Jedro

Tožeča stranka v pravdni zadevi ni izčrpala vseh pravnih sredstev, poleg tega pa gre tudi za spor majhne vrednosti, zato je bilo v izpodbijani odločbi pravilno ugotovljeno, da za vložitev ustavne pritožbe ni izpolnjen objektivni pogoj iz petega odstavka 24. člena BPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je služba za brezplačno pravno pomoč Upravnega sodišča RS (v nadaljevanju tožena stranka) zavrnila prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem na prvi stopnji v zvezi s tožbo v upravnem sporu zoper odločbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici, št. Bpp 390/2012 z dne 9. 10. 2012. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka pri Okrajnem sodišču v Idriji s priporočeno pošiljko z dne 1. 9. 2012 vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obsegu odvetniške pravne pomoči za vložitev ustavne pritožbe v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Idriji, opr. št. P 2/2009 z dne 17. 1. 2012, oziroma sodbo Višjega sodišča v Kopru, opr. št. Cp 620/2012 z dne 3. 9. 2012 in pri tem navedla kršitev nedotakljivosti osebne integritete, neodtujljivosti zasebnosti in osebnostnih pravic ter drugih človekovih pravic in svoboščin. Navedena prošnja je bila odstopljena v reševanje Okrožnemu sodišču v Novi Gorici, ki jo je z odločbo št. Bpp 390/2012 z dne 9. 10. 2012, zavrnilo. Zoper navedeno odločbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici je tožeča stranka vložila tožbo v upravnem sporu, ki se vodi pod opr. št. III U 1/2013 ter hkrati vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi z vloženo tožbo v upravnem sporu.

V postopku je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Idriji, opr. št. P 2/2009, po izdani sodbi Višjega sodišča v Kopru, opr. št. Cp 620/2012 ni vložila izrednega pravnega sredstva in tako ni izčrpala vseh pravnih sredstev v smislu določbe 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS). Poleg tega je iz spisov razvidno, da je bila v konkretnem primeru vrednost spornega predmeta, plačilo zneska glavnice v višini 1.785,19 EUR ter pripadkov, kar pomeni, da je šlo za spor majhne vrednosti, saj se je nanašal na denarno terjatev v višini do 2.000 EUR, zato ustavna pritožba ni dovoljena. V nadaljevanju še ugotavlja, da ne gre za odločitev o pomembnem ustavno pravnem vprašanju, ki presega pomen konkretne zadeve, česar ne zatrjuje niti tožeča stranka. Glede na vse navedeno je bilo zaključeno, da izpodbijana odločba Okrožnega sodišča v Novi Gorici, št. Bpp 390/2012 z dne 9. 10. 2012 temelji na pravilni pravni podlagi in da na podlagi podatkov, ki so navedeni v obrazložitvi, postopek s tožbo v upravnem sporu zoper navedeno odločbo nima verjetnega izgleda za uspeh, kar pomeni, da ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožeča stranka v tožbi smiselno navaja, da se ji onemogoča vlaganje pravnih sredstev v navedeni pravdni zadevi, zato je njena zahteva, da se ji omogoči odvetniška brezplačna pravna pomoči, toliko bolj utemeljena. V nadaljevanju še navaja, da ugotovitev, da ni izčrpala vseh pravnih sredstev pred vložitvijo ustavne pritožbe ni dovolj utemeljena, saj se sklicuje le na sodbo opr. št. III U 230/2011 z dne 16. 9. 2011. Poleg tega še navaja, da je podala prošnjo za brezplačno pravno pomoč za vložitev ustavne pritožbe, zaradi težjih posledic izvršbe. Navedb v prošnji v zvezi s tem pa sodišče pri odločanju o dodelitvi brezplačne pravne pomoči sploh ni upoštevalo. Zaradi vsega povedanega smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in jo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo, kot neutemeljeno, zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih določbah Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ter izhaja iz podatkov v upravnem spisu. Ker je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev, sodišče v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Ali so podani pogoji za vložitev ustavne pritožbe je opredeljeno v Zakonu o ustavnem sodišču. Tako je v 51. členu ZUstS določeno, da se lahko ustavna pritožba vloži šele po izčrpanju vseh pravnih sredstev. Pred izčrpanjem vseh pravnih sredstev pa lahko Ustavno sodišče le izjemoma odloča o ustavni pritožbi in sicer če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice. V 55. a členu navedenega zakona pa je še določeno, da ustavna pritožba ni dovoljenja, če ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki bi imele za pritožnika hujše posledice, pri čemer se po zakonu šteje da ne gre za hujše posledice med drugim tudi v primeru, kadar gre za posamične akte, izdane v sporih majhne vrednosti po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek. Nesporno je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka v pravdni zadevi P 2/2009, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem Idriji ni vložila izrednega pravnega sredstva, kar pomeni, da ni izčrpala vseh pravnih sredstev. Poleg tega pa je nesporno, da gre, glede na znesek glavnice (1.785,19 EUR), za spor majhne vrednosti, ki ga določa prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki govori o sporu majhne vrednosti, kadar višina denarnih terjatev znaša do 2.000 EUR. Glede na vse povedano je bilo torej v izpodbijani odločbi pravilno ugotovljeno, da ni izpolnjen objektivni pogoj iz petega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči. Glede na vse navedeno je sodišče tožbo, v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu, zavrnilo kot neutemeljeno, saj je bilo ugotovljeno, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.