Jedro

Sodišče je moralo predmetno tožbo zavreči, ker se določba 8. točke odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS št. 36/2003) ne nanaša na osebe, ki so pridobile državljanstvo po 19. členu ZDRS-Č, saj izrecno pove, da mora tožena stranka izdati dopolnilne odločbe o ugotovitvi stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji osebam, ki so dobile dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD ali ZTuj. Gre torej za dopolnilne odločbe k odločbam o dovolitvi stalnega prebivanja tujcem. Ne nalaga pa ta točka izreka izdajo dopolnilih odločb po uradni dolžnosti k odločbam o sprejemu v državljanstvu, ki so bile izdane na podlagi ZDRS oz. vloge iz 19. člena ZDRS-Č.

Izrek

1. Tožba se zavrže. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožnik je pred tukajšnjim sodiščem vložil tožbo zaradi molka uprave, ker mu ni bila izdana dopolnilna odločba na podlagi 8. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 (Ur. list RS št. 36/2003); zahteval je odločitev sodišča po 5. odst. 61. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.list RS št. 50/97, 65/97, 70/00- ZUS). V tožbi navaja (tožba je vložena na z roko izpolnjenem ciklostiranem obrazcu), da je eden od izbrisanih, na katere se nanaša 8. točka navedene odločbe Ustavnega sodišča. Tožnik ni dobil posebej dovoljenja za stalno prebivanje, ampak državljanstvo Republike Slovenije in sicer z odločbo tožene stranke št. ... z dne 10. 7. 2003 na podlagi 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu RS (ZDRS-Č, Ur. list RS, št. 96/02) v zvezi s 1. odst. 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS- Ur. list RS od št. 1/91-I do 96/02). Ker je bilo v postopku za pridobitev državljanstva ugotovljeno, da je tožnik od izbrisa dalje neprekinjeno živel v Sloveniji oz. da je bil odsoten iz Slovenije manj kot eno leto neprekinjeno, so s tem izpolnjeni minimalni pogoji, ki izhajajo iz odločbe Ustavnega sodišča. Zato tožnik po ustavnem načelu enakosti pred zakonom zahteva izdajo dopolnilne odločbe, enako kot velja za tiste, ki so dobili dovoljenje za stalno prebivanje. Ker je bila odločba Ustavnega sodišča objavljena v Uradnem listu RS dne 16. aprila 2003, je rok za izdajo dopolnilnih odločb po 222. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP- Uradni list RS št. 80/99 , 70/00, 52/02) v zvezi z 144. členom ZUP potekel 16 maja 2003; zato je dne 4. 9. 2003 vložil urgenco v skladu z določbami ZUP in Zakona o upravnem sporu (Ur.list RS št. 50/97, 65/97, 70/00- ZUS). Ker do danes ni prejel niti odločbe niti kakršnegakoli odgovora na to urgenco, vlaga to tožbo. Odločitev po 5. odst. 61. člena ZUS pa predlaga zaradi narave pravice, ki mu je bila kršena (gre za vračanje nezakonito odvzetega statusa za nazaj) in zaradi varstva ustavne pravice iz 32. člena Ustave (svoboda gibanja) pa tudi 14. in 22. člena Ustave (enakost pred zakonom in enako varstvo pravic). Tožena stranka že vnaprej napoveduje naslednjo diskriminacijo, saj namerava iz izdajanja odločb izvzeti vse, ki so doslej pridobili ne le stalno prebivališče, ampak celo državljanstvo. Zaradi okoliščin zadeve pa tožnik predlaga tudi prednostno odločanje v tej zadevi. V kolikor sodišče obravnavane tožbe ne bi obravnavalo oz. o njej odločalo na podlagi 5. odst. 61. člena ZUS, tožnik še dodatno predlaga, da sodišče sproži postopek za oceno ustavnosti 23. člena ZUS, po katerem mora v upravnem sporu vsaka stranka nositi svoje stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na citirano tožbo navaja, da je Ustavno sodišče v 8. točki izreka obravnavane odločbe odločilo, da se z dovoljenjem za stalno prebivanje, izdanim na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD - Ur. list RS, št. 61/99, 54/00- odločba US, 64/01, 36/03 - odločba US) ali na podlagi Zakona o tujcih (Ur. list RS, št. 61/99 in 87/02), ugotavlja stalno prebivanje državljanov drugih republik nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji od 26. 2. 1992 dalje, če so bili tega dne izbrisani iz registra stalnega prebivalstva. Tožena stranka jim mora (v takem primeru) po uradni dolžnosti izdati dopolnilne odločbe o ugotovitvi njihovega stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji od 26. 2. 1992 dalje. Tožena stranka je dne 3. 2. 2004 državljanom drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji pričela izdajati odločbe o ugotovitvi njihovega stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji od 26. 2. 1992 dalje pa do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje in sicer neposredno na podlagi prej navedene odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Iz registra stalnega prebivalstva, vodenega na podlagi Zakona o evidenci nastanitve občanov in registru prebivalstva (Ur. list SRS, št. 6/83 in Ur. list RS, št. 26/90 in 11/91) ter sedaj na podlagi Zakona o prijavi prebivališča (Ur. list RS, št. 9/01) je razvidno, da je imel tožnik na dan 26. 2. 1992 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Iz uradne evidence o dovoljenjih za prebivanje, vodene na podlagi Zakona o tujcih (Ur. list RS, št. 1/91-I in 44/97) ter sedaj na podlagi Zakona o tujcih (Ur. list RS, št. 108/02-uradno prečiščeno besedilo) pa je nadalje razvidno, da tožnik v Republiki Sloveniji nikoli ni zaprosil za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS, je pa bil dne 28. 7. 2003 sprejet v slovensko državljanstvo z odločbo tožene stranke z dne 10. 7. 2003. V skladu z 8. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča tožnik torej ne izpolnjuje pogojev za izdajo dopolnilne odločbe o ugotovitvi njegovega stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji od 26. 2. 1992 dalje, saj v Republiki Sloveniji nima oz. niti ni imel izdanega dovoljenja za stalno prebivanje. Iz navedenega razloga mu tožena stranka tudi ni izdala dopolnilne odločbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo svojo udeležbo v tem postopku.

