Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je podan temelj odškodninske odgovornosti, saj je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je toženec tožnico pretepel.
I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v I. točki izreka znesek 1.850 EUR nadomesti z zneskom 1.600 EUR, v II. točki izreka pa znesek 1.618,38 EUR z zneskom 1.594,46 EUR.
II. V preostalem delu (za priznani znesek odškodnine v višini 1.600 EUR in stroške v višini 1.594,46 EUR) se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati pritožbene stroške v višini 44,99 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.
1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožnici plača odškodnino v višini 1.850 EUR z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28. 7. 2018 dalje, v preostanku, do zahtevanih 15.000 EUR, je zahtevek zavrnilo (I. točka izreka) ter mu naložilo, da ji povrne 1.618,38 EUR stroškov postopka (II. točka izreka).
2. Tožnik sodbo izpodbija v ugodilnem in stroškovnem delu iz vseh zakonsko dopustnih razlogov ter navaja, da je v tem delu nepravilna in nezakonita. V zadevi je sporno, ali je toženec 23. 7. 2017 telesno poškodoval tožnico in ji povzročil poškodbe, kot jih ta zatrjuje, pri čemer je bilo trditveno breme na njej, sporna dejstva pa morajo biti dokazana z dokaznim standardom prepričanja. Zgodba, ki jo podaja tožnica, je že v osnovi neverjetna in nenavadna, saj naj bi jo toženec v prisotnosti prič in brez jasnega razloga brutalno pretepel, pri čemer sodišče sploh ni ugotavljalo motiva za takšno dejanje. Tožnica je odvisna od prepovedanih drog in manipulativna oseba. Na zaslišanju je izpovedala, da je neresnično obtoževala tedanjega partnerja A. A., da jo je pretepel, že iz tega izhaja, da je njena zgodba v celoti neverodostojna. Toženec je bil tisti, ki je zahteval, da se pokliče policijo, kar so njegovi prijatelji storili in česar ne bi, če bi tožnico res pretepel. Tožnice reševalci niso odpeljali zaradi poškodb, ampak zato, ker se je obnašala psihotično, agresivno in je grozila s samomorom. Iz uradnega zaznamka policistov je razvidno, da ni nič rekla o tem, da bi jo kdo pretepel, policista pa tudi nista opazila poškodb. Glede na to, da je tožnica v preteklosti poskušala napraviti samomor ter je z njim ob škodnem dogodku grozila, jo je toženec zgolj branil in jo želel pomiriti, zato je stekel za njo, jo posedel, prijel in pridržal do prihoda policistov in reševalcev. Glede poškodbe podlahti je sodišče spregledalo, da je tožnica izrecno priznala, da se je zaradi razočaranja samopoškodovala po desni podlahti. Sodišče je povsem napačno sledilo izpovedi priče B. B., saj je očitno, da je tožnica z njim stopila v kontakt in mu grozila, če ne bo pričal v njeno korist. Njegova izpovedba je neverodostojna, saj o dogodku različno izpoveduje, na primer, da tožnica zastonj ni mogla biti krvava po obrazu, iz izvedenskega mnenja pa izhaja, da tožnica na obrazu ni imela nobene rane in ni krvavela. Sodišče je premalo upoštevalo izpis SMS pogovorov tožnice s tožencem po škodnem dogodku, ko je silila v njegovo bližino in ga prosila za pomoč, kar vsekakor ne bi storila, če bi jo res pretepel. Po drugi strani pa je veliko težo namenilo zgolj enemu sporočilu C. C., kjer je bilo navedeno, da jo je toženec pretepel. Vse navedeno dokazuje, da je do poškodb prišlo po nesreči, ker je tožnica med tekom padla. Toženec v pritožbi tudi izpostavlja, da je sodišče napačno presojalo tožničin prispevek k nastanku škode, ko ni upoštevalo, da je toženec reševal tožničino življenje, kar vsekakor ni protipravno, ampak je celo z zakonom zapovedano. Zato je nerazumljivo, zakaj sodišče ni verjelo tožencu, da je želel le preprečiti tožničin samomor. Toženec prisojeno odškodnino izpodbija tudi po višini, ker je odmerjena previsoko glede na obseg in težo poškodb, glede stroškov postopka pa navaja, da je sodišče neutemeljeno posebej upoštevalo temelj in posebej višino, saj bi moralo upoštevati, da je tožničin uspeh na prvi stopnji zgolj 12,33 %. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da tožničin tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje in priglaša pritožbene stroške.
