Jedro

Drugi odstavek 3. člena Dublinske uredbe sicer omogoča, da če prosilca za mednarodno zaščito v določeno državo ni mogoče vrniti, prošnjo obravnava Slovenija. Vendar to velja za tiste primere, kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. V konkretnem primeru te okoliščine niso podane, saj po mnenju sodišča v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in ne nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Tožnik pa tudi ni predložil nobenih dokazov za to, da ga hrvaške oblasti ne bi bile sposobne ustrezno zaščititi pred napadi nasprotnikov njegove vere.

Kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred pravnomočnostjo te sodbe, bi to pomenilo, da se tožnika izroči Republiki Hrvaški. Če bi bil nato sklep odpravljen ter zadeva vrnjena toženi stranki v ponovno odločanje, vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, ker se ta zadeva ne bi mogla reševati v Sloveniji, saj se tožnik ne bi več nahajal tu. S tem pa bi bila kršena pravica do učinkovitega sodnega varstva. Poleg tega po oceni sodišča odložitev izvršitve izpodbijanega akta tudi ne nasprotuje javni koristi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev izpodbijanega sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-125/2014/15 (1313-18) z dne 6. 6. 2014 odloži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje tožnika za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za vsebinsko obravnavo njegove prošnje. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik dne 5. 5. 2014 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka je dobila podatek, da so bili prstni odtisi tožnika vneseni v centralno bazo EURODAC že s strani Republike Hrvaške, kjer je za mednarodno zaščito zaprosil 2. 5. 2014. Po 3. členu Dublinske uredbe mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na določilo b) točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da mora država članica pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Tožena stranka je od pristojnega organa Republike Hrvaške že prejela odgovor, v katerem Republika Hrvaška potrjuje sprejem prosilca ter pristojnost za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Tožena stranka je s tožnikom opravila tudi osebni razgovor. Na razgovoru je povedal, da je Republiko Hrvaško zapustil, ker je iz verske skupnosti Ahmadija in je želel iti v Italijo, ker ima tam ta verska skupnost organizacijo, ki zaščiti njene pripadnike. Na Hrvaškem bi bil lahko zaradi vere ogrožen v primeru, če bi izvedeli tisti, pred katerimi beži, in bi ga poiskali na Hrvaškem. Na Hrvaškem tudi ni dobil nobenih pravnih nasvetov, prevajalca pa večkrat ni razumel. Na odločitev o prošnji ni počakal, ker ni bil informiran o tem, da mora počakati do odločitve. Tožena stranka se ne strinja s tožnikom, da Hrvaška zaradi njegove verske pripadnosti za tožnika ni varna država. Priložil ni nobenih dokazov za to, ampak je le rekel, da bi bil na Hrvaškem lahko ogrožen, če bi ga tam poiskali tisti, pred katerimi beži, to pa so po mnenju tožene stranke le pavšalne navedbe, ki niso dokazane. Republika Hrvaška je postala država članica EU 1. 7. 2013 in je upravičeno mogoče sklepati, da tam življenje in svoboda nista ogroženi zaradi rase, vere, državljanstva, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja, da Hrvaška spoštuje načelo nevračanja, da tam obstaja možnost vložitve prošnje za mednarodno zaščito ter pridobiti zaščito v primeru izpolnjevanja pogojev. Ne obstaja razlog za dvom v pravilno in zakonito odločitev hrvaških pristojnih organov.

Tožnik v tožbi opozarja na drugi odstavek 3. člena Dublinske uredbe, ki določa, da prosilca v določene države ni mogoče vrniti in omogoča, da bi prošnjo v predmetnem primeru obravnavala Slovenija. Njegova predaja Hrvaški bi pomenila kršitev človekovih pravic. Tožnik je pripadnik verske skupnosti Ahmadija, pripadniki te skupnosti pa so tarča napadov drugih muslimanov. V nadaljevanju tožnik pojasnjuje, kaj predstavlja ta verska skupnost, in navaja, da jih v določenih islamskih državah štejejo za krivoverce. Napadi na Ahmadije se dogajajo tudi v Evropi, pri čemer tožnik navaja nekaj primerov iz Velike Britanije. Tožnik je na osebnem razgovoru povedal, da želi Hrvaško zapustiti in je želel oditi v Italijo ali Nemčijo, ker so tam pripadniki njegove verske skupnosti in bi ga lahko zaščitili. Na Hrvaškem pa tega ni in bi lahko bil ogrožen, če bi za njegovo prisotnost izvedeli tisti, pred katerimi beži. Na Hrvaško prihajajo tudi drugi prosilci iz Pakistana in to tudi od tam, kjer je tožnik doma. Tako bi se lahko razvedelo, kje se nahaja. Razen tega pa na Hrvaškem tudi ni imel pravnega zastopnika in je imel občutek, da ne bi bil obravnavan pravično. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj ga odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