Sodišče je moralo predmetno tožbo zavreči iz razlogov, navedenih v nadaljevanju te obrazložitve.

Tožnik je vložil tožbo zaradi molka upravnega organa, ker mu tožena stranka kljub njegovemu urgiranju ni izdala dopolnilne odločbe k izdani odločbi o sprejemu v državljanstvu, katero bi mu po njegovem mnenju morala izdati na podlagi 8. točke predmetne odločbe Ustavnega sodišča. Tožbo zaradi molka uprave je po določbah 26. člena ZUS praviloma mogoče vložiti le v primeru, kadar nastopi molk uprave zaradi tega, ker pristojni upravni organ ni odločil v predpisanem roku o upravni zadevi, v kateri se je postopek začel na zahtevo stranke. V takšnem primeru so predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka podane, če tožnik izkaže, da je vložil zahtevo, ki je podlaga za začetek upravnega postopka, v katerem upravni organ lahko odloči samo na zahtevo stranke (2. odst. 127. člena in 128. člen ZUP), ter če tožnik izkaže, da je potem, ko je nastopil molk organa, vložil t.i. naknadno zahtevo za izdajo odločbe (2. do 4. odst. 26. člena ZUS). Toda 26. člen ZUS je mogoče glede na določbo 1. odst. 222. člena ZUP (...oz. po uradni dolžnosti, če je to v interesu stranke....) uporabiti tudi za primere, kadar naj bi upravni postopek tekel po uradni dolžnosti, vendar v interesu stranke. Tak primer naj bi bil po tožnikovem mnenju, ki izhaja iz tožbenih navedb, podan v sporni zadevi. Predmet presoje sodišča je torej pravno vprašanje, ali je bila tožena stranka dolžna tožniku izdati zahtevano dopolnilno odločbo po uradni dolžnosti; sodišče namreč ne šteje, da bi bila tožnikova pisna urgenca za izdajo dopolnilne odločbe zahteva v smislu 127. člena ZUP, o kateri bi morala tožena stranka posebej odločati v upravnem postopku, temveč šteje, da gre za naknadno zahtevo v smislu 26. člena ZUS. Predmetna odločba ustavnega sodišča na katero se sklicuje tožnik, se ukvarja s presojo ustavnosti ZUSDDD in ugotavlja, da ta zakon iz razlogov, ki so v njej navedeni, ni v skladu z ustavo; med drugim ni v skladu z ustavo tudi zato, ker državljanom drugih republik in nekdanje SFRJ, ki so bili dne 6. 2. 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, od navedenega dne ne priznava stalnega prebivanja (1. točka izreka). V tem smislu torej dejansko obstoja možnost, da se je v opisanem neustavnem položaju znašel tudi tožnik, v kolikor je njegov položaj dejansko takšen, kot ga obravnavajo prvi, drugi in tretji odstavek izreka obravnavane odločbe Ustavnega sodišča. Vendar pa je potem v 7. točki izreka določeno, da mora ugotovljene neskladnosti ZUSDDD zakonodajalec (torej Državni zbor) odpraviti v roku šestih mesecev od dneva objave odločbe v Uradnem listu RS. Zato gre v primeru, če se je tožnik dejansko znašel v neustavnem položaju v smislu določb 1- do 3. točke izreka predmetne odločbe Ustavnega sodišča, za položaj, ki ga mora urediti zakonodajalec v skladu s 7. točko izreka. Vendar pa navedena dejstva in okoliščine same po sebi niso predmet presoje sodišča v tem upravnem sporu. V obravnavanem primeru je predmet presoje pravno vprašanje, ali se 8. točka izreka navedene odločbe Ustavnega sodišča nanaša tudi na položaje, kot je tožnikov, ko je bil tožnik (kot sam zatrjuje) izbrisan iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije (1. točka izreka odločbe Ustavnega sodišča), potem pa si ni več pridobil dovoljenja za stalno prebivanje tujca niti na podlagi ZUSDDD, niti na podlagi ZTuj, ampak si je problem prebivanja v Sloveniji (za vnaprej) rešil s pridobitvijo državljanstva Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 10. člena ZDRS (pridobitev državljanstva z naturalizacijo) v zvezi z 19. členom ZDRS-Č (nov rok za vložitev prošenj za sprejem v državljanstvo tistih oseb, ki so na dan 23.12.1990 imele stalno prebivališče v RS in od takrat tu tudi neprekinjeno živijo). Ustavno sodišče je z 8. točko izreka obravnavane odločbe: 1. ugotovilo, da se z dovoljenjem za stalno prebivanje, izdanim na podlagi ZUSDDD ali ZTuj, ugotavlja stalno prebivanje državljanov drugih republik nekdanje SFRJ, v Republiki Sloveniji od 26. 2. 