Jedro

Pri tožniku ni takšnih zdravstvenih sprememb, da bi se pri njemu ugotovila invalidnost I. kategorije, torej da tožnik ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo njegov tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in na podlagi te kategorije invalidnosti priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se opravita odločbi toženke z dne 4. 8. 2009 in z dne 5. 5. 2009 ter da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti.

Zoper zavrnilo sodbo se pravočasno pritožuje tožnik in v laični pritožbi navaja, da se ne more strinjati z negativno odločbo, saj že 22 let boleha in mu je vse slabše. Ko je bil star 30 let mu je umrla mati in je zato 10 let skrbel za bolnega očeta. Za odvetnika nima denarja. Ima organske težave in je psihični bolnik. Se drži samo v stanovanju in ne more niti na cesto. Si ne upa. Ne dobi socialne pomoči, malo mu pomaga brat. Pri 22-ih letih je bil premeščen iz barvarne v fotokopirnico, kjer je tudi imel zdravstvene težave. Zadovoljen bi bil s III. kategorijo. Ima 15 let delovne dobe in redno hodi k psihiatru.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Predmetni socialni spor se nanaša na presojo pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženke z dne 4. 8. 2009, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote M. z dne 5. 5. 2009. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena zahteva tožnik za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Tožnik se v laični pritožbi pritožuje predvsem glede ugotovljenega dejanskega stanja, saj smatra, da ima takšne organske in psihične težave, da bi morala biti pri njemu ugotovljena vsaj invalidnost III. kategorije. V skladu s 60. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem in ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Invalidnost se razvršča v tri kategorije: v I. kategorijo, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti, v II. kategorijo, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več in v III. kategorijo, če zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

Tožnik je na glavni obravnavi dne 14. 9. 2011 svoj tožbeni zahtevek oblikoval tako, da zahteva odpravo odločb toženke z dne 4. 8. 2009 in z dne 5. 5. 2009 ter, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, ker ne more nič delati. Njegovo sposobnost za delo je v okviru predsodnega postopka ugotavljala invalidska komisija I. in invalidska komisija II. stopnje. V sestavi organov sta bila tako specialist medicine dela kakor ortoped in v obeh primerih varnostni inženir ter psihiater. V okviru dopolnilnega izvedenskega mnenja, ki je bilo narejeno tekom sodnega postopka s strani invalidske komisije II. stopnje dne 7. 11. 2011, je pri izdelavi mnenja sodeloval specialist internist gastroenterolog, nevropsihiater in diplomirani varnosti inženir. Na podlagi navedenih izvidov in mnenj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se tožnik zdravi pri psihiatru od svojega 22. leta in ves čas dobiva medikamentozno terapijo ter hodi na kontrole na dva do tri mesece. Psihične težave so v tem, da ga je stalno strah, doživlja panična stanja, s težavo gre med ljudi ali v mesto, ker ob tem čuti tesnobo in se v glavnem zato drži doma. Glede psihičnega statusa je bilo ugotovljeno, da je ob osebnem pregledu orientiran, luciden, brez psihoze, ne kaže znakov kake globlje depresije niti ni psihotičen, navaja pa fobično anksiozno simptomatiko, kar je po mnenju vseh treh psihiatrov (V.Ž., F.Š. in A.P.) sicer fobična anksiozna neopredeljena motnja, ki pa ne zmanjšuje njegove zmožnosti za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katero je bil razporejen. Kar se tiče ostalih telesnih bolezni se tožnik zdravi zaradi sladkorne bolezni ter je v kontroli diabetologa UKC Maribor. Pred štirimi leti mu je bil po operaciji žolčnika ugotovljen povišan krvni pritisk, za katerega jemlje zdravila. Pred več kot desetimi leti je bila narejena osteosinteza v levem gležnju, katerega material še ni bil odstranjen in ga boli. Drugih ternističnih težav naj ne bi imel. Želodčne težave so ob ustrezni terapiji prenehale. Tako tudi z vidika navedenih bolezni pri tožniku ni takšnih zdravstvenih sprememb, da bi se pri njemu ugotovila invalidnost I. kategorije, torej da tožnik ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela.

Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in na podlagi te kategorije invalidnosti priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v okviru izvidov, ki jih je tožnik naknadno predložil, tudi rehabilitacijo poročila Inštituta Republike Slovenije za rehabilitacijo z dne 12. 11. 2008, ki eventualno kaže na to, da je tožnik zmožen opravljati psihično lažje, nezahtevno delo v urejenih delovnih pogojih, brez zunanjih pritiskov ali vsiljenega delovnega ritma, brez prevzemanja odgovornosti in ne v intenzivnih stikih z ljudmi. Navedeno mnenje eventualno kaže na to, da bi pri tožniku morebiti obstajala invalidnost III. kategorije. Ker pa je tožnik zahteval invalidnost I. kategorije, bi navedeno poročilo lahko tožniku služilo pri uveljavljanju novih pravic iz invalidskega zavarovanja, v novem postopku.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.