Jedro

Da sodišče izreče zdravljenje osebi pod posebnim nadzorom brez njene privolitve, je dopustno le, če so kumulativno izpolnjeni pogoji iz 39. člena ZDZdr.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. S sklepom Pr 13/2017 z dne 30. 1. 2017 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se A. A. zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice V. za dobo štirih mesecev, šteto od dne 30. 1. 2017 dalje. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za izrek tega ukrepa. Na podlagi mnenja izvedenke psihiatrične stroke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima pridržani diagnozo kronična shizofrenija ali shizofreniji podobna psihotična motnja, z nekoliko pridružene subakutne simptomatike (F20.0., F23.9.), ter škodljivo uživanje večih drog (F19.1.). Prav tako so pri njemu prisotni neželeni učinki antipsihotične terapije v izvenevanju in motnja prehranjevanja z izrazito shujšanostjo. Sodna izvedenka je ocenila, da gre pri pacientu za izrazito osebnostno in vedenjsko spremenjenost po kronoficiranem, že iz dijaških let trajajočem psihotičnem procesu. Zaradi tega ima pacient zaradi bolezensko hudo spremenjenega duševnega zdravstvenega stanja hudo moteno realitetno kontrolo oziroma presojo realnosti, ta zmožnost pa še dodatno popusti v trenutku bolj obremenilnih (konfliktnih) situacijah. Enako velja za njegovo sposobnost obvladovanja impulzov, ki je zaradi posledic že omenjenih sprememb duševnega zdravstvenega stanja izrazito oslabljena, kar se v hujši obliki kaže ravno v bolj frustrirajočih situacijah. Zaradi tega pacient ogroža sebe in druge in po mnenju sodne izvedenke tega trenutno ni možno odvrniti z nobenim drugim načinom, kot le z zdravljenjem na zaprtem psihiatričnem oddelku, na kar kaže tudi dejstvo, da pacient v poskusu zdravljenja nadzorovane obravnave ni bil pripravljen sodelovati, čeprav se je ob odpustu iz PBV s tem formalno strinjal. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče ugotovilo, da je pacient s fizičnim napadom na svojo mater nedvomno resno in konkretno ogrozil njeno telesno zdravje, saj bi jo pod vplivom bolezenskega doživljanja, lahko nedvomno resneje poškodoval. Glede na hkrati izražene verbalne grožnje s smrtjo, pa je sodišče fizični napad moralo oceniti kot resno in hudo ogrožanje zdravja drugih. Glede na, po pacientu popolno nekritičnost do obstoja bolezni, napredovanja telesnega propadanja in neuvida v potrebo po redni vseživljenjskimi medikamentozni terapiji, pa je sodišče zaključilo, da je resno in hudo ogroženo tudi pacientovo zdravje ter življenje. Tako sodišče ni dvomilo v izpolnjenost zakonskega pogoja resnega in konkretnega ogrožanja pacientovega zdravja in življenja ter zdravja in življenja njegovih bližnjih. Na podlagi takšnih ugotovitev je sodišče zaključilo, da je izpolnjen zakonski razlog iz 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, saj pacient, zaradi diagnosticirane duševne bolezni in posledično hudo motene realitetne presoje ter obvladovanja svojega ravnanja resno in konkretno ogroža svoje zdravje in življenje ter zdravje in življenje drugih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi nujno, potrebno dolžino zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom. Ker gre za hudo poslabšanje, je za dosego zadovoljive remisije potrebno daljše hospitalno zdravljenje. Glede na izvedensko mnenje o potrebnosti psihiatričnega zdravljenja pacienta in nujno potrebni dolžini hospitalizacije je sodišče odločilo, da se pacienta zadrži za dobo do največ štirih mesecev. Pri tem je uporabilo določbo 48. člena ZDZdr. Sodišče verjame, da bo s takojšnjim nadaljevanjem zdravljenja v PBV mogoče zaščititi zdravje in življenje pacienta in drugih oseb v njegovi neposredni bližini. Na podlagi navedenih zaključkov je sodišče prepričano, da je omejitev pacientove ustavno zagotovljene pravice do svobode, kot izhaja iz izreka sklepa sodišča prve stopnje, zaradi zaščite zdravja in življenja, upravičena in nujna.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje zadržani. Podaja laično pritožbo. V pritožbi najprej navaja, da je vse kar je povedal na sodišču res in, da se opravičuje svoji materi ter očetu. Nadalje navaja, da nima duševnih motenj in tudi ne shizofrenije. Ima nižjo glasbeno šolo in igra saksofon, ki pa ga je že prodal. V bolnišnici delajo z njim kot z živaljo, rad pa ima sebe in svojo družino. Z vsemi bi se rad razumel, če bi se v bolnišnici premislili, da ga ni potrebno zdraviti. Dom pogreša in ga ima zelo rad. Ko je prišlo do spora v družini, ni resno mislil in ni teroriziral celotne družine.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Neutemeljeno zadržana oseba v pritožbi navaja, da nima duševne bolezni. Obstoj te duševne bolezni je diagnosticiran in obstaja pri pacientu že dalj časa. Izvedenka je ob sedanjem zaslišanju potrdila obstoj hude kronificirane duševne bolezni, shizofrenija ali shizofreniji podobna psihotična motnja. Po pregledu pacienta je izvedenka podala tudi mnenje o njegovi hudo moteni presoji realnosti in sposobnosti obvladovanja lastnega ravnanja, saj je ugotovila, da paranoidno in nanašalno doživljanje pri pacientu še ni izzvenelo. V ospredju poslabšanja bolezni ni bila akutna psihotična obravnavana simptomatika, temveč obširna negativna simptomatika, ter še vedno izrazita nanašalnost do svojcev in zdravstvenega osebja. K temu je prišteti še redno škodljivo uživanje PAS, ki dodatno poslabšuje duševno stanje pacienta in mu ne omogoča dosega uvida in kritičnosti v svoje stanje ter potrebo po trajnem in rednem medikamentoznem zdravljenju. Ravno zaradi samovoljne opustitve določenih zdravil je prišlo do hudih stranskih učinkov, ki so imeli za posledico rapidno in abnormno hujšanje pridržane osebe. V tem stanju je zato le v bolnišničnem okolju mogoče pod nadzorom, ponovno uvesti ustreznejšo antipsihotično terapijo, ter tako odvrniti ogrožanja, ki izhajajo iz pacientovega bolezenskega stanja. Pacient v sedanjem stanju popolne nekritičnosti do poslabšanja bolezni in potrebe po jemanju terapije, ni sposoben za milejšo obliko zdravljenja. Iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da je bil pacient sprejet že desetič. Nazadnje je bil obravnavan 4. 1. 2017, ko mu je bila izrečena nadzorovana obravnava, ki pa se po podatkih v spisu Pr 1/2017, ni izvajala. Tako pritožba v tem delu ni utemeljena in sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z bolezenskim stanjem in diagnozno zadržane osebe.

