Jedro

Ni izkazano, da bi prejšnji lastnik obravnavano premoženje zahteval nazaj na podlagi ZRP in ker tega ni storil, zemljišči v času zaplembe nista bili njegova last in mu zato nista mogli biti podržavljeni.

Ni mogoče reči, da je drugostopni organ, ko je v pozivu stranki navedel, da je ''pritožbi ugodil in zahtevo za denacionalizacijo zavrnil'', dejansko že s tem odločil in je bila predložitev poziva strankam v izjavo le formalne narave. Tožniki so se imeli namreč možnost, da se, ne le formalno, temveč tudi vsebinsko izrečejo o ugotovitvah in zaključkih organa, kar so tudi izkoristili, organ pa je v izpodbijani odločbi na te navedbe odgovoril in jih tudi presodil. Zato pa tudi ni mogoče slediti ugovoru tretje tožnice, da je bila izpodbijana odločba zanjo odločitev presenečenja.

Izrek

I. Zadevi I U 2367/2017 in I U 2434/2017 se združita zaradi skupnega obravnavanja in odločanja ter se zadeva vodi v nadaljevanju pod opr. št. I U 2367/2017. II. Tožbi se zavrneta.

III. Stroškovna zahtevka tožeče stranke A.A. ter stranke z interesom Občine A. se zavrneta.

Obrazložitev

1. Drugostopni organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se pritožbi tožnikov zavrneta (1. točka izreka); da se zahtevek tretje tožnice A.A. za povrnitev stroškov pritožbenega postopka zavrne (2. točka izreka); da se pritožbi Slovenskega državnega holdinga d.d. (v nadaljevanju SDH) ugodi in se delna odločba Upravne enote Tržič, št. 321-56/92-28/1630 z dne 11. 4. 2017, odpravi (3. točka izreka); da se zahtevek za denacionalizacijo tožnikov za vrnitev podržavljene parc. št. 160/1 k.o. ..., v površini 3300 m2, sedaj parc. št. 160/5, 161/35, del 1188, del 160/7, del 160/13, del 160/11, del 160/15, del 160/16, del 1197/16, del 160/2, del 160/18, del 160/19, del 160/20, del 160/21, del 1197/19, del 161/34, del 1179/14, del 1179/15, del 1197/18, vse k.o. ..., in podržavljene parc. št. 160/2, k.o. ... v površini 713 m2, sedaj del parc. št. 160/21, del 160/14, del 161/7, del 160/12, del 160/17, del 160/20, del 160/21, del 160/15, vse k.o. ..., zavrne (4. točka izreka). V obrazložitvi je uvodoma navedel, da je prvostopni organ z odločbo z dne 11. 4. 2017 vrnil podržavljeni parceli št. 160/1 in 160/2, k.o. ..., v obliki odškodnine v višini 5.447,86 DEM v obveznicah SDH ter določil način izplačila. Zoper citirano odločbo so vložili pritožbo vsi tožniki ter SDH. V zvezi s pritožbo tožnikov je navedel, da so tožniki odločitev prvostopnega organa izpodbijali iz razloga, ker sta bili podržavljeni parceli v času podržavljenja stavbni in ne kmetijski zemljišči. Po dopolnitvi ugotovitvenega postopka in pozivu tožnikom, da predložijo dokazila o vrsti rabe zemljišč v času podržavljenja, je organ ugotovil, da iz dokazil prve tožnice ter drugega tožnika ne izhaja, da sta bili podržavljeni parceli stavbni zemljišči v času podržavljenja, tretja tožnica pa je organu predložila Odlok o določitvi ožjih gradbenih okolišev v okraju Kranj iz leta 1959, podržavljenje pa je bilo izvedeno leta 1946. Ker torej ni dokazov, da sta bili parceli leta 1946 na podlagi Gradbenega zakona iz leta 1931 po tedaj veljavnih planskih aktih stavbni zemljišči, je odločitev prvostopnega organa glede vrste rabe zemljišč pravilna. V zvezi s pritožbo SDH, ki je ugovarjal, da pok. B.B. v času podržavljenja ni bil lastnik teh parcel, temveč da sta bili last Dežele Koroške, tj. Reichgau Kartnen, je drugostopni organ najprej ugotovil, da iz zemljiškoknjižnega izpiska za vl. št. ... k.o. ..., izhaja, da je bil dr. B.B. lastnik teh parcel od 1905 do 8. 