Jedro

Besedilo ZGO-1 ne daje neposrednega odgovora na vprašanje, kje je meja med rekonstrukcijo in novogradnjo, zato je treba odgovor poiskati v vsaki zadevi posebej. Pojasnilo je še, da je upravnosodna praksa enotna, da je rekonstrukcijo smiselno mogoče izvesti le na obstoječem objektu, saj rekonstrukcija objekta, ki ga ni več, ni mogoča, zato se je v podobnih zadevah oprla na ugotovitve, ali predmetni objekt brez odstranjenih oziroma nadomeščenih konstrukcijskih elementov sploh še lahko pomeni tako vrsto objekta.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z v uvodu navedeno odločbo tožniku izdal gradbeno dovoljenje za legalizacijo rekonstrukcije pomožnega objekta - lope na zemljišču s parc. št. 1331/3 k. o. ..., po tam navedenem projektu in pod tam navedenimi pogoji.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je odločil v (večkrat) ponovljenem postopku, v katerem je izvedel dokaze z zaslišanjem prič, izvedencem in ogledom, ter ugotovil, da tožnik pred izvedbo posega lope ni odstranil v celoti, temveč v obsegu, ki je bil nujno potreben za rekonstrukcijo. Ni namreč odstranil pasovnih temeljev in strešne konstrukcije s streho, niti S in Z stene lope, ki sta hkrati fasada stanovanjskega objekta, na katerega je lopa naslonjena. Z izvedenimi posegi se pomožni objekt - lopa po svoji tlorisni zasnovi in funkciji ni spremenil, niti se niso spremenili odmiki od sosednjih zemljišč. Presodil je, da je bil objekt po odstranitvi konstrukcijskih elementov še vedno lopa kot pomožni objekt, imel je streho in je bil omejen s pasovnim temeljem ter dvema stenama (fasadi stanovanjskega objekta), v tej obliki je bil prostor, ki bi ga tožnik lahko uporabljal kot pomožni objekt za shranjevanje raznovrstnih predmetov.

3. Z izpodbijano drugostopenjsko odločbo je ministrstvo kot drugostopenjski organ odpravilo navedeno odločbo prvostopenjskega organa, zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja in njegov stroškovni zahtevek ter tožniku naložilo plačilo stroškov A.A. in B.B. (v nadaljevanju prizadeti stranki).

4. V obrazložitvi navaja, da ne gre za rekonstrukcijo lope, temveč za dozidavo stanovanjskega objekta, ki pa zaradi neskladnosti s prostorskim aktom ni dopustna. V postopku je bilo ugotovljeno, da se je pred letom 1967 neposredno ob stanovanjski hiši nahajala lesena lopa, velikosti 7,65 x 3,60 m, etažnosti P + podstreha, ki se je uporabljala kot drvarnica. Leta 1993 je bilo izvedeno dobetoniranje obstoječih temeljev na notranji stran, da se je dosegla zahtevana nosilnost, lesena konstrukcija je bila nadomeščena z zidano, leseni tramovi pa z AB ploščo. Ostrešje ob rekonstrukciji ni bilo odstranjeno, temveč podprto. Velikost, etažnost, višina slemena in namembnost so ostale enake. Ugotavlja, da odstranitev (zunanjih) lesenih sten (ki nista hkrati steni stanovanjskega objekta) in njuna nadomestitev z zidanima, pri čemer je bila strešna konstrukcija za čas gradnje podprta, pomeni, da bi brez podpore strehe prišlo do njene zrušitve, s tem pa do odstranitve objekta v bistvenih elementih, zaradi česar ne gre za rekonstrukcijo, temveč za novogradnjo (dozidavo). Slednja pa zaradi preseganja določb o dopustni pozidanosti v prostorskem aktu ni dovoljena.

5. Tožnik se z izpodbijanim aktom ne strinja in zoper njega vlaga tožbo. V njej nasprotuje ugotovitvam in zaključkom drugostopenjskega organa. Trdi, da streha ni bila odstranjena, niti se ni porušila, niti izvedenec ni ocenjeval, kaj bi se zgodilo, če ne bi bila podprta. Organ ni utemeljil svojih ugotovitev o hipotetičnem zrušenju strehe, niti za to presojo nima strokovnega znanja. Navaja, da ima lopa samo tri stene, ne pa štirih, in da je streha lope povezana s steno obstoječe stanovanjske hiše. Ne drži, da sta bili odstranjeni dve (nosilni) steni, saj to ne izhaja ne iz projektne dokumentacije, ne iz kakšne druge tožnikove navedbe, niti tega ne potrjuje noben dokaz. Predmet tega postopka je poseg v eno steno pomožnega objekta, to je njegovo zunanjo leseno steno. Strešno konstrukcijo je podprl in zavaroval, da se ne bi premaknila ali porušila, in sicer zaradi lastne varnosti in varnosti delavcev, kar pa ne pomeni, da se bi brez podpore zrušila.

