Jedro

Tožena stranka ni imela opredeljenega poskusnega dela v aktu o sistemizaciji, poskusno delo ni bilo objavljeno kot pogoj za zasedbo delovnega mesta, tožnica pa ob nastopu dela ni bila seznanjena s strokovno komisijo, ki naj bi spremljala njeno poskusno delo. Zato poskusno delo ni bilo uvedeno zakonito in tožnici zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela ni moglo zakonito prenehati delovno razmerje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se odločba tožene stranke z dne 9.1.1997 o prenehanju delovnega razmerja tožnice in odločba opr. št. IV/K2-2/97 z dne 25.2.1997 razveljavita in da je tožena stranka dolžna vzpostaviti tožnici delovno razmerje za določen čas od 26.2.1997 do 12.5.1997 v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe pod izvršbo ter da je dolžna tožnici izplačati vse zapadle neto plače v času od 26.2.1997 do 12.5.1997, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od pripadajočih bruto plač, v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe pod izvršbo ter da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v višini 114.061,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne in naloži stroške postopka v plačilo tožnici oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje v novi sestavi senata. Najprej navaja, da je tožeča stranka prepozno vložila ugovor zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja, tega dela pritožbe pritožbeno sodišče ne povzema iz razloga, ker je bilo o tem vprašanju že pravnomočno odločeno. Nato tožena stranka navaja, da tožnica ni podala pisne odpovedi delovnega razmerja, temveč je izostala z dela 28.12.1996, 31.12.1996 in od 2.1.1997 do 8.1.1997. 6.1.1997 je zahtevala takojšnjo zaključitev delovne knjižice, kar pa je bilo zavrnjeno, ker ni bilo pisne zahteve, nato je to zahtevala prek inšpektorja za delo, kar izhaja tudi iz pritožbe zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja. Tako bi tožnici lahko delovno razmerje prenehalo na podlagi 5., 6. ali 11. alinee 2. člena pravilnika o delovnih razmerjih družbe ter 32. člena tč. c) 1, b) 1, b) 3, b) 12, b) 13 in b) 24 KP DGTS (Ur. l. RS, št. 83). Navaja, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas za opravljanje pomožnega gostinskega delavca s poskusno dobo enega meseca, s čemer je bila seznanjena. Prav tako je bil na oglasni deski v gostišču, kjer je delala, izobešen sklep o imenovanju komisije za spremljanje poskusnega dela, tako da so bili člani komisije o tem pisno obveščeni. Poskusno delo je bilo opredeljeno v panožni kolektivni pogodbi in sicer za zahtevnost I., II. in III. skupine en mesec. Tožena stranka je poleg tega objavila pogoj poskusnega dela ob razpisu prostega delovnega mesta gostinski delavec na Zavodu za zaposlovanje RS dne 4.11.1996, št. objave F 665503. Tožena stranka je tako v celoti zadostila pogoju objave poskusnega dela.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost prenehanja delovnega razmerja tožnice zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. V zvezi z pravočasnostjo ugovora je bilo že pravnomočno odločeno s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 192/97 z dne 15.5.1998 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1098/98 z dne 29.6.2000. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe glede pravočasnosti ugovora zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja ne odgovarja. V ponovljenem postopku je bilo namreč potrebno ugotoviti le, ali je bilo poskusno delo zakonito uvedeno ter ali je potekalo v skladu z določbami zakona in kolektivne pogodbe. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče tudi ne odgovarja na pritožbene navedbe v zvezi z neopravičenimi izostanki tožnice z dela, saj tožnici ni prenehalo delovno razmerje zaradi neopravičenih izostankov in pravne podlage prenehanja delovnega razmerja ni mogoče spreminjati v postopku pred sodiščem. V sodnem sporu se namreč presojajo dokončne odločitve delodajalca.

Sodišče prve stopnje je sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela (4. tč. 1. odst. 100. člena Zakona o delovnih razmerjih) razveljavilo iz razloga, ker je ugotovilo, da poskusno delo ni bilo zakonito uvedeno ter da tožnica ni bila seznanjena s komisijo za spremljanje poskusnega dela. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokazno oceno in obrazložitvijo sodišča prve stopnje in je ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja: Poskusno delo opredeljuje 2. odst. 24. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90), ki določa, da je poskusno delo lahko določeno s splošnim aktom, kot poseben pogoj za delo delavca na določenem delovnem mestu. 16. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 - 38/94) določa, da se v kolektivni pogodbi oz. v splošnem aktu določi trajanje poskusnega dela ter spremljanje in ocenjevanje uspešnosti tega dela. V konkretnem primeru je to določeno v Kolektivni pogodbi delavcev gostinstva in turizma Slovenije (Ur. l. RS, št. 45/94), ki poskusno delo opredeljuje v 11. členu. V 1. odst. določa, da so delovna mesta, za katere se zahteva poskusno delo, določena z aktom o sistemizaciji delovnih mest. Drugi odst. določa, da poskusno delo spremlja tričlanska strokovna komisija, o kateri mora biti delavec obveščen najkasneje ob nastopu dela. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni imela opredeljenega poskusnega dela v aktu o sistemizaciji, da poskusno delo ni bilo objavljeno kot pogoj za zasedbo delovnega mesta ter da tožnica ob nastopu dela ni bila seznanjena s strokovno komisijo, ki naj bi spremljala njeno poskusno delo, je dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da poskusno delo ni bilo uvedeno zakonito in v posledici tega tudi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela tožnici ni moglo zakonito prenehati delovno razmerje, materialnopravno pravilen.

Pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati pritožbene novote, da je tožena stranka objavila pogoj poskusnega dela. V zvezi s tem tožena stranka sicer tudi v pritožbi ne prilaga dokaza, temveč le navaja, da je sodišče prve stopnje opravilo poizvedbe na Zavodu za zaposlovanje in kot nesporno ugotovilo, da je bil pogoj poskusnega dela objavljen. Te pritožbene navedbe pa so protispisne, saj v spisu ni dokaza o tem, da bi bile opravljene poizvedbe na zavodu za zaposlovanje, niti tožena stranka ni predložila objave prostega delovnega mesta, iz katere bi bile razvidne njene trditve. Gre za pritožbeno novoto, ki pa je glede na določbo 337. člena ZPPP ni mogoče upoštevati.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.