3. V odgovoru na pritožbo tožnica pritožbene navedbe prereka in predlaga njeno zavrnitev.
4. Pritožba je delno utemeljena.
5. V obravnavani odškodninski zadevi je tožnica zatrjevala, da sta bila s tožencem v zunajzakonski zvezi, ki je pred škodnim dogodkom že prenehala. Na dan škodnega dogodka 23. 7. 2017 se je tožnica s taksijem pripeljala v L. in ko je izstopila, je toženec prihajal iz bloka v družbi dveh žensk in moškega. Na prošnjo tožnice je plačal taksi. Tožnica ga je prosila, naj ji prinese dva paketka kokaina, on pa jo je začel napadati ter jo je pretepel. Za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je zahtevala odškodnino v višini 5.000 EUR, za primarni in sekundarni 5.000 EUR in za duševne bolečine zaradi posega v čast in dobro ime, okrnitev dostojanstva ter zaradi psihičnega maltretiranja v času od leta 2013 do leta 2017 5.000 EUR, skupaj 15.000 EUR. Toženec se je branil z navedbami, da sta bila s tožnico v zvezi, ki jo je vseskozi spremljala njena odvisnost od prepovedanih drog, prerekal je, da bi bil kadarkoli nasilen do nje. V začetku leta 2017 je poskušala storiti samomor tako, da se je vrgla pod vlak, utrpela je hude poškodbe in je komaj preživela. Ob škodnem dogodku se je pripeljala v L., on ji je plačal taksi, ker pa ji ni hotel dati denarja, je grozila, da se bo vrgla pod avto, pred tem pa je tudi fizično napadla toženčevo družbo. Med tekom je večkrat padla in takrat pridobila površinske poškodbe, zato je tekel za njo, jo pridržal, posedel na tla in počakal prihod reševalcev in policistov.
6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je podan temelj odškodninske odgovornosti (12. - 16. točka obrazložitve), saj je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je toženec tožnico pretepel. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ji je priznalo odškodnino v višini 1.600 EUR, za sekundarni strah pa odškodnino v višini 250 EUR, skupaj 1.850 EUR. V preostanku je zahtevek zavrnilo, saj je ugotovilo, da temelj vtoževane terjatve v tem delu ni podan. Dokazno oceno je utemeljilo predvsem na izpovedbah prič B. B., ki je bil prisoten ob škodnem dogodku, C. C., ki je bila ob škodnem dogodku prav tako prisotna, tožnici pa je poslala SMS o tem, da jo je toženec pretepel, ter na ugotovitvah izvedenca medicinske stroke, ki je z veliko verjetnostjo potrdil, da so tožničine poškodbe nastale na način, kot ga zatrjuje. Pri tem je ugotovilo, da tožnici ni moč očitati nobenega soprispevka, saj je toženec prvi uporabil fizično silo in s tem sprožil škodni dogodek, kar je nedopustno, tudi če je bila tožnica verbalno agresivna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje celovita, jasna, prepričljiva, konsistentna in skladna z metodološkim napotilom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter jo v izogib ponavljanju v celoti sprejema, v nadaljevanju pa se opredeljuje do toženčevih pritožbenih ugovorov.
