Jedro

Tožnik je kljub temu, da hčerka dejansko živi pri njemu, čeprav je bila s sodbo zaupana v varstvo in vzgojo materi, dolžan plačevati preživnino, kot je bila določena s sodbo. Izdana sodba zavezuje, vse dokler ni spremenjena oziroma preživninska obveznost preneha na podlagi zakona. Zoper mamo, ki h njenemu preživljanju ni prispevala ničesar, pa ima tožnik verzijski zahtevek.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvi točki izreka spremeni tako, da se prisojeni znesek zviša na 1.281,74 EUR.

II. V ostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba toženke zavrne in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni tožniku plačati znesek 691,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe, toženka pa zoper njen ugodilni del. Uveljavljata vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnik predlaga sodišču druge stopnje, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, toženka pa spremembo v smeri zavrnitve zahtevka, oba pa podrejeno razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v novo sojenje. Toženka zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3. Tožnik v pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno izhajalo iz izhodišča, da je v obdobju od 17. 05. 2008 do 19. 11. 2008 skupna višina stroškov za hčerko U. A. znašala 1.383,13 EUR in zato napačno zaključilo, da je tožnik upravičen le do povrnitve polovice teh stroškov, ker je drugo polovico stroškov za preživljanje hčerke dolžan kriti sam. Ta znesek bi torej pomenil mesečni strošek preživljanja v višini 209,53 EUR, kolikor je bila določena preživnina za enega otroka. Vendar pa to niso celotne mesečne potrebe otroka. Te je tožnik ocenil na približno 550,00 EUR mesečno. Skupni stroški presegajo znesek 209,53 EUR, kolikor je bila sicer s sodbo o dodelitvi otrok pravdnih strank U. in J. J. in določitvi preživnine določena preživnina. V znesku 209,53 EUR je bila določena samo mesečna preživninska obveznost enega starša. Poleg tega pa obstaja še preživninska obveznost drugega starša. S tožbenim zneskom v višini 1.383,13 EUR oziroma 209,53 EUR mesečno je tožnik zahteval povrnitev tistega dela stroškov preživljanja, ki so odpadli na toženko. Pri postavitvi zahtevka je tožnik že upošteval tisti del stroškov, ki jih mora sam prispevati. To izhaja tudi iz tožbenih navedb. Glede na navedeno je tožnikov zahtevek v celoti utemeljen.

4. Toženka pa v pritožbi poudarja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o stroških prvotno drugega toženca J. J. A., zoper katerega je tožnik 07. 10. 2010 umaknil tožbo. Meni, da tožbeni zahtevek ni utemeljen ne po temelju ne po višini, saj je tožnik stroške iz naslova preživljanja zatrjeval pavšalno. V spis je vložil le listine v zvezi stanovanjskimi stroški, ki pa jih ni plačal sam. Ne drži, da bi toženka priznala verzijski zahtevek. Glede na veljavno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV P 447/2000 in sodno poravnavo, s katero sta bila otroka pravdnih strank U. in J. J. dodeljena toženki in je bil tožnik dolžan zanju plačevati preživnino, je jasno, da bi moral tožnik toženki plačati preživnino za oba otroka. Tožnik za hčerko v spornem obdobju ni plačal preživnine, toženka pa tudi ni dolžna plačevati tožniku preživnine za hčerko, saj k temu ni bila zavezana. Tožnik je v svojih vlogah sicer opredelil stroške prehrane, obleke, obutve, izvenšolskih dejavnosti, športne opreme, mobitela, higienskih pripomočkov, žepnino, stroške dopustovanja in druge stroške, vendar pa ni predložil nobene listine, ki bi izkazovala višino le-teh. Sodišče je svojo odločitev utemeljilo na pavšalnih trditvah tožnika in na preživninski obveznosti tožnika po navedeni sodbo. Takšnih trditev tožnik ni postavil. Zahtevek ni temeljil na obstoječi preživninski obveznosti do hčerke, ampak je zahteval več in drugače. Zato ni jasen zaključek, da obstoji obveznost toženke v višini 691,57 EUR iz naslova stroškov preživljanja.

5. Tožnik je na pritožbo toženke odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Toženka na pritožbo tožnika ni odgovorila.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

7. Sodišče druge stopnje je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi in drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da toženka nima pravnega interesa za izpodbijanje sodbe glede stroškov prvotno drugega toženca J. J. A., zato je pritožba v tem delu neupoštevna.

9. V obravnavani zadevi tožnik zahteva od toženke povrnitev tistega dela stroškov, ki jih je imel s preživljanjem hčerke U. in jih je dolžna kriti toženka so odpadli nanjo. Zahtevek uveljavlja na podlagi določbe 133. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Med pravdnima strankama ni sporno, da se je njuna hčerka U. dne 17. 05. 2008, ki je do tedaj živela pri toženki, odselila k očetu in od takrat dalje pri njem živi ter toženka za njeno preživljanje za vtoževani čas (17. 05. 2008 do 19. 11. 2008) ne skrbi in nič ne prispeva. Toženka je sama izpovedala, da v spornem obdobju ni tožniku za preživljanje hčerke ničesar plačala. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo to dejstvo za priznano (prim. 214. člen ZPP). Da bi sodišče prve stopnje navedlo, da je toženka priznala verzijski zahtevek (v smislu prvega odstavka 316. člena ZPP) iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja. Sodišče prve stopnje tako tudi ni izdalo sodbe na podlagi pripoznave.