6. Uveljavlja, da ugotovitev drugostopenjskega organa o domnevnem podrtju strehe tudi ni pomembna za odločitev. Drugostopenjski organ namreč pri svoji presoji ni upošteval kriterijev iz točke 7.2 prvega odstavka 2. člena ZGO-1, to je, da se ni spremenila prostornina lope, temveč se je spremenila le ena stena in sicer iz lesene v zidano. Lopa je ves čas ostala v isti funkciji shranjevanja trdih goriv, vrtnega orodja in podobno. S posegom leta 1993 je spremenil majhen del konstrukcijskih elementov, zato je tolmačenje organa v nasprotju z ZGO-1, saj je za spremembo konstrukcijskih elementov te najprej treba odstraniti.

7. Navaja tudi, da je ugotovitev drugostopenjskega organa o preseženem dovoljenem odstotku pozidanosti zemljišča po prostorskem aktu za odločitev nepomembna ter da prizadeti stranki v dosedanjih postopkih nista utemeljila svojega pravnega interesa za udeležbo v tem postopku izdaje gradbenega dovoljenja.

8. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in v sporu polne jurisdikcije samo odloči o stvari, podrejeno pa da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

9. Sodišče je tožbo vročilo toženki in prizadetima strankama. Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

10. Na tožbo je odgovorila prizadeta stranka A.A., ki sodišču predlaga, naj jo zavrne. V odgovoru med drugim navaja, da je ob rušitvi zunanjih zidov streha ostala brez podpore oziroma bistvenih elementov in da toženka za svoje ugotovitve ne potrebuje specialnih znanj, saj je dejstvo, da nepodprta streha ne more stati, jasno vsakemu povprečnemu človeku. V zvezi z očitkom o neizkazanem pravnem interesu navaja, da je sporni objekt postavljen neposredno ob meji z nepremičnino v njeni lasti ter da tožnik in njegova družina do njega dostopajo preko njene nepremičnine.

11. Tožba ni utemeljena.

12. V obravnavani zadevi je sporno, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo pomožnega objekta - lope na tožnikovem zemljišču. 13. Med strankami ni sporno, da je bil objekt zgrajen pred letom 1967 in da je bil v letu 1993 na objektu izveden poseg brez gradbenega dovoljenja. V izreku prvostopenjske odločbe - gradbenem dovoljenju, ki je bila z izpodbijano drugostopenjsko odločbo odpravljena, je rekonstrukcija opisana kot odstranitev lesenega tlaka in stropa v P etaži in izvedba AB tlaka in AB stropa, odstranitev lesene stene na V strani in njena pozidava z opečnatimi zidaki, dobetoniranje obstoječih pasovnih temeljev (v višino in notranjost) ter izgradnja AB preklad do obstoječih strešnih leg. Med strankama ni sporno, da med tem posegom niso bili odstranjeni pasovni temelji, kakor tudi ne ostrešje, ki je bilo med posegom podprto. Odstranjeni tudi nista bili S in Z steni lope, ki sta hkrati fasada stanovanjskega objekta, na katerega je lopa naslonjena. Sporno je, ali izvedba posega v navedenem obsegu pomeni rekonstrukcijo objekta ali pa gre za novogradnjo.

14. Sodišče je že v sodbi I U 1335/2016 z dne 15. 6. 2017 pojasnilo, da besedilo ZGO-1 ne daje neposrednega odgovora na vprašanje, kje je meja med rekonstrukcijo in novogradnjo, zato je treba odgovor poiskati v vsaki zadevi posebej. Pojasnilo je še, da je upravnosodna praksa enotna, da je rekonstrukcijo smiselno mogoče izvesti le na obstoječem objektu, saj rekonstrukcija objekta, ki ga ni več, ni mogoča, zato se je v podobnih zadevah oprla na ugotovitve, ali predmetni objekt brez odstranjenih oziroma nadomeščenih konstrukcijskih elementov sploh še lahko pomeni tako vrsto objekta.