1992 dalje, če so bili tega dne izbrisani iz registra stalnega prebivalstva; 2. določilo, da mora Ministrstvo za notranje zadeve tem osebam (torej osebam, za katere se je ugotovilo stalno prebivanje z dovoljenjem za stalno prebivanje, izdanim na podlagi ZUSDDD ali ZTuj) po uradni dolžnosti izdati dopolnilne odločbe o ugotovitvi njihovega stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji še za nazaj, od 26. 2. 1992 dalje. Predmetna določba 8. točke odločbe Ustavnega sodišča se torej nanaša na tiste državljane drugih republik (tujce), ki so si pridobili dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi obeh v njej izrecno navedenih predpisov, torej ZUSDDD ali ZTuj; tem osebam, ki so sicer bili in so še tuji državljani, mora tožena stranka neposredno, na podlagi 8. točke izreka predmetne odločbe ustavnega sodišča, po uradni dolžnosti izdati dopolnilne odločbe k že izdanim upravnim odločbam o dovolitvi stalnega bivanja v RS v smislu 220. člena ZUP, s katerimi mora ugotoviti, da so (oz. ali so) v obdobju od 26. 2. 1992 dalje stalno prebivali v Republiki Sloveniji. Iz doslej navedenega je razvidno, da se 8. točka izreka odločbe ustavnega sodišča ne nanaša na osebe, ki so pridobile državljanstvo po 19. členu ZDRS-Č, saj izrecno pove, da mora tožena stranka izdati dopolnilne odločbe o ugotovitvi stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji osebam, ki so dobile dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD ali ZTuj. Gre torej za dopolnilne odločbe k odločbam o dovolitvi stalnega prebivanja tujcem. Ne nalaga pa ta točka izreka izdajo dopolnilih odločb po uradni dolžnosti k odločbam o sprejemu v državljanstvu, ki so bile izdane na podlagi ZDRS oz. vloge iz 19. člena ZDRS-Č. Glede na navedeno, določbe 8. točke izreka odločbe ustavnega sodišča po presoji tukajšnjega sodišča ni mogoče razložiti tako, kot to zahteva tožnik; da bi namreč moral upravni organ (tožena stranka) na tej podlagi, zaradi upoštevanja ustavnega načela enakosti pred zakonom, učinke 8. točke odločbe Ustavnega sodišča sam razširiti tudi na odločbe o sprejemu v državljanstvo, ki so bile izdane po ZDRS na podlagi prošenj po 19. členu ZDRS-Č. Takšne pristojnosti tožena stranka (upravni organ) po presoji tukajšnjega sodišča nima oz. bi s takšno razširjeno razlago 8. točke odločbe Ustavnega sodišča prekoračila svoja pooblastila. Upravni organi opravljajo svoje delo samostojno, vendar le v okviru in na podlagi ustave in zakonov (2. odstavek 120. člena Ustave). Posamični akti in dejanja državnih organov morajo temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu (4. odstavek 153. člena Ustave). Gre za načelo zakonitosti delovanja upravnih organov, katerega bistvo je v tem, da morajo biti vse odločitve upravnih organov oprte na zakon ali kakšen drug zakonit predpis. V obravnavanem primeru je izdajanje spornih dopolnilnih odločb oprto na akt, ki ga je izdalo Ustavno sodišče zaradi določitve načina izvršitve njegove navedene odločbe za nazaj (2. odst. 40. člena Zakon o ustavnem sodišču- ZUstS, Ur. list RS 15/94, 64/01; 20. točka obrazložitve odločbe), zato lahko upravni organ (tožena stranka) izdaja dopolnilne odločbe izključno v okviru tega akta (8. točke izreka odločbe ustavnega sodišča). Tudi upravno sodišče pri odločanju o tem, ali so podani pogoji za vložitev tožbe zaradi molka organa, navedene (8.) točke izreka odločba Ustavnega sodišča ne more razlagati širše, kot je zapisana. Tako kot je zapisana, pa se določba 8. točke izreka ne nanaša na osebe, katerim dovoljenje za stalno prebivanje ni bilo izdano. Ministrstvo za notranje zadeve je moralo po uradni dolžnosti izdati dopolnilno odločbo o ugotovitvi stalnega prebivanja za nazaj (od 26. 2. 1992) samo osebam, ki jim je bilo izdano dovoljenje za stalno prebivanje, drugim osebam pa, ob izpolnjevanju siceršnjih materialnopravnih pogojev, na njihovo zahtevo. Ker tožnik zahteve za izdajo dopolnilne odločbe glede na tožbene navedbe ni vložil, pač pa samo naknadno zahtevo za izdajo odločbe v smislu 3. odst. 26. člena ZUS, predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka uprave po presoji sodišča v spornem primeru niso izpolnjene, zato je moralo tožbo zavreči kot preuranjeno na podlagi 2. točke 1. odst. 34. člena ZUS.