9. 1941, ko sta prešli v last Dežele Koroške, nato pa v last FLRJ na podlagi četrtega odstavka 30. člena Zakona o zaplembi in na podlagi pravnomočne odločbe Okrajne zaplembene komisije v Tržiču, št. 327/45 z dne 4. 1. 1946. Zaradi neopredelitve prvostopnega organa glede ugovora SDH je drugostopni organ tudi v tem delu dopolnil postopek ter pozval tožnike k dostavi dokazil o zahtevi pok. upravičenca oziroma njegovih bližnjih sorodnikih za vračilo teh parcel po Zakonu o ravnanju s premoženjem, katerega so lastniki morali zapustiti med okupacijo, te premoženjem, katerega so jim odvzeli okupator ali njegovi pomagači (v nadaljevanju ZRP). Na ta poziv se tožniki niso odzvali. Drugostopni organ je tako zaključil, da dr. B.B. parc. št. 160/1 in 160/2 nista mogli biti podržavljeni z odločbo z dne 4. 1. 1946, saj je dr. B.B. izgubil lastninsko pravico na teh parcelah dne 8. 9. 1941, ko sta prešli v last Nemškega Reicha. Tako tudi naslovno sodišče v sodbi, I U 422/2015 z dne 12. 1. 2016, v zadevi z enakim oziroma podobnim dejanskim stanjem. Pred izdajo odločbe je drugostopni organ pozval tožnike k izjavi. V zvezi z navedbami tretje tožnice je še navedel, da ZPR ni predvidel vračanja premoženja po uradni dolžnosti, v zvezi z izjavo prve tožnice ter drugega tožnika pa, da ni sporno, da je ZRP naveden kot podlaga za denacionalizacijo v 22. točki prvega odstavka 3. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ter da je bilo dr. B.B. premoženje podržavljeno na podlagi Zakona o zaplembi in izvrševanju zaplembe, ki je naveden v 19. točki prvega odstavka 3. člena ZDen. Iz sodbe, I Up 1039/2001, na katero se sklicujeta prva tožnica in drugi tožnik, pa izhaja drugačno dejansko stanje. V obravnavanem primeru pa zahtevek po ZRP ni bil vložen, saj če bi bil vložen in bi bili parceli vrnjeni, bi lahko bili predmet zaplembe in zato tudi denacionalizacije. Glede na povedano je organ zahtevo tožnikov za vračilo parc. št. 160/1 in 160/2 k.o. ..., zavrnil. 2. Prva tožnica in drugi tožnik sta v tožbi uvodoma povzela potek dosedanjega postopka, navedla, da je treba predmetni parceli šteti za stavbna nezazidana komunalno opremljena zemljišča. Neposredno po koncu druge svetovne vojne oziroma po osvoboditvi leta 1945 niti na območju velikih mest, niti za območja vaških naselij niso obstajali načrti stanovanjske in komunalne izgradnje, kot je to omenjeno v odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-42/93 z dne 15. 12. 