15. Pri presoji, ali gre v tem primeru za rekonstrukcijo, ni pomembno, ali bi se ostrešje, če ne bi bilo med posegom podprto, porušilo, kar ugotavlja drugostopenjski organ v izpodbijani odločbi, tožnik pa s tožbo temu nasprotuje. Prav tako ni pomembno, ali je bila poleg vzhodne lesene stene objekta odstranjena tudi južna stena, kar prav tako ugotavlja drugostopenjski organ, ali pa te stene objekt sploh ni imel, kar trdi tožnik. Za odločitev je bistveno le, v kakšnem obsegu je bilo poseženo v obstoječe stanje objekta, kakršen je bil pred letom 1967 (glede na to, da gre za objekt zgrajen pred tem datumom brez gradbenega dovoljenja) in kaj je po izvedenem posegu še ostalo od tega objekta.

16. Iz navedenih nespornih ugotovitev izhaja, da z obravnavanim posegom niso bili odstranjeni temelji (ki so bili sicer dobetonirani) in ostrešje. K temu (neodstranjenemu) delu objekta pa ni mogoče prišteti severne in zahodne stene lope. Ti steni sta, kot ugotavlja že prvostopenjski organ in čemur tožnik ne nasprotuje, fasadi/zidova tožnikovega stanovanjskega objekta, to pa pomeni, da sta konstrukcijska elementa stanovanjskega objekta, ne pa tudi lope. Kot objekt, ki je lahko prislonjen k stavbi, bi namreč lopa lahko „delila“ isto steno z glavnim objektom le, če bi skladno z 2. točko Priloge 2 k Uredbi za razvrščanje objektov glede na zahtevnost gradnje, ki je veljala ob izdaji gradbenega dovoljenja, izpolnjevala pogoje za enostaven objekt. Tega pa glede na ugotovitve organov in navedbe tožnika o etažnosti (P + podstreha) in tlorisnih dimenzijah (7,65 m x 3,60 m) očitno ne izpolnjuje.

17. Ker so torej v posledici izvedenih del od objekta (za katerega se zahteva izdaja gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo) ostali le še temelji in ostrešje, je očitno, da je bil objekt odstranjen v bistvenih elementih in ga zato ni več. Ne glede na to, ali bi se (glede na okoliščine konkretnega primera) ostrešje brez podpore podrlo ali ne, namreč objekta brez vseh sten ni mogoče (več) šteti za lopo. Ker pa rekonstrukcija na neobstoječem objektu ni mogoča, ni pomembno, da se z izvedenim posegom nista spremenili namembnost in prostornina objekta, temveč že navedena ugotovitev zadostuje za presojo, da ne gre za rekonstrukcijo. Sodišče se zato strinja z drugostopenjskim organom, da gre v tem primeru za dozidavo, s tem pa skladno s točko 7.1. prvega odstavka 2. člena ZGO-1 za novogradnjo.

18. Glede na navedeno tožnik ne more uspeti z očitki o pravni nepomembnosti ugotovitev o preseženem faktorju pozidanosti zemljišča, kot je v prostorskem aktu določen za novogradnjo. Vsebinsko ugotovitvam o preseženem faktorju pozidanosti tožnik ne ugovarja.

19. Tožnik pa ne more uspeti niti z ugovorom o neizkazanem pravnem interesu prizadetih strank za sodelovanje v postopku. Že iz odločbe prvostopenjskega organa namreč izhaja (na to pa se sklicuje tudi prizadeta stranka, sedaj po zatrjevani spremembi lastništva samo še A.A.), da gre za poseg na parcelni meji z njeno nepremičnino, kar pomeni, da vplivi take (novo)gradnje na sosednjo nepremičnino, ki dovoljujejo stransko udeležbo in varstvo pravic, že pojmovno ne morejo biti izključeni.

20. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker dejstva, na katera je sodišče oprlo svojo odločitev, v zadevi niso bila sporna, temveč je šlo za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

21. Odločitev o zavrnitvi tožnikovega stroškovnega zahtevka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

22. Zahtevo prizadete stranke za povrnitev stroškov upravnega spora je sodišče zavrnilo na podlagi prvega odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), po katerem sodišča pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni. Za to presojo je pomembno, ali so navedbe stranke z interesom takšne, da so (bile) pomembne za razjasnitev zadeve oziroma ki (so) vplivale na odločitev sodišča. Ker po presoji sodišča prizadeta stranka takšnih navedb ni podala, je njen stroškovni zahtevek zavrnilo.