7. Pritožbena navedba, da je tožničina zgodba že v osnovi neverjetna in nenavadna, sodišče pa ni ugotavljalo motiva, torej razloga za zatrjevano toženčevo nasilje, ni utemeljena. Je že res, kot zatrjuje pritožba, da ima vsako človeško ravnanje nek motiv ali razlog, vendar pri nasilju navedeno ni nujni pogoj. Do nasilja lahko pride tudi hipno, brez vnaprejšnjega načrtovanja, zato ta pritožbena navedba odločitve sodišča prve stopnje ne more izpodbiti.
8. Neverodostojnost tožničine izpovedbe in spreminjanje njenih izjav, npr. da je neresnično obtoževala A. A., da jo je pretepel, zato da bi na dan škodnega dogodka od toženca dobila denar ali drogo, je treba ocenjevati v pogledu tožničine odvisnosti od prepovedanih drog, kar je sodišče prve stopnje pravilno storilo. Tožnica je svojo manipulativnost priznala in je res, da je nekatere tožbene trditve ob zaslišanju zanikala. A ne gre spregledati, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni utemeljevalo na tožničini izpovedbi. Sodišče je dokazno oceno opravilo na celoviti presoji izpovedb strank, prič in predloženih listin, kot zgoraj navedeno, pa je svojo odločitev sprejelo predvsem na podlagi izpovedbe priče B. B., elektronskega sporočila priče C. C. in ugotovitev izvedenca. Neverodostojna izpovedba tožnice zato odločitve sodišča prav tako ne more spremeniti.
9. Pritožbena navedba, da je bil toženec tisti, ki je zahteval oziroma prosil prijatelje, da pokličejo policijo, ter da tega zagotovo ne bi storil, če bi tožnico pretepel, je prav tako neutemeljena, pa tudi protispisna. Iz uradnih zaznamkov policistov z dne 28. 11. 2017 (B19) in 6. 1. 2018 (B20) izhaja, da so toženčevi prijatelji, predvsem D. D., izpovedali, da so sami poklicali številko 113, a je to le njihova izpoved. Iz zadnjega odstavka uradnega zaznamka z dne 6. 1. 2018 pa jasno izhaja, da je bil klicatelj „T.“ s telefonske številke 040 ..., vendar se na nadaljnje klice ni več odzival, niti policistom ni uspelo ugotoviti njegove identitete. Takšna ugotovitev je skladna s tožničino izpovedbo in izpovedbo priče B. B., da je takrat zraven prišel tudi sosed oziroma en gospod in vprašal, kaj se dogaja. B. B. je izpovedal tudi, da ne ve, kdo je potem klical policijo. A tudi če so jo klicali toženčevi prijatelji po njegovem naročilu, navedeno dejstvo še ne dokazuje, da tožnice ni pretepel. 10. Pritrditi gre pritožbi, da reševalci tožnice s kraja škodnega dogodka niso odpeljali zaradi poškodb, ampak zaradi tega, ker se je obnašala psihotično in agresivno ter je grozila s samomorom. Res je tudi, da iz uradnega zaznamka policije (B20) izhaja, da ob prihodu policistov ni rekla ničesar o tem, da bi jo kdo pretepel, a to dejstvo samo po sebi še ne kaže, da toženec tožnice ni pretepel. Pritožbeno sodišče sprejema obrazložitev sodišča prve stopnje v 12. točki na 10. strani, da policista nista opazila nobenih poškodb, glede na to, da poškodbe niso bile navzven takoj vidne. Ni pa sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožničin tedanji partner A. A. izpovedal, da je, ko se je tožnica tisto noč vrnila, videl poškodbe po glavi, po zadnjem delu telesa jih je videl kasneje in je tudi poklical rešilca, ker je tožnica govorila, da jo boli. Da je tožnica zadobila poškodbe, čeprav jih ob škodnem dogodku policistom ni prijavila, je razvidno iz izvida ob sprejemu na Urgentni kirurški blok UKC (A2), to je bilo 23. 7. 2017 ob 2.15 uri, ko so zdravniki poškodbe ugotovili. Naslednji dan, 24. 7. 2017, ko je bila podana kazenska ovadba, so bile s strani policistke narejene fotografije tožničinih poškodb, kar vse izhaja iz uradnega zaznamka z dne 10. 9. 2017 (B18). Policistka je v njem navedla, da je bilo te poškodbe opaziti na oškodovanki.