1994. Po letu 1945 je bil ZNNZ tisti, ki je bil podlaga za določitev ožjih gradbenih okolišev, vendar zgolj za območje mest in naselij mestnega značaja. Ti parceli se nahajata v ožjem gradbenem okolišu mesta Tržič, ki jih je Občina A. v vseh svojih dopisih opredelila kot stavbna zemljišča. Tržič je dobil status mesta 1926, torej sta se parceli leta 1946 glede na 34. člen ZNNZ šteli za gradbeni zemljišči. Nadalje sta ugovarjala postopanju organa pred odločitvijo. Drugostopni organ jima je poslal v izjavo dopis, iz katerega med drugim izhaja, da bo njihova zahteva za denacionalizacijo zavrnjena, ker dr. B.B. ni zahteval vračila premoženja po ZRP, kar pomeni, da je šlo le za formalno zahtevo, da se tožnika izjasnita, ker je iz dopisa razvidno, da se je organ že odločil o zadevi. S tem so bila kršena pravila postopka, saj stranki ni bila dana možnost izjave, prav tako pa ni bilo ugotovljeno, ali so bila na prvi stopnji zmotno ali nepopolno ugotovljena dejstva in kršena pravila postopka. Prav tako ni možno tožnikoma očitati, da nista vložila zahtevka za denacionalizacijo po ZRP. Tožnika se strinjata za odločitvijo Upravnega sodišča, I U 422/2015 z dne 12. 1. 2016, in njegovim stališčem glede ZPR. Vendar pa je obravnavni primer le na videz podoben tem primerom po ZRP. Dr. B.B. je bil lastnik predmetnih parcel od leta 1905. Z odločbami mu jih je podržavil Nemški rajh - okupator. Te okupatorske odločbe so bile na podlagi Odloka o odpravi in razveljavljenju vseh pravnih predpisov, izdanih med okupacijo po okupatorjih in njihovih pomagačih; o veljavnosti odločb, izdanih v tem obdobju; o odpravi pravnih predpisov, ki so veljali v trenutku okupacije po sovražniku z dne 3. 2. 1945, št. 319 (v nadaljevanju Odlok DFJ) odpravljene in so tako parcele ponovno postale njegova last. Povojna oblast pa je premoženje dr. B.B. potem zaplenila po Zakonu o zaplembi in izvrševanju zaplembe, zato je podana podlaga za vračilo v 19. točki prvega odstavka 3. člena ZDen. V primerih, ko je bilo premoženje zaplenjeno na podlagi odločb okupatorja ali njegovih pomagačev, pa ni prišlo do zaplembe premoženja po 19. točki prvega odstavka 3. člena ZDen, zato je logično, da so nastopili pogoji po ZRP, saj upravičenci niso imeli druge pravne podlage za vrnitev premoženja, po odpravi okupatorskih odločb. Drugostopni organ ima prav, da se razlaščeno premoženje s strani okupatorja ali njegovih pomagačev ni vračalo ex lege, vendar pa iz obravnavanega primera izhaja, da dr. B.B. in njegovi svojci niso imeli pravice za vložitev zahteve po ZRP, saj je bilo premoženje dr. B.B. zaplenjeno z odločbo Okrajnega sodišča v Kranju z dne 5. 8. 1946. Z odpravo okupatorske odločbe (z Odlokom DFJ) je dr. B.B. ponovno postal lastnik obravnavanih parcel, do zaplembe. ZRP je stopil v veljavo 17. 8. 1946, torej po zaplembi premoženja dr. B.B. z odločbo z dne 5. 8. 1946. Prva tožnica in drugi tožnik sta zato predlagala, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in pok. dr. B.B. za podržavljeni parc. št. 160/1 in 160/2, obe k.o. ..., ki se štejeta za stavbni, nezazidani, komunalno opremljeni in ju ni možno vrniti v naravi, določi odškodnino v skladu s 14. členom Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, v obliki obveznic SDH d.d., podrejeno, odločbo odpravi in vrne zadevo organu v ponovni postopek in odločanje. V nadaljevanju sta prerekala odgovore toženke in strank z interesom.

