Zvočno in slikovno snemanje

Datum

21.03.2025

Številka

07121-1/2025/368

Kategorije

Definicija OP, Zbirke osebnih podatkov

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju: IP) je prejel vaše zaprosilo za mnenje glede dopustnosti zvočnega in slikovnega snemanja ter posredovanja posnetka tretjim osebam.

Na podlagi informacij, ki ste nam jih posredovali, vam v nadaljevanju skladno s 5. točko prvega odstavka 55. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 163/22; v nadaljevanju: ZVOP-2), 58. členom Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju: Splošna uredba) ter 2. členom Zakona o informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05, 51/07 – ZUstS-A; ZInfP) posredujemo naše neobvezujoče mnenje v zvezi z vašim vprašanjem.

Za obdelavo osebnih podatkov v smislu Splošne uredbe gre le takrat, kadar so osebni podatki del zbirke ali so namenjeni oblikovanju dela zbirke. (Video)posnetki pomenijo varovane osebne podatke po Splošni uredbi le, kadar določajo ali omogočajo določljivost posameznika, predvsem takrat, ko je posameznik na posnetku jasno in nedvoumno razviden in bi se bi se ga dalo na ta način identificirati, prepoznati in določiti ali, ko se hkrati s posnetki obdelujejo tudi drugi osebni podatki o posamezniku.

IP konkretno presojo, ali gre v primeru, ki ga opisujete v vašem zaprosilu za mnenje, za obdelavo osebnih podatkov v smislu Splošne uredbe, lahko opravi le v nadzornem ali drugem upravnem postopku.

V primeru javne objave ali posredovanja videoposnetka, na katerem je upodobljen posameznik, gre lahko za poseg v pravico do zasebnosti v širšem smislu iz 35. člena Ustave RS, ki sodi v pristojnost sodišč in je varovana z instituti civilnega in kazenskopravnega varstva.

Neupravičeno zvočno ali slikovno snemanje ter posredovanje posnetka lahko v določenih primerih pomeni tudi kaznivo dejanje neupravičenega zvočnega ali slikovnega snemanja v skladu z določbama 137. in 138. člena Kazenskega zakonika.

Obrazložitev

IP uvodoma poudarja, da lahko podaja neobvezujoča mnenja in pojasnila, ne sme pa izven konkretnih nadzornih ali drugih upravnih postopkov preverjati zakonitosti in primernosti obdelave osebnih podatkov v konkretnem primeru. Dokončno presojo zakonitosti obdelave osebnih podatkov lahko IP poda le v konkretnem nadzornem ali drugem upravnem postopku.

IP uvodoma opozarja, da je pristojen le za tisti del pravice do zasebnosti, ki se nanaša na varstvo osebnih podatkov in ga ureja 38. člen Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: Ustava RS). Snemanje in posredovanje posnetka pa ne predstavlja nujno kršitve predpisov s področja varstva osebnih podatkov. V primeru javne objave ali posredovanja fotografije oziroma posnetka, na kateri je upodobljen posameznik, gre lahko za poseg v pravico do zasebnosti v širšem smislu iz 35. člena Ustave RS, ki sodi v pristojnost sodišč in je varovana z instituti civilnega in kazenskopravnega varstva, za posledico pa ima lahko tudi kazensko in odškodninsko odgovornost.

IP zato v nadaljevanju pojasnjuje nekaj splošnih pojmov, ki so relevantni v konkretnem primeru. Osebni podatki predstavljajo skladno s prvo točko 4. člena Splošne uredbe katero koli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom; določljiv posameznik je tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika. IP nadalje pojasnjuje, da vsi osebni podatki sami po sebi ne uživajo zaščite v skladu s Splošno uredbo in ZVOP-2, temveč so te zaščite deležni le v primeru, če gre za obdelavo osebnih podatkov v celoti ali delno z avtomatiziranimi sredstvi in za drugačno obdelavo kakor z avtomatiziranimi sredstvi za osebne podatke, ki so del zbirke ali so namenjeni oblikovanju dela zbirke, kot to določa prvi odstavek 2. člena Splošne uredbe. V skladu s šesto točko 4. člena Splošne uredbe pomeni zbirka vsak strukturiran niz osebnih podatkov, ki so dostopni v skladu s posebnimi merili, niz pa je lahko centraliziran, decentraliziran ali razpršen na funkcionalni ali geografski podlagi. Za obdelavo osebnih podatkov v smislu Splošne uredbe gre torej le takrat, kadar so osebni podatki del zbirke ali so namenjeni oblikovanju dela zbirke.

Poleg izpolnitve tega pogoja lahko fotografije in posnetki pomenijo varovane osebne podatke po Splošni uredbi le, kadar določajo ali omogočajo določljivost posameznika, predvsem takrat, ko je posameznik na posnetku jasno in nedvoumno razviden oziroma določljiv (pri tem ni bistveno, ali in kako obleko nosi, ampak le to, ali je določen oziroma določljiv) in bi se bi se ga dalo na ta način identificirati, prepoznati in določiti ali, ko se hkrati s posnetki obdelujejo tudi drugi osebni podatki o posamezniku (na primer njegovo ime in priimek, njegova letnica rojstva in podobno). Torej, če je ločljivost posnetkov dovolj velika in je posameznike na njih mogoče prepoznati, takšno snemanje teoretično lahko predstavlja obdelavo osebnih podatkov. V tem primeru je za njihovo obdelavo treba imeti ustrezno pravno podlago. Možne pravne podlage Splošna uredba določa v prvem odstavku 6. člena. Če posameznika na posnetku ni mogoče prepoznati, veljavne določbe Splošne uredbe ne zavezujejo tistega, ki posnetek nadalje uporablja.

