Jedro

Socialni spor je spor polne jurisdikcije, v katerem sodišče odloči tako o zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke kot o pravici iz invalidskega zavarovanja. Za priznanje pravice iz invalidskega zavarovanja mora najprej ugotoviti vzrok, datum nastanka in kategorijo invalidnosti, izpolnjevanje pogojev za pridobitev pravice (pri čemer je bistveno, ali je prišlo do nastanka invalidnosti v delovnem razmerju), poleg tega pa mora v določenih primerih odločiti o obveznosti delodajalca v zvezi z zaposlitvijo oziroma prerazporeditvijo delovnega invalida in o morebitnem kontrolnem pregledu.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški odgovora na pritožbo so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločbi toženca št. 2 5 50608174 z dne 29. 11. 2004 št. I-5 068 174 z dne 17. 1. 2006, št. I-5068 174 z dne 15. 6. 2007 in št. I-5068 174 z dne 19. 6. 2007 odpravilo (1. točka izreka). Tožniku je priznalo pravice iz invalidskega zavarovanja od 24. 9. 2005 dalje ter tožencu naložilo, da je dolžan izdati novo odločbo, s katero bo tožnik razvrščen v kategorijo invalidnosti in bodo opredeljene omejitve pri delu, najkasneje v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe (2. točka izreka). Glede stroškov postopka pa je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v znesku 528,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S sklepom je tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo odločbe toženca, št. 2 5 5068 174 z dne 19. 1. 2005 zavrglo.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, saj iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca z dne 15. 11. 2008 izhaja, da zdravljenje ni bilo končano in invalidska ocenitev v obravnavanem terminu (15. 6. 2007 in 19. 6. 2007) ni bila mogoča, na kar je toženec na glavni obravnavi dne 16. 12. 2008 tudi opozoril. To pa pomeni, da je bila odločitev toženca v izpodbijanih odločbah pravilna in je potrebno tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Sodišče je upoštevalo izvedensko mnenje sodnega izvedenca samo v delu, kjer je ob predpostavki, da se tožnik ne bi odločil za operacijo, ugotovil, da je tožnikova delazmožnost zmanjšana za 50 % na dan 15. 6. 2007 oziroma na dan 19. 6. 2007. To pa je že po izdaji prvostopne odločbe toženca, katere pravilnost in zakonitost je presojalo sodišče prve stopnje. Toženec meni, da bi moralo sodišče v tem socialnem sporu presojati le pravilnost in zakonitost izpodbijanih prvostopnih odločb toženca ter ugotavljati, ali je toženec v predsodnem postopku zdravstveno stanje tožnika ugotovil popolno in pravilno glede na dejstva in okoliščine, ki jih je imel toženec na voljo ob izdaji izpodbijane odločbe. Morebitna nova dejstva in dokazi, ki izkazujejo drugačno zdravstveno stanje tožnika po izdaji prvostopne odločbe, so lahko le predmet novega postopka za priznanje pravic pri tožencu. Nadalje toženec opozarja, da sodišče prve stopnje sploh ni ugotovilo kategorije invalidnosti, ki je šele podlaga za pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja, v kolikor so za to izpolnjeni pogoji po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ-1). Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe tudi ni presojalo pogojev za pridobitev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, na primer ali je tožnik vključen v obvezno zavarovanje oziroma kakšen status je imel na dan nastanka invalidnosti, niti o pravicah ni samo odločalo oziroma je samo pavšalno odločilo, da ima tožnik pravice iz invalidskega zavarovanja od 24. 9. 2005 dalje, ni pa opredelilo, do katere konkretne pravice iz invalidskega zavarovanja po 4. členu ZPIZ-1 je tožnik upravičen. Sodba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih in se ne more preizkusiti in se je tudi ne da izvršiti. S tem pa je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., nadaljevanju: ZPP). Toženec v nadaljevanju opozarja še na določbo 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1), torej da gre v socialnih sporih za spor polne jurisdikcije in da bi moralo sodišče prve stopnje potem, ko je odpravilo izpodbijani upravni akt, tudi samo odločiti o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Poleg navedenega pa bi sodišče, potem ko bi tožniku priznalo opredeljeno pravico iz invalidskega zavarovanja, moralo v skladu s 106. členom ZPIZ-1, odločiti še o kontrolnem pregledu. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe toženca. Po njegovem mnenju je sodišče prve stopnje na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja tudi pravilno razsodilo. Stališče toženca, da so predmet presoje zgolj dokazi, ki jih je imela invalidska komisija na voljo pri odločanju na prvi stopnji, je zmotno. Odločba, izdana na prvi stopnji dopušča korekcijo odločitve na drugi stopnji po vložitvi pritožbe, v kateri zavarovanec uveljavlja napačno ugotovljeno dejansko stanje oziroma uveljavlja konkretne, napačne ali nepopolne ugotovitve dejanskega oziroma zdravstvenega stanja. Tudi ni pravilno stališče toženca, da bi sodišče pri odločitvi moralo konkretizirati pravice tožnika, upoštevaje njegov status na dan nastanka invalidnosti, vključitev v obvezno zavarovanje itd.. Nosilec tovrstnih evidenc je toženec in mu je zato s sodbo pravilno naloženo, da odloči o konkretnih pravicah zavarovanca, upoštevaje vse okoliščine, ki izhajajo iz evidenc toženca s posebno odločbo. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in tožencu naloži v plačilo tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima sodba sodišča prve stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Izrek sodbe je namreč nerazumljiv, kar pomeni, da je s tem podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je izvedlo temeljit dokazni postopek, vendar pa je na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka zgolj odločilo o zakonitosti izpodbijanih odločb toženca, pri čemer pa v nadaljevanju ni postopalo po določbi 2. odstavka 82. člena ZDSS-1. Sodišče je zgolj ugotovilo, da je bila odločitev toženca nepravilna in nezakonita. Sama odločitev je pomanjkljiva ter tudi sama s seboj v nasprotju, saj sodišče v 2. točki priznava tožniku pravice (?) iz invalidskega zavarovanja, nato pa tožencu naloži, da tožnika razvrsti v kategorijo invalidnosti, kjer bodo opredeljene omejitve pri delu.