3. Tretja tožnica je v tožbi navedla, da je odločitev drugostopnega organa tako pomanjkljiva, da je ni možno preizkusiti. S tem je organ zagrešil kršitev 14. in 22. člena Ustave RS. Posledično je bila tretja tožnica prikrajšana do vsebinsko polnega dialoga z organom. Odločba tudi ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. V obravnavanem primeru je bilo premoženje podržavljeno z odločbo Okrajne zaplembene komisije v Tržiču z dne 4. 1. 1946 in preneseno v last FLRJ z odločbo Okrajnega sodišča v Kranju z dne 5. 8. 1946, vse na podlagi Zakona o zaplembi in izvrševanju zaplembe, med drugim tudi parc. št. 160/1 in 160/2. Prvostopni organ je zahtevi sicer ugodil, vendar napačno odločil, da sta bili parceli kmetijski zemljišči, saj sta spadali v ožji gradbeni okoliš po Odloku o določitvi ožjih gradbenih okolišev v okraju Kranj z dne 28. 9. 1959. Iz Odloka izhaja, da je bil sprejet na podlagi ZNNZ, kar pomeni, da bi bila vsa zemljišča podržavljena oziroma nacionalizirana (tudi obravnavana), če ne bi bila predhodno predmet zaplembe. Zemljišči je torej treba vrednotiti kot stavbna zemljišča, kar potrjuje tudi dopis C.C. z dne 15. 1. 2007, iz katerega izhaja, da se gradbeni okoliši v občini A., sprejeti na podlagi Gradbenega zakona iz leta 1932 (točno: leta 1931), do sprejetja Urbanističnega načrta Občine A. v letu 1967 niso spreminjali. Te argumente je organ zavrnil, ne da bi se do njih opredelil. S tem je kršil 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP. Tretja tožnica je tudi ugovarjala, da je iz poziva organa na opredelitev z dne 13. 9. 2017 izhajalo, da se je o stvari že odločil, zato ni jasno, o čem naj bi se tožnica opredeljevala, če je organ že odločil. Tudi ni jasno, kako lahko organ stranko z dopisom seznanja glede svoje odločitve. S tem je kršil 2. člen Ustave. Sicer je pa odločitev tudi materialnopravno nezakonita. Res sta bili parc. št. 160/1 in 160/2 zaplenjeni leta 1941 s strani okupatorja. Po vojni bi se moralo vso premoženje, ki so ga zaplenile okupacijske oblasti, vrniti že po samem zakonu. Prejšnje stanje bi moralo biti vzpostavljeno na predlog, pa tudi po uradni dolžnosti brez predloga. Po 1. členu ZRP se namreč tako premoženje vrača takoj lastnikom. Splošno znano dejstvo pa je, da večina premoženja ni bila vrnjena in se je po vojni to premoženje podržavilo na podlagi Uredbe o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah (Uradni list FLRJ, št. 58/47), konkretno, v tem postopku obravnavano premoženje pa na podlagi Zakona o zaplembi in izvrševanju zaplembe. Zato trditev, da bi moral dr. B.B. ali njegovi svojci zahtevati vrnitev tega premoženja, ne vzdrži. Četudi bi sam upravičenec ali morda svojci zahtevali premoženje nazaj, bi sledila zaplemba in bi bilo premoženje ponovno odvzeto. Pravne logike za zavrnitev zahteve po tej podlagi zato ni. Prav tako ni obrazloženo, na kakšni pravni podlagi je bilo potem premoženje dr. B.B. ponovno podržavljeno s strani povojne oblasti. Očitno je tedanja oblast štela, da je lastnik premoženja dr. B.B. in je njemu tudi premoženje podržavila in ni štela vmesnega podržavljenja po okupatorju kot pravno veljavnega. Tretja tožnica je zato predlagala, da sodišče tožbi ugodi, odpravi odločbo ter samo odloči v sporu polne jurisdikcije, podredno, odločbo odpravi ter zadevo vrne organu v ponovni postopek. V obeh primerih pa je zahtevala povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo v I U 2367/2017 in v I U 2434/2017 vsebinsko prerekala navedbe tožnikov in predlagala zavrnitev tožb. 5. Tretja tožnica je kot stranka z interesom v zadevi I U 2367/2017 ponovila svoje tožbene navedbe in predlagala sodišču ugoditev tožbi in odločitev v sporu polne jurisdikcije. Prva tožnica in drugi tožnik pa sta kot stranki z interesom v zadevi I U 2434/2017 v celoti sledila navedbam tožbe in predlagala njeno ugoditev.