IP ponavlja, da konkretno presojo, ali gre v primeru, ki ga opisujete v vašem zaprosilu za mnenje, za obdelavo osebnih podatkov v smislu Splošne uredbe, lahko opravi le v nadzornem postopku. IP ob tem poudarja, da četudi konkretni primer morda ne bi predstavljal kršitve predpisov s področja varstva osebnih podatkov, to še ne bi pomenilo, da (določljivi) posamezniki s posnetkov nimajo pravice do morebitnega drugega pravnega varstva. Pravni red namreč daje posamezniku vrsto zahtevkov, ki so namenjeni varstvu pravic zasebnosti in osebnostnih pravic. Ob tem IP ponavlja, da je pristojen le za tisti del pravice do zasebnosti, ki se nanaša na varstvo osebnih podatkov v skladu z 38. členom Ustave RS, nima pa pristojnosti v zvezi z zahtevki posameznikov, ki so namenjeni varstvu pravic zasebnosti in osebnostnih pravic. Za obravnavo teh zahtevkov so pristojna sodišča. Posameznik tako lahko na podlagi 134. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Uradni list RS, št. 97/07 - UPB, 64/16 – odl. US, 20/18 – OROZ631) vloži tožbo in sodišču predlaga, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost njegove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga njegova osebnostna pravica, kadar meni, da se z določenim dejanjem (v konkretnem primeru z objavo na družbenem omrežju) posega v njegove osebnostne pravice. Poleg tega lahko posameznik v primeru, da je z ravnanjem druge osebe prišlo do občutnega posega v posameznikovo zasebnost in mu je zaradi tega nastala škoda, na podlagi 179. in 181. člena OZ vloži tožbo pred pristojnim sodiščem in od povzročitelja škode zahteva denarno odškodnino.

IP ob tem opozarja, da neupravičeno zvočno ali slikovno snemanje ter posredovanje posnetka lahko v določenih primerih pomeni tudi kaznivo dejanje neupravičenega zvočnega ali slikovnega snemanja v skladu z določbama 137. in 138. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Uradni list RS, št. 55/08, 66/08 – popr., 39/09, 55/09 – odl. US, 91/11, 54/15, 38/16, 27/17, 23/20, 91/20, 95/21, 186/21, 105/22 – ZZNŠPP, 16/23, 107/24 . odl. US). V primeru objave ali posredovanja osebnih podatkov, ki ne izvirajo iz zbirk osebnih podatkov, lahko takšno ravnanje pomeni tudi storitev katerega od kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime iz osemnajstega poglavja KZ-1, kjer so v členih 158. do 162. določeni elementi kaznivih dejanj, kot so npr. razžalitev, obrekovanje, žaljiva obdolžitev, opravljanja in očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja, pri čemer pa je treba opozoriti, da se pregon za navedena kazniva dejanja začne na zasebno tožbo (168. člen KZ-1).

IP sklepno poudarja še, da ni pristojen za komentiranje vodenja postopkov drugih inšpekcijskih ali prekrškovnih organov, zato o tem tudi ne more izdajati mnenj. Skladno s sklepom Ustavnega sodišča RS, št. U-I-92/12-13, z dne 10. 10. 2013 (http://odlocitve.us-rs.si/documents/8b/89/u-i-92-122.pdf), tudi ne sme izvajati inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem določb, ki urejajo varstvo osebnih podatkov, tako, da pri izvrševanju svojih zakonsko določenih pooblastil poseže v posamične pravne postopke, ki jih vodijo za to pristojni državni organi ter ne sme preverjati, ali se v konkretnih pravnih postopkih ustavnoskladno in zakonito spoštuje varstvo osebnih podatkov. Kot je v citiranem sklepu ugotovilo Ustavno sodišče, bi bila zakonska podlaga, ki bi to omogočala, v nasprotju z načelom samostojnosti pristojnega državnega organa pri odločanju (2. odstavek 120. člena Ustave RS za upravne organe, 125. člen Ustave RS za sodišča) ter v nasprotju z rednim sistemom pravnih sredstev oziroma vzpostavljeno hierarhično strukturiranostjo državne oblasti (načelo večstopenjskega odločanja) in s tem v nasprotju z načeli pravne države (2. člen Ustave Republike Slovenije). Ta načela zahtevajo, da o pravicah in obveznostih fizičnih in pravnih oseb odločajo pristojni organi v postopkih, ki so vnaprej zakonsko določeni, pri čemer se njihove odločitve lahko preverjajo le v vnaprej določenih postopkih s pravnimi sredstvi pred pristojnimi organi. IP tako ne more presojati ravnanja državnega tožilstva in policije v konkretnem primeru.

Lepo vas pozdravljamo.

Pripravil

Matej Sironič, Svetovalec pooblaščenca I

dr. Jelena Virant Burnik, Informacijska pooblaščenka