11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče napačno sledilo izpovedbi priče B. B. Iz njegove izpovedbe in izpovedbe strank in drugih prič izhaja, da je bil ob škodnem dogodku prisoten in da je tožnico celo poskusil zadržati, ob zaslišanju pa je toženčevo nasilno ravnanje nad tožnico potrdil. Navedeno izhaja tudi iz njegovih izjave (A16) in elektronskega sporočila (A17). Pritrditi gre pritožbi, da je tožnica z B. B. po škodnem dogodku stopila v kontakt, pritožbene navedbe, da ga je tožnica prepričevala, da naj priča v njeno korist in mu grozila, pa so nedokazane, saj ne iz izpovedbe, ne iz elektronskih sporočil te priče kaj takšnega ne izhaja. Sodišče je zato pravilno upoštevalo izpovedbo te priče kot verodostojno in ni res, da jo je napačno interpretiralo. Pritožbeno sodišče v manjših neskladnostih v izpovedbi te priče ne vidi takšnih pomanjkljivosti, ki bi lahko izpodbile zaključke sodišča prve stopnje.
12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z elektronskim sporočilom C. C., ki je bila v času škodnega dogodka toženčeva partnerka. Iz elektronskega sporočila te priče z dne 27. 11. 2017, torej pred pričetkom tega pravdnega postopka, popolnoma jasno izhaja, da je toženec tožnico pretepel, pojasnilo te priče ob zaslišanju, da se je pri pisanju elektronskega sporočila zatipkala, pa je do te mere neverodostojno, da mu sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo.
13. Pritožbene navedbe, da je tožnica po spornem dogodku tožencu intenzivno pisala, ga prosila za pomoč in denar, kar dokazni postopek izkazuje (A19), ter da navedenega ne bi počela, če bi jo pretepel, prav tako niso utemeljene. Kot že zgoraj navedeno, je treba izhajati iz dejstva, da je bila tožnica v času škodnega dogodka in po njem odvisna od prepovedanih drog in je sodišče prve stopnje navedena elektronska sporočila pravilno ocenjevalo tudi v tej smeri. Sicer pa iz njih izhaja ravno nasprotno, kot želi prikazati pritožba. Tožnica je tožencu napisala tudi, da če ji bo on naredil uslugo, bo ona njemu in bo rekla, da jo je pretepel njen tedanji partner A. A., kar lahko kaže samo na to, da je bila pripravljena obtožbe proti tožencu umakniti, čeprav jih je štela za resnične.
14. Ob povedanem se izkažejo tudi pritožbene navedbe, da je bila tožnica tista, ki je napadla toženca in druge prisotne, ter da je do poškodb prišlo po nesreči, ker je tožnica med tekom padla, neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je temelj vtoževane terjatve podan.
15. Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo materialnega prava, ko je ob izredno skopi toženčevi trditveni podlagi njemu v korist ravnanje tožnice presojalo z vidika njenega morebitnega soprispevka. Pritožbeno sodišče v tem delu ugotovitve sodišča prve stopnje (16. točka obrazložitve) potrjuje. Tudi če je tožnica grozila s samomorom in tudi če je zamahnila proti komu iz toženčeve družbe, ni bila ona tista, ki je sprožila fizično nasilje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil toženec tisti, ki je prvi uporabil silo, pri tem pa je izostala trditvena podlaga, da bi ga tožnica pred tem kakorkoli ogrozila. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, nikakršno fizično nasilje ni dopustno, tudi če je bila tožnica verbalno agresivna.