6. Stranka z interesom SDH d.d. je v odgovorih na tožbo v zadevah I U 2367/2017 in I U 2434/2017 predlagal združitev zadev ter zavrnitev obeh tožb. 7. Stranka z interesom Občina A. je v odgovorih na obe tožbi prerekala navedbe prve tožnice in drugega tožnika v tožbi ter tretje tožnice in predlagala zavrnitev tožb. 8. Stranka z interesom B. d.o.o. v stečaju se je v odgovorih na tožbi strinjal z združitvijo zadev in predlagal zavrnitev tožb. 9. Ostale stranke z interesom v zadevah I U 2367/2017 in I U 2434/2017 odgovora na tožbi niso podale.

K 1. točki izreka:

10. Sodišče je zadevi I U 2367/2017 in I U 2434/2017 združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja, ker tožniki izpodbijajo isti upravni akt (42. člen Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1).

K II. točki izreka:

11. Tožbi nista utemeljeni.

12. V obravnavanem primeru je sporna odločitev drugostopnega organa o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo parc. št. 160/1 in 160/2, k.o. ..., ki sta jo vložili pravna prednica tožnikov D.D. ter tretja tožnica.

13. Tožbeni ugovori tožnikov se vsebinsko nanašajo na dva sklopa: 1.) da bi bilo šteti podržavljeni zemljišči za nezazidani stavbni zemljišči in posledično v tej višini tudi določiti odškodnino v obveznicah SDH in 2.) da ni možno očitati, da prejšnji lastnik (denacionalizacijski upravičenec) ni vložil zahteve za vračilo obravnavanih zemljišč po ZPR, ker se je vso premoženje, ki je bilo zaplenjeno med vojno s strani okupatorja in njegovih pomagačev, vrnilo nazaj lastnikom po uradni dolžnosti po Odloku o odpravi in razveljavljenju vseh pravnih predpisov, izdanih med okupacijo po okupatorjih in njihovih pomagačih; o veljavnosti odločb, izdanih v tej dobi; o odpravi pravnih predpisov, ki so veljali v trenutku okupacije po sovražniku, št. 319 (Uradni list DFJ, št. 4/45), in da je očitno tedanja oblast štela za lastnika teh zemljišč denacionalizacijskega upravičenca glede na to, da mu je zemljišči zaplenila. Tožniki v tožbah očitajo še bistvene kršitve določb postopka.

14. Sodišče se bo (glede na nosilni razlog zavrnilne odločbe) najprej opredelilo glede tožbenih ugovorov, navedenih pod 2.).

15. Organ je svojo odločitev o zavrnitvi zahteve oprl na naslednje ugotovitve: - da iz zemljiškoknjižnega izpiska za vl. št. ..., k.o. ..., kjer sta bili vpisani podržavljeni zemljišči, izhaja, da je bil pok. dr. B.B. lastnik teh zemljišč od leta 1905 do 8. 9. 1941, ko so slednje prešle v last Dežele Koroške (Reichgau Kartnen), - da sta (med drugim) ti zemljišči prešli v last FLRJ na podlagi pravnomočne odločbe Okrajne zaplembne komisije v Tržiču, št. 327/45 z dne 4. 1. 1946, s katero pa je (na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ-a z dne 21. 11. 1944) prešlo v državno last vse imetje dr. B.B., nahajajoče se kjerkoli na območju DFJ (2. točka izreka), - da je z odločbo Okrajnega sodišča v Kranju, št. Zp 4/46-2 z dne 5. 8. 1946, bila odrejena vknjižba lastninske pravice v korist FLRJ med drugim tudi pri vl. št. ..., k.o. ..., in - da tožniki niso uspeli izkazati, da je bivši lastnik vložil zahtevo po ZRP za vračilo premoženja, zaradi česar v času zaplembe dr. B.B. ni bil lastnik obravnavanih zemljišč, kar pa pomeni, da mu premoženje ni bilo podržavljeno, posledično pa je zato bilo treba zahtevo za denacionalizacijo zavrniti.