5. Nadalje pridržana oseba v pritožbi navaja, da se opravičuje mami in očetu, in še navaja, da ni teroriziral celotne družine, saj jih ima rad. Te pritožbene navedbe niso utemeljene, saj iz spisovnega gradiva izhaja, da je pridržani izvedel fizični napad na mater, ki ga pacient na zaslišanju ni zanikal, vse to pa je sodišče ocenilo kot stopnjevanje, že prej izražene hude verbalne agresivnosti. Takšen poseg v telo in integriteto drugega, hkrati z grožnjo s smrtjo, je nedvomno šteti kot hudo in resno ogrožanje zdravja drugih. Ker se pacient ni bil sposoben obvladati v vsakdanji, sicer nekonfliktni situaciji, je takšen agresivni izbruh nedvomno pripisati bolezenskemu doživljanju, ki ga pacient ne zmore obvladati. Duševno stanje je v vzročni zvezi z dejanjem, to je fizičnim napadom na mater, ki ga je storil zadržani. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da diagnosticirana duševna bolezen hudo vpliva na pacientovo realitetno kontrolo ter njegovo sposobnost samoobvladovanja in je štelo, da je izpolnjen zakonski pogoj po 2. alineji prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Prav tako je sodišče ugotovilo, da je s fizičnim napadom na svojo mater nedvomno resno in konkretno ogrozil njeno telesno zdravje, saj bi jo pod vplivom bolezenskega doživljanja, lahko nedvomno resneje poškodoval. Glede na hkrati izražene verbalne grožnje s smrtjo pa je sodišče fizični napad pravilno ocenilo kot resno in hudo ogrožanje zdravja in življenja drugih. Kot že obrazloženo pa ogroža tudi svoje zdravje. Pritožnik tako skuša v pritožbi neuspešno omiliti resnost ogrožanja življenja drugih in svojega življenja in ker so izvedeni dokazi pokazali, da so izpolnjeni pogoji iz 2. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr je odločitev sodišča prve stopnje o izreku ukrepa, da se pacient zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice … brez privolitve, pravilna.

6. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi določilo čas izvajanja tega ukrepa. Pri tem je sledilo strokovnemu mnenju sodne izvedenke, da je glede na hudo poslabšanje za dosego zadovoljive remisije, potrebno daljše hospitalno zdravljenje. Ker pacient več mesecev ni jemal predpisane terapije, odklonil pa je tudi nadzorovano obravnavo v domačem okolju, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je potrebno nekoliko daljše obdobje za ponovno uvedbo terapije, njeno učinkovanje in dosego tolikšnega izboljšanja, da bo pacienta mogoče odpustiti brez nevarnosti, da bi ponovno ogrožal sebe in druge. Sodišče tudi verjame, da bo pacient v tem času dosegel tolikšno izboljšanje, da bo postal bolj vodljiv in sodelujoč tudi v domačem okolju, saj bo le tako mogoče dolgoročno preprečiti opisano ogrožanje. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo člena 48 ZDZdr.

7. Pritožnik navedb o tem, da slabo ravnajo z njim v Psihiatrični bolnici ni dokazno podkrepil, zato tudi v tem delu pritožba ni utemeljena.

8. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP odločilo, da se pritožba zadržane osebe kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbe 39. člena, 48. člena, 53. in 65. člena Zakona o duševnem zdravju. Niso se mu pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP in ZNP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

9. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranke niso priglasile.