10. Drži, da je bilo s pravnomočno sodno odločbo o dodelitvi obeh otrok (U. in J. J.) v varstvo in vzgojo toženki in določitvi preživnine (priloga B2) odločeno, da je tožnik dolžan za preživljanje hčerke plačevati mesečno preživnino (v obdobju od 17. 05. 2008 do 19. 11. 2008) v znesku 209,53 EUR (1), vendar pa je tudi mati dolžna prispevati za hčerko, čeprav je bila dodeljena njej. Oba starša sta dolžna preživljati otroke (prvi odstavek. 123. člena ZZZDR). Čeprav je otrok dodeljen k enemu staršu, to ne pomeni, da drugi ni dolžan prispevati k njegovemu preživljanju. S sodno odločbo se odloči le o denarni preživninski obveznosti starša, pri katerem otrok ne živi (prvi odstavek 131. člena ZZDZR). Navedena sodna odločba o preživninski denarni obveznosti tožnika velja dokler ni spremenjena (2) ali preživninska obveznost ne preneha na podlagi zakona (prim. 132. člen in prvi odstavek 123. člena ZZZDR). Preživninsko obveznost je treba izpolniti tako, kot je določeno v izvršilnem naslovu (3). Kar je tožnik dal in plačal na podlagi pravnomočne sodbe, tako ne more zahtevati nazaj. Zato tožnik ni upravičen od toženke terjati vrnitev zneska 101,39 EUR, ki predstavlja del preživnine za hčerko, ki ga je plačal toženki za obdobje od 17. 05. 2008 do 31. 05. 2008. 11. Pravnomočna sodna odločba o tožnikovi denarni preživninski obveznosti, ob tem, da hčerka ne živi več pri toženki, ki k njenemu preživljanju ne prispeva ničesar, pa ne izključuje terjatve na podlagi 133. člena ZZZDR. Če je tožnik preživljal skupnega otroka in je s tem kril tudi dolžne izdatke toženke, je upravičen do povrnitve stroškov preživljanja, ki jih je imel in kril namesto toženke v navedenem obdobju. Drži, da je tožnik ocenil mesečne potrebe hčerke na okoli 500,00 EUR (ki jih res sicer ni izkazoval z računi, jih pa je s svojim zaslišanjem), vendar pa je zahteval od toženke povrnitev dela stroškov preživljanja, ki so nanjo odpadli in jih ocenil v znesku 209,53 EUR mesečno. Ni upošteval tistega dela stroškov, ki jih je prispeval sam, pač pa kolikor jih je dolžna kriti toženka. Po oceni sodišča prve stopnje so prispevne zmožnosti staršev enake in potrebe obeh otrok (med katere ni upoštevalo stanovanjskih stroškov), tako hčerke U. kot sina J. J., primerljive in enako ocenjene. Do takšnega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi prostega preudarka, ki mu ga daje 216. člen ZPP. Da bi bile potrebe hčerke manjše od sinovih, toženka ne zatrjuje. Iz tega sledi, da če je tožnik dolžan prispevati za sina (ki živi pri materi) 209,53 EUR mesečno, je najmanj enaka obveznost tudi toženke pri prispevanju k preživljanju hčerke. To pomeni, da je toženka dolžna povrniti tožniku, kar je zanjo založil, to pa je 1.281,74 EUR (za pet mesecev (junij -oktober) -1.047,65 EUR; sorazmerni del za mesec maj -101,39 EUR in november -132,70 EUR) in ne eno polovico zneska 1.383,13 EUR (691,57 EUR), kot je zmotno odločilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi ugotovljenih dejstev o zmožnostih staršev pri pokrivanju stroškov in obsegu potreb hčerke U. (ki so enake sinovim) v času zalaganja, nepravilno sklepalo, da znesek, kot ga tožnik vtožuje (op. glede na gornje le še 1.281,74 EUR), predstavlja skupne stroške hčerke za sporno obdobje. Gre namreč za tiste izdatke za otroka, ki jih je kril tožnik, morala pa bi jih toženka, ki ima tudi zakonsko dolžnost preživljati skupnega otroka (čeprav ji je v spornem obdobju hčerka po navedeni sodbi še vedno (bila) dodeljena v varstvo in vzgojo), saj sta stroške preživljanja skupnega otroka dolžna prispevati v določenem razmerju (tu enakem) oba starša. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi tožnika delno ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 351. člena ZPP). Tožnikov povračilni zahtevek je namreč materialnopravno utemeljen v višini 1.281,74 EUR. V preostalem delu (in sicer za znesek 101,36 EUR) pa je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženke kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani (353. člen ZPP).

12. Ker toženka s pritožbo ni uspela sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom. 165. člena ZPP). Tožnik stroškov v zvezi s pritožbo in odgovorom na pritožbo toženke ni priglasil, zato je odločitev o njih odpadla.

(1) In tudi za sina v isti višini. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožnik za sina v spornem obdobju plačeval preživnino. Toženka je namreč potrdila, da je zagotovo dobila vso preživnino za sina.

(2) Nesporno je med strankama, to pa izhaja tudi iz podatkov v spisu (priloga A 32 - sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani IV P 3245/2008 z dne 09. 09. 2010), da je bila hčerka U. dodeljena tožniku od 20. 11. 2008 do njene polnoletnosti 20. 04. 2009 – to pa je bilo tudi potrjeno s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 4559/2010 z dne 05. 01. 2011, ponovno pa se bo odločalo še o tožnikovem zahtevku zoper toženko za plačilo preživnine za hčer za omenjeno obdobje in o zahtevku U. glede plačila preživnine).

(3) Kar pomeni, da tožnik ne more uspeti z ugovorom, da po pravnomočni sodbi ni dolžan plačati preživnine za čas od maja do novembra 2008 za hčerko toženki, ker se je dejansko stanje spremenilo.