16. Tudi po presoji sodišča je drugostopni organ, ob podanih ugotovitvah ter glede na materialnopravno podlago, ki velja za obravnavani primer, odločil pravilno.

17. ZRP (ki je sicer naveden tudi kot podlaga za uveljavitev upravičenja za denacionalizacijo v 22. točki 3. člena ZDen) je v 1. členu določal, da se vsa imovina fizičnih in pravnih oseb na področju Jugoslavije, katero so lastniki oziroma uživatelji morali zapustiti med okupacijo domovine, ter imovina, katero so jim proti njihovi volji bodisi za plačilo ali brez plačila na kakršen koli način odvzeli okupator ali njegovi pomagači iz rasnih, verskih, narodnostnih ali političnih razlogov, najsi je bila zapuščena ali pod pritiskom okupatorskih oblasti prešla v last tretjih oseb (2. člen v odloku Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije z dne 21. novembra 1944) - vrača lastnikom takoj in brez ozira na morebitne zahteve, ki bi jih uveljavljal imejitelj imovine glede te imovine. Za vrnitev imovine naj se lastnik obrne na pristojno sodišče. 18. Že iz citiranega določbe 1. člena ZPR izhaja, da je moral biti za vrnitev premoženja, podan predlog lastnika na pristojno sodišče, torej aktivno ravnanje lastnika, zato ni možno slediti tožbenemu ugovoru, da je bilo tako premoženje (torej premoženje, ki ga je zaplenil okupator) vrnjeno ex lege in sicer po Odloku št. 319. Tako stališče izhaja tudi iz sodne prakse, na katero se sklicuje tako organ, kot tudi tožniki (med drugim sklep Vrhovnega sodišča II Ips 149/2001 z dne 14. 6. 2001, sodba naslovnega sodišča, I U 422/2015 z dne 12. 1. 2016). Tako je v sklepu, II Ips 149/2001 z dne 14. 6. 2001, Vrhovno sodišče zapisalo, da denacionalizacijski upravičenec ni tisti, ki je pod pritiskom okupacijskih oblasti prodal premoženje in po končani vojni ni zahteval njegove vrnitve, premoženje pa je bilo podržavljeno kupcem z odločbo na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji. Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati (po mnenju tretje tožnice) splošno znano dejstvo, da večina premoženja ni bila vrnjena in da se je po vojni potem to premoženje podržavilo po Uredbi o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah. Enako pa velja tudi v zvezi s tožbenim očitkom, da je tedanja oblast (očitno) štela, da sta bili obravnavani zemljišči last dr. B.B., glede na to, da mu je bilo vso premoženje (torej med drugim tudi parc. št. 160/1 in 160/2, k.o....) zaplenjeno z odločbo z dne 4. 1. 1946. Poglavitno v zadevi namreč je (kot je to pravilno opredelil že drugostopni organ), da ni izkazano, da bi prejšnji lastnik dr. B.B. obravnavano premoženje zahteval nazaj na podlagi ZRP in ker tega ni storil, ti zemljišči v času zaplembe nista bili njegova last in mu zato nista mogli biti podržavljeni.

19. Napačno je tudi stališče prve tožnice in drugega tožnika, da prejšnji lastnik ni mogel zahtevati vračila tega premoženja po ZRP, ker je ta stopil v veljavo 17. 8. 1946, premoženje pa je bilo dr. B.B. zaplenjeno z odločbo z dne 5. 8. 1946 (točno: z odločbo Okrajne zaplembne komisije v Tržiču z dne 4. 1. 1946 je bilo vse njegovo premoženje zaplenjeno, z odločbo Okrajnega sodišča v Kranju z dne 5. 8. 1946 pa je bil na podlagi odločbe z dne 4. 1. 1946 odrejen vpis lastninske pravice na FLRJ - op. sod.). ZRP je namreč stopil v veljavo 29. 5. 1945 (objavljen je bil v Uradnem listu DFJ, št. 36/45 z dne 29. 5. 1945), prenehal pa je veljati 17. 8. 1946 (Uradni list FLRJ, št. 64/46). Prejšnji lastnik (oziroma njegovi svojci) je torej imel možnost vložiti ustrezno zahtevo po ZRP. Pri tem pa zato tudi ni pravno relevantno, da ni logično, da bi moral tako zahtevo (torej zahtevo po 1. členu ZPR) sploh vložiti, če mu je pa bilo potem premoženje zaplenjeno, saj ni mogoče šteti, da mu je bilo premoženje zaplenjeno, če ob zaplembi ni bil njegov lastnik.

