Jedro

Predlog stranke, da naj se obravnava opravi v njeni odsotnosti, je po določbi 209. člena ZPP ovira za izdajo ugotovitvenega sklepa o mirovanju postopka le v primeru, če nasprotna stranka pride na narok in predlaga izdajo takšnega sklepa. Če pa nobena od strank ne pride na narok, pa čeprav sta pred tem obe ali pa ena sama predlagali, da se zadeva obravnava v njuni odsotnosti, so podani pogoji za izdajo sklepa o mirovanju. Če bi sodišče v takšnem primeru izdalo sodbo brez obravnave, bi bila podana bistvena kršitev določb podtopka po 1. ods. 339. člena ZPP.

Izrek

: Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da postopek v tem delovnem sporu miruje od 30.6.2000 dalje. Zoper tak sklep se pritožuje tožnik. Sodišče prve stopnje naj bi mirovanje postopka ugotovilo v nasprotju z določili 209. čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99), saj je tožnik svojo odsotnost opravičil in predlagal, da se obravnava opravi v njegovi odsotnosti. Sodišče prve stopnje bi v skladu s tretjim odstavkom 209. čl. ZPP moralo opraviti obravnavo tudi v primeru, če se nobena od strank ni udeležila naroka. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Pritožba ni utemeljena. Na podlagi 366. čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99) v zvezi z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Tožeča stranka smiselno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. čl. ZPP, saj naj bi sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbe ZPP o mirovanju postopka. Iz prvega odstavka 209. čl. ZPP izhaja, da je predlog stranke, da naj se obravnava opravi v njeni odsotnosti, ovira za izdajo ugotovitvenega sklepa o mirovanju postopka le v primeru, če nasprotna stranka pride na narok in predlaga izdajo takšnega sklepa. Pač pa postopek miruje, če nobena od strank ne pride na narok, pa čeprav sta pred tem obe ali pa ena sama predlagali, da se zadeva obravnava v njuni odsotnosti. Celo več, podana bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če bi sodišče v takšnem primeru izdalo sodbo brez obravnave. Prvi odstavek 209. čl. ZPP namreč povsem nedvoumno določa, da mirovanje postopka vedno nastopi, če nobena od strank ne pride na narok za glavno obravnavo. Kadar pa na narok pristopi samo ena stranka, mirovanje nastopi, če prisotna stranka tako predlaga, razen če je odsotna stranka predlagala, naj se narok opravi v njeni odsotnosti. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo procesno pravo, ko je na podlagi citiranega prvega odstavka 209. čl. ZPP izdalo ugotovitveni sklep o mirovanju postopka. Pritožba se zmotno sklicuje na določilo tretjega odstavka 209. čl. ZPP, saj ta v konkretnem primeru ne pride v poštev. Tretji odstavek 209. čl. ZPP določa, da mirovanje postopka ne nastane, če nobena od strank ne pride na narok z izvedbo dokazov pred predsednikom senata, ali pred zaprošenim sodnikom. Prvostopenjsko sodišče je za 30.6.2000 razpisalo narok za glavno obravnavo in ne narok za izvedbo dokazov pred predsednikom senata ali pred zaprošenim sodnikom. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. čl. ZPP ni podan, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke prvega odstavka 365. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.