškodnina pa po mnenju revizijskega sodišča tožnici ne gre iz naslednjih razlogov.

Pri odmeri pravične denarne odškodnine za negmotno škodo je sodišče vezano na merila iz 200. člena zakona o obligacijskih razmerjih. Ta pa so stopnja telesnih in duševnih bolečin in njihovo trajanje (1. odstavek 200. člena ZOR) ter pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (2. odstavek 200. člena ZOR). Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine na dveh ravneh: konkretnem in abstraktnem. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje, in glede na primerjavo z odškodninami za primerljivo škodo. To omogoča sodna praksa, ki oblikuje navedena razmerja oz. določa vsebino tega abstraktnega zakonskega merila. Le tako je mogoče omejiti arbitrarnost pri določanju višine odškodnine za negmotno škodo in hkrati zagotoviti spoštovanje načel nepristranosti, enakosti in predvidljivosti. Prav to slednje pa preprečuje, da bi revizijsko sodišče že prisojeno odškodnino zvišalo. V primerjavi z drugimi odškodninami za primerljivo škodo je bila tožnici prisojena prej visoka kot prenizka odškodnina.

Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP, drugih kršitev ZPP namreč tožnica ni opredeljeno uveljavljala), revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).