Hkrati s tožbo vlaga tožnik tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero zahteva, naj sodišče odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne odločbe o tožbi tožnika zoper izpodbijani akt. V zahtevi za izdajo začasne odredbe navaja, da tožba ne zadrži izvršitve izpodbijanega akta. Z izvršitvijo akta še pred odločitvijo sodišča o tožbi pa bi mu nastala težko popravljiva škoda. V kolikor bi bil namreč sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, se tožnik ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije in ne bi bil več pod jurisdikcijo te države. Zaradi tega ne bi več izkazoval pravnega interesa, njegov pravni interes bi zaradi predaje Hrvaški naknadno prenehal. Zgolj ugotavljanje zakonitosti izpodbijanega sklepa pa bi bilo za tožnika brez učinka. Pri tem se sklicuje na stališče vrhovnega sodišča, ki je zavzelo stališče, da zadržanje tovrstnih odločitev zavezuje toženo stranko že po naravi stvari. Tudi če bi v upravnem sporu uspel in bi bil sklep odpravljen ter zadeva vrnjena toženi stranki v ponovno odločanje, si tožnik svojega položaja s tem ne bi mogel več izboljšati, ker se njegova zadeva ne bi mogla reševati v Sloveniji. Sodno varstvo v upravnem sporu na ta način ne bi moglo biti učinkovito, s tem pa bi bila kršena pravica do sodnega varstva.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe, vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

K točki I izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je svojo odločitev oprla na b) točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje odgovorna Republika Hrvaška. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v sklepu tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da so bili prstni odtisi tožnika vneseni v centralno bazo EURODAC že s strani Republike Hrvaške in da je tam že prosil za mednarodno zaščito, glede Republike Hrvaške pa je upravičeno mogoče sklepati, da ne obstaja razlog za dvom v pravilno in zakonito odločitev hrvaških pristojnih organov.

Tožnik ima sicer prav, ko trdi, da drugi odstavek 3. člena Dublinske uredbe omogoča, da če prosilca v določeno državo ni mogoče vrniti, da lahko potem prošnjo obravnava Slovenija. Vendar to velja za tiste primere, kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. V konkretnem primeru pa te okoliščine niso podane, saj sodišče meni, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Tožnik svojo bojazen pred vrnitvijo na Hrvaško utemeljuje s svojo pripadnostjo verski skupnosti Ahmadija, ki jo nekateri muslimani preganjajo in se boji, da bi na Hrvaškem lahko bil ogrožen, če bi za njegovo prisotnost izvedeli tisti, pred katerimi beži, ker v Hrvaško prihajajo tudi drugi prosilci iz Pakistana iz kraja, kjer je doma. Sodišče teh njegovih navedb ne more upoštevati kot razlogov za to, da Hrvaška ne bi mogla obravnavati njegove prošnje, kajti tožnik ni predložil nobenih dokazov o tem, da tisti, ki ga preganjajo vedo, da je tožnik na Hrvaškem, razen tega pa taka hipotetična možnost, da bi kdo iz Pakistana, ki preganja Ahmadije, lahko našel tožnika, obstaja lahko v katerikoli državi Evropske unije in glede tega ni prav nič večja verjetnost, da bi bil prav na Hrvaškem lahko ogrožen od nasprotnikov njegove verske skupnosti. Tožnik ni predložil nobenih dokazov za to, da ga hrvaške oblasti ne bi bile sposobne ustrezno zaščititi pred napadi nasprotnikov njegove vere.

Tožnik v tožbi tudi navaja, da je imel občutek, da na Hrvaškem ne bi bil obravnavan pravično, vendar pa je ta navedba povsem nekonkretizirana, zato ji sodišče ne more slediti. Za svojo trditev, da na Hrvaškem ni imel pravnega zastopnika, tudi ni predložil ustreznega dokaza, ni na primer predložil zapisnika o svojem zaslišanju na Hrvaškem ali kakšnega drugega ustreznega dokazila.

Ker je odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K točki II izreka: V skladu z drugim odstavkom 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da je izpodbijani sklep že postal izvršljiv, saj je celo v samem sklepu navedeno, da tožba na upravno sodišče ne zadrži njegove izvršitve. Tudi v četrtem odstavku 74. člena Zakona o mednarodni zaščiti je določeno, da le tožba zoper odločbo o zavrnitvi prošnje zadrži izvršitev, medtem ko v primeru vseh drugih odločitev po tem zakonu tožba ne zadrži njihove izvršitve. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred pravnomočnostjo te sodbe, bi to pomenilo, da se tožnika izroči Republiki Hrvaški. To pa bi pomenilo, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, ker se ta zadeva ne bi mogla reševati v Sloveniji, ker se tožnik ne bi več nahajal tu. Torej vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila mogoča, četudi bi tožnik v tem upravnem sporu uspel. Če bi namreč v njem uspel in bi bil sklep odpravljen ter zadeva vrnjena toženi stranki v ponovno odločanje, si s tem svojega položaja ne bi mogel več izboljšati. Sodno varstvo v upravnem sporu na ta način ne bi moglo biti več učinkovito. S tem pa bi bila kršena pravica do sodnega varstva, kajti ta pravica se lahko uresničuje le pod pogojem, da je tako sodno varstvo učinkovito. Poleg tega po oceni sodišča odložitev izvršitve izpodbijanega akta tudi ne nasprotuje javni koristi.

Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1.