16. Toženec prisojeno višino odškodnine izpodbija zgolj z enim kratkim stavkom, da je odmerjena previsoko glede na obseg in težo poškodb. Takšno izpodbijanje je pavšalno in pritožbenih navedb v tej smeri ni mogoče preizkusiti, zato pritožbeno sodišče glede višine odškodnine pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje (18. do 20. točka obrazložitve). Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tako subjektivno kot objektivno merilo ter pravilno ugotovilo, da gre za lažji primer škode, odškodnino pa odmerilo v skladu s sodno prakso v podobnih primerih (26. točka obrazložitve). Ker je pritožba izpostavila le poškodbo desne podlahti z navedbo, da je tožnica ob sprejemu v UKC X. izrecno priznala, da se je zaradi razočaranja samopoškodovala po desni podlahti, se pritožbeno sodišče izreka le do te konkretne pritožbene navedbe. Ocenjuje jo za vzeto iz konteksta, saj je tožnica ob pregledu to res povedala, kot izhaja iz zdravniškega izvida (A2), vendar iz tega izvida tudi jasno izhaja, da je bila ob času škodnega dogodka vidna oteklina desne podlahti. Torej se je sodišče pravilno oprlo na izvedensko mnenje, da je do navedene poškodbe prišlo ob škodnem dogodku. Tudi če do nje ne bi prišlo in je sodišče ne bi upoštevalo, navedeno na odmero odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 1.600 EUR zaradi ostalih utrpelih poškodb bistveno ne vpliva.
17. Pavšalno izpodbijanje priznane odškodnine po višini ne odvezuje pritožbenega sodišča, da sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti preizkusi tudi glede pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v delu, ko je tožnici priznalo 250 EUR odškodnine za sekundarni strah, zmotno uporabilo materialno pravo. Izvedenec je v postopku ugotovil, da je tožnica zlom desne lopatice utrpela takrat, ko je poskušala storiti samomor in ga ni utrpela v tem škodnem dogodku. To je prepričljivo obrazložil in je bilo v postopku razčiščeno. Tožnica je bila na dan škodnega dogodka ob 12.20 ponovno kontrolno pregledana in je bil ugotovljen zlom desne lopatice (A3). Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, ki jih je utemeljilo na ugotovitvah izvedenca, da je tožnica lahko utrpela sekundarni strah, če je resnično verjela, da je v škodnem dogodku utrpela zlom desne lopatice. Škoda ji je torej nastala (utrpeli sekundarni strah), a ta škoda ni v vzročni zvezi s toženčevim protipravnim ravnanjem, saj ji s svojim nasilnim ravnanjem ni povzročil te poškodbe, to je zloma desne lopatice. Ker glede te poškodbe niso podane vse predpostavke odškodninskega delikta, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo tako, da je tožničin tožbeni zahtevek za znesek 250 EUR zavrnilo.
18. Pritožbena navedba glede stroškov postopka je neutemeljena, sodišče je stroške pravilno upoštevalo ločeno po temelju in po višini, saj temelj ni bil priznan in je pretežni del postopka potekal ravno zaradi ugotovitev v zvezi njim.
19. Glede na to, da je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje delno spremenilo, je spremenilo tudi stroškovni izrek in sicer je tožnica 100 % uspela po temelju, 10,66 % pa po višini, skupaj 55,33 %, in ji gre 1.594,46 EUR stroškov postopka, pri čemer je upoštevana pritožbeno neizpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da so tožničini stroški znašali 2.881,73 EUR.
20. Ker je toženec s pritožbo delno uspel (za 250 EUR), mu je tožnica dolžna povrniti pritožbene stroške, ki predstavljajo sodno takso za pritožbo v višini 165 EUR, nagrado za pritožbo 225 točk, kar znaša 135 EUR, 2 % materialni stroški znašajo 2,70 EUR, davek na dodano vrednost pa 30,29 EUR, skupaj toženčevi pritožbeni stroški znašajo 332,99 EUR. Njegov pritožbeni uspeh znaša 13,51 %, kar znaša 44,99 EUR (165. člen ZPP).
21. Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo, v preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (351. člen ZPP).