20. Ker pa je bila zahteva za denacionalizacijo glede na zgoraj povzete razloge tudi po presoji sodišča utemeljeno zavrnjena, se sodišče ne bo spuščalo v presojo tožbenih ugovorov glede napačnega vrednotenja obravnavanih zemljišč kot kmetijskih in ne stavbnih nezazidanih zemljišč, saj to ni (več) pravno relevantno in na odločitev v zadevi ne vpliva.

21. Podane pa tudi niso zatrjevane kršitve pravil postopka.

22. Ni mogoče reči, da je drugostopni organ, ko je v pozivu z dne 13. 9. 2017 navedel, da je ''pritožbi SDH ugodil in zahtevo za denacionalizacijo zavrnil'', dejansko že s tem odločil in je bila predložitev poziva strankam v izjavo le formalne narave. Tožniki so se imeli namreč možnost, da se, ne le formalno, temveč tudi vsebinsko izrečejo o ugotovitvah in zaključkih organa, kar so tudi izkoristili, organ pa je v izpodbijani odločbi na te navedbe odgovoril in jih tudi presodil. Zato pa tudi ni mogoče slediti ugovoru tretje tožnice, da je bila izpodbijana odločba zanjo odločitev presenečenja, saj očitno to ni bila. Do kršitve 2. člena Ustave RS posledično tako ni prišlo, saj je organ po prejetju odgovorov na poziv izdal izpodbijano odločbo, tožniki pa so zoper njo tudi vložili tožbi, ki sta predmet presoje tega upravnega spora.

23. Odločba pa tudi vsebuje vse pravno relevantne razloge za odločitev in zadosti standardu obrazložitve, njen preizkus je možen (214. člen ZUP oziroma 209. člen ZUP/86). Morebitni izostanek presoje pritožbenih navedb glede napačnega vrednotenja zemljišč pa, ob zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo teh (istih) zemljišč, ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka, ki je vplivala ali bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, saj vprašanje vrednotenja zemljišč - kot že povedano zgoraj - ni (več) pravno relevantno vprašanje. Ugovori o kršitvah 14. in 22. člena Ustave RS so po oceni sodišča zato tudi neutemeljeni.

24. Glede na povedano sodišče ugotavlja, da je bila odločitev drugostopnega organa pravilna in na zakonu utemeljena, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je tožbi tožnikov kot neutemeljeni zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

25. Sodišče o zadevi ni odločilo na glavni obravnavi, saj ta ni bila niti predlagana, niti niso tožniki predlagali izvedbe dokazov, sodišče pa je lahko odločilo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnega postopku (smiselno 59. člen ZUS-1).

K III. točki izreka:

26. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tretje tožnice je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

27. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka stranke z interesom Občine A. pa temelji na 154. členu Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Stranka z interesom Občina A. je v odgovorih na tožbi predlagala, da sodišče tožbi tožnikov zavrne, kar pomeni, da je s svojim zahtevkom uspela in kar bi, glede na načelo uspeha iz 154. člena ZPP, pomenilo, da ji stroški gredo. Vendar pa se glede na 155. člen ZPP povrnejo le tisti stroški, ki so bili potrebni za pravdo. Sodišče sodi, da navedbe stranke z interesom Občine A. niso pripomogle k odločitvi v zadevi, zaradi česar je njen stroškovni zahtevek zavrnilo.