Ker je moralo sodišče tožnikovo tožbo iz navedenih razlogov zavreči, tudi ni pravne podlage za odločanje o tožnikovem zahtevku za povrnitev stroškov postopka.

Tožnik je zaprosil za oprostitev plačila sodnih taks. V skladu s 13. členom Zakona o sodnih taksah (ZST- Ur. list RS št 20/04-p.b.) sodišče v celoti ali deloma oprosti plačila taks stranko, če bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Predlogu za oprostitev plačila takse mora stranka predložiti tam navedene listine. Tožnik je sodišču predložil odločbo o odmeri dohodnine za leto 2002 iz katere je razvidno, da je imel vseh prejemkov, ki tvorijo višino osnove za odmero dohodnine, v višini 356.232,00 SIT; nadalje je predložil potrdilo Urada za delo A., da je prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje v evidenci brezposelnih oseb in da ne prejema denarnega nadomestila iz tega naslova, potrdilo o višini katastrskega dohodka iz katerega je razvidno, da tožnik nima dohodkov iz tega naslova, odločbo o dohodnini za leto 2002 za AA, iz katere je razvidno, da je njena osnova za odmero dohodnine v tem letu znašala 1,646,43 SIT ter potrdilo Urada za delo A., da je A.A. prijavljena na Zavodu za zaposlovanje kot nezaposlena oseba in prejema denarno pomoč v skupnem znesku 95.994,00 SIT. Prav tako je iz predložene odločbe o odmeri dohodnine razvidno, da ima A.A. priznano olajšavo za vzdrževane družinske člane in sicer za B.B., C.C. in D.D. Glede na navedeno premoženjsko stanje je sodišče presodilo, da tožnik izpolnjuje citiran zakonski pogoj, zato ga je oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 13. člena ZST.