Jedro

V zakonu ni podlage za odlog plačila stroškov izvedenca (sodišče lahko stranki odloži le plačilo taks).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v 2. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje; 1./ zavrnilo predlog tožnika za oprostitev plačila stroškov postopka in taks ter predlog za odlog plačila taks in ostalih stroškov; 2./ naložilo tožniku, da je dolžan v roku 15 dni plačati takso za predlog za začasno odredbo 1.500,00 SIT, sicer bo sodišče štelo predlog za umaknjen. Sodišče prve stopnje 3./ ni ugodilo predlogu za odlog plačila razlike za sodnega izvedenca ter 4./ predlogu, da se tožniku dovoli vlagati izredna pravna sredstva brez opravljenega državnega pravniškega izpita.

Zoper tak sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje tožnik. V pritožbi zatrjuje, da je oprostitev stroškov postopka potrebna zato, da bo imel enake pogoje kot tožena stranka, saj kot prava neuka stranka ni kos pooblaščencem nasprotne stranke. Sam in njegovi bližnji pa so trenutno brez prihodkov. Pritožnik navaja, da je takse za začasne odredbe že plačal. Tožnik še zatrjuje, da je sodišče namesto rednega izvedenca postavilo honorarnega izvedenca in mu tako neupravičeno naložilo še plačilo njegovih dajatev do družbe, kar ni v skladu z zakoni. Po novem ZPP tožniku ni dovoljeno vlagati izrednih pravnih sredstev, zato tožnik predlaga, da se mu to dovoli, ali se mu to omogoči brezplačno.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožnik utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje iz 2. točke izpodbijanega sklepa. Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno na katerega od (štirih) predlogov za izdajo začasne odredbe se sklep nanaša. Tožnik v pritožbi zatrjuje, da je takso za predlog za izdajo začasne odredbe plačal. Uradni zaznamki v spisu (l. š. 1, 8, 25 in 87) pa takšno tožnikovo trditev potrjujejo. Sodišče prve stopnje je torej v tem delu napravilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sklepa ni mogoče preizkustiti, ker ni razvidno za katerega od predlogov naj taksa ne bi bila plačana; podatki v spisu pa kažejo, da je bila plačana taksa za vse (štiri) vložene predloge. Zato je v skladu z določbo 3. točke 365. člena ZPP pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnika ugodilo in vrača zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Neutemeljeno pa pritožnik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje iz 1. točke izpodbijanega sklepa. Tožnik je, kot ugotavlja sodišče prve stopnje (pritožnik pa takšnih ugotovitev ne izpodbija) lastnik nepremičnega premoženja, pa tudi vrednejših premičnin. Tudi tožnikova žena je lastnica napremičnega premoženja. Pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel izkazati pogojev za taksno oprostitev, to je da bi bila s plačilom razlike za plačilo izvedenca in eventuelnih nadaljnjih stroškov postopka občutno zmanjšana sredstva s katerimi se tožnik preživlja. Le slednje pa bi lahko predstavljalo razlog za oprostitev plačila stroškov postopka. Glede na pojasnjeno tudi niso podani pogoji za odložitev plačila taks do izdaje odločbe.

Sodišče prve stopnje je za izvedenca v tