Jedro

Izpisek iz rojstne matične knjige za H. L. tudi v zvezi z zapisnikom o priznanju očetovstva z dne 10.3.1949, dokazuje, da je pokojni očetovstvo H. L. priznal v skladu z določbami 24. čl. takrat veljavnega Temeljnega zakona o razmerju med starši in otroki (Ur.l. FLRJ, št. 104/47)

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je s sklepom o dedovanju ugotovilo obseg zapuščine pok. J. K. ter na podlagi oporoke z dne 1.10.1994 razglasilo za njegovi dedinji J. K. in H. L., vsako do ene polovice.

Proti sklepu se je pritožila oporočna dedinja J. K., uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče napačno odločilo, da je dedinja po pok. J. K. tudi H. L. Iz pravnomočne sodbe P 18/62-4 z dne 20.2.1962 bivšega Okrožnega sodišča v Novem mestu izhaja, da pok. J. K. ni naravni oče izvenzakonske hčerke H., ampak je očetovstvo le priznal po sklenitvi zakonske zveze. Dejansko je šlo za akt posvojitve in ne priznanja očetovstva, saj je bilo pok. J. K. znano, da ni naravni oče H. L. Očitno pa je matičar voljo pok. J.K. o posvojitvi razumel kot priznanje očetovstva in v tem smislu sestavil tudi zapisnik z dne 10.3.1949. Da je šlo za takšno interpretacijo volje, izhaja tudi iz citirane sodbe, s katero je sodišče iz tega razloga otroka dodelilo materi, poleg tega pa ni niti v sodbi niti pozneje odločilo o preživnini. Če bi J.K.res štelo za otrokovega očeta, bi nedvomno odločilo tudi o tem. Pritožnica je zato mnenja, da H.L.ni mogoče šteti za hčerko pokojnika in torej tudi ne za njegovo dedinjo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica tudi v pritožbi ponavlja svojo trditev, da H. L. ni hči pok. J. K., marveč le njegova posvojenka, pri čemer se sklicuje na razloge pravnomočne sodbe P 18/62-4 bivšega Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 20.2.1962. To sodbo je pri svoji odločitvi upoštevalo že prvo sodišče in pravilno ugotovilo, da obrazložitev sodbe o tem, da pokojni ni naravni oče H.L., ne dokazuje, da je H. L. le njegova posvojenka. Ne glede na to, da pravnomočen postane vselej le izrek sodbe, ne pa tudi njegova obrazložitev, izpisek iz rojstne matične knjige za H. L. (priloga C1) tudi v zvezi z zapisnikom o priznanju očetovstva z dne 10.3.1949 (priloga C2), dokazuje, da je pokojni očetovstvo H. L. priznal. Slednja listina dokazuje, da je pokojni priznal očetovstvo v skladu z določbami 24. čl. takrat veljavnega Temeljnega zakona o razmerju med starši in otroki (Ur.l. FLRJ, št. 104/47), da bi bila ta izjava razveljavljena oz. da bi prišlo do uspešnega izpodbijanja očetovstva pa pritožnica niti ne trdi. Le zaradi popolnosti je potrebno povedati, da je posvojitev takrat urejal Zakon o posvojitvi (Ur.l. FLRJ, št. 30/47), pritožnica pa niti ne ponuja nobenega dokaza, da bi bila sklenjena pogodba o posvojitvi.

Zaradi povedanega uveljavljani pritožbeni razlog ni podan, prvo sodišče pa tudi ni zagrešilo kakšne absolutne bistvene kršitve določb postopka, na kar mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, materialnopravno pa je odločitev tudi pravilna. Pritožbo je zato zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep po določbi drugega odst. 365. čl. ZPP v zvezi s čl. 163 Zakona o dedovanju.