V zvezi s tem pritožbeno sodišče poudarja, da je potrebno v postopkih, ko gre za priznavanje pravic iz invalidskega zavarovanja, najprej ugotoviti, ali je pri zavarovancu nastala invalidnost. Definicija invalidnosti je podana v 60. členu ZPIZ-1. Če je podana invalidnost, se zavarovanec razvrsti v ustrezno kategorijo invalidnosti. Invalidnost in s tem razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti je torej osnovni pogoj za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Pri ugotavljanju invalidnosti pa je bistveno tudi, da se ugotovi vzrok in datum nastanka invalidnosti. Za tem sledi ugotavljanje, ali zavarovanec izpolnjuje z zakonom določene pogoje za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Pri tem je bistvena ugotovitev, ali je tožnik še vedno zaposlen (oziroma ali je bil zaposlen v času nastanka invalidnosti) oziroma ali je brezposeln. Če gre za invalidnost kot posledico poškodbe izven dela ali bolezni, je namreč potrebno ugotavljati tudi izpolnjevanje minimalne pokojninske dobe po 68. členu ZPIZ-1. Če je zavarovanec v delovnem razmerju, je potrebno tudi odločiti o dolžnosti delodajalca v zvezi z zaposlitvijo oziroma prerazporeditvijo delovnega invalida. Odvisno od posameznega primera pa je potrebno odločiti tudi o morebitnem kontrolnem pregledu.

Ker gre za spor polne jurisdikcije, bi torej sodišče prve stopnje praviloma moralo odločiti tako o pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe, kot tudi odločiti o pravicah iz invalidskega zavarovanja. Skladno z 2. alinejo 1. odstavka 82. člena ZDSS-1 pa lahko sodišče tožencu naloži, da izda nov upravni akt o višini tožbenega zahtevka, torej o odmeri in izplačevanju konkretne dajatve. Le izjemoma lahko sodišče prve stopnje izpodbijani upravni akt odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovno upravno odločanje.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženca v tem delu ugodilo in na podlagi 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem je skladno z že citiranimi določbami ZDSS-1 sodišče prve stopnje dolžno odločiti tako o razvrstitvi tožnika v ustrezno kategorijo invalidnosti, vzroku in datumu nastanka, kot tudi o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja. Nenazadnje tudi sodišče samo v obrazložitvi sodbe navaja, da je sledilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, čeprav meni, da bi bilo mogoče o tožnikovih pravicah iz invalidskega zavarovanja že odločiti s predmetno sodbo, če bi bil takšen interes obeh strank. Če je sodišče menilo, da zahtevek ni ustrezno opredeljen, bi moralo postopati po 2. odstavku 73. člena ZDSS-1. Če pa je bil zahtevek ustrezno opredeljen (tožniku naj se priznajo pravice iz invalidskega zavarovanja), je bila torej sodišču prepuščena odločitev, da glede na ugotovljeno dejansko stanje ob upoštevanju materialnega prava odloči tako o kategoriji invalidnosti kot tudi o konkretni pravici iz invalidskega zavarovanja.

Neutemeljene pa so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na presojo odločb toženca. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah zavzelo stališče, da je predmet presoje dokončna odločba toženca in da je torej za odločitev bistveno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje dokončne odločbe.

Glede priglašenih stroškov odgovora na pritožbo pa je pritožbeno sodišče skladno s 3. odstavkom 165. člena ZPP odločitev o tem pridržalo za končno odločbo.