Jedro

Dokler dolžnik kot prodajalec svojih premičnin ne izroči kupcu, je na teh premičninah dopustna izvršba z rubežem. Ne glede na to, da je bila prodajna pogodba že sklenjena, lastninska pravica, ne da bi bil opravljen razpolagalni pravni posel, na kupca ni prešla.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Sevnici pod opr. št. In 55/2006. Obrazložilo je, da na tožnika do rubeža ni prešla lastninska pravica na zarubljenih premičninah po prodajni pogodbi, sklenjeni med tožnikom kot kupcem in J. Ž. kot prodajalcem in dolžnikom v izvršilnem postopku, ker mu te do takrat še niso bile izročene, poleg tega je ocenilo, da je bila prodajna pogodba med tožnikom in J. Ž. le navidezna in zato brez pravnih učinkov.

(2) Zoper tako odločitev se je pritožil tožnik zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, poleg tega pa meni, da je sodba obremenjena tudi z bistveno kršitvijo določb Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3, 45/2008, v nadaljevanju ZPP). Glede na stališče sodišča prve stopnje, da je bila kupoprodajna pogodba med tožnikom in njegovim bratom J. Ž. sklenjena 20. 3. 2007, pritožnik nasprotuje nadaljnjemu stališču sodišča, da je šlo zgolj za navidezno pogodbo. Tako tožnik kot J. Ž. sta povedala, da je do kupoprodaje dejansko prišlo, kakor tudi, da je prišlo do primopredaje posesti. Nadalje pritožnik očita, da sodišče prve stopnje neutemeljeno dvomi o tem, da je tožnik J. Ž. sploh posodil denar, ki naj bi bil omenjen v kupoprodajni pogodbi kot plačilo kupnine. Takšen zaključek po mnenju pritožnika iz izvedenih dokazov ne izhaja. O posojilu sta izpovedala tožnik, potrdile pa priče J. Ž., M. Ž., N. Ž. in M. V.. Sodišče prve stopnje neupravičeno ne verjame L. Ž., ki je izpovedala o posojilu, pri čemer se je pri svoji oceni zmotila za tri leta, kar glede na odmaknjenost dejanja ne pomeni ničesar. Bolj sumljivo bi bilo, če bi se priče spomnile podrobnosti. Povsem je sodišče prve stopnje zanemarilo dejstvo, da je tožnik z A. Ž. v sporu, zato ga o spremembi lastništva strojev ni obveščal, brez pomena pa je dejstvo, da ima J. Ž. na naslovu delavnice še vedno registrirano svojo dejavnost. Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Zahteva povrnitev tudi pritožbenih stroškov.

(3) Toženka na pritožbo ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v celoti in pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva spora, pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo relevantnih kršitev določb postopka.

(6) Pritrditi je treba ključni ugotovitvi, da lastninske pravice tožnik na zarubljenih predmetih (pred rubežem) ni pridobil. Prvostopenjsko sodišče je pri tem pravilno izhajalo iz določbe 1. odst. 60. čl. Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002; SPZ), po katerem se lastninska pravica na premičninah pridobi z izročitvijo v posest pridobitelja.

(7) S tem v zvezi je tudi po presoji pritožbenega sodišče prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da J. Ž. tožniku ni izročil v posest delavnice s predmetnimi premičninami, kar je bilo sicer določeno v prodajni pogodbi z dne 20. 7. 2007. V pogodbi je celo določeno, da bo prodajalec kupcu tudi oddal prostore v najem, vendar tega z ničemer ni dokazal, nasprotnega pa tudi v pritožbi konkretno ne trdi.

(8) Prvo sodišče se je pri navedenem zaključku utemeljeno oprlo tudi na tožnikovo lastno izpovedbo, da je na teh strojih kaj malega naredil, kaj več pa ne, ker tudi ni strokovnjak strugar in mu je (brat) J. (dolžnik) naredil na teh strojih, če je kaj potreboval v svoji mehanični delavnici. Dejal je tudi, da je imel J. vse do rubeža ključe od delavnice, sam pa je le vedel, kje so. Priči A. Ž. in M. Ž. sta izpovedala, da tožnika na teh strojih nista nikoli videla delati, kar sicer ni bilo odločilno, je pa podkrepilo dokazno oceno, da tožnik posesti na spornih strojih ni pridobil. Zatrjevan spor med pričo A. Ž. in tožnikom na verodostojnost izpovedbe prve samodejno ne vpliva, ni pa niti v pritožbi konkretno navedeno, kaj naj bi napačno izpovedal priča A. Ž..

(9) Pritožbeno sodišče se tako pridružuje skrbni, izčrpni in prepričljivi dokazni oceni sodišča prve stopnje, da tožniku premičnine niso bile dejansko izročene. Izročitev se sicer lahko šteje za opravljeno tudi brez dejanske izročitve, denimo v primeru, ko se stranki posla dogovorita, da premičnina kljub prenosu lastninske pravice ostane v posesti prenosnika (posestni konstitut; 2. alineja 3. odst. 60. čl. SPZ), vendar v konkretnem primeru tožnik tega niti ni zatrjeval. (10) Ker torej tožnik brez izročitve prodanih mu premičnin ni postal njihov lastnik, se z vprašanjem veljavnosti prodajne pogodbe ni bilo treba ukvarjati in se pritožbeno sodišče v skladu z načelom ekonomičnosti postopka do pritožbenih očitkov glede domnevno nepravilno ugotovljene navideznosti ne opredeljuje. Ker torej tožnik ni dokazal, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki slednjo preprečuje, je zavrnitev njegovega tožbenega zahtevka pravilna in materialnopravno zakonita.

(11) Tožnik ni konkretiziral oziroma obrazložil pritožbenega očitka glede bistvene kršitve postopka, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih bistvenih kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je pritožbo na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(12) Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. istega zakona. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povračila svojih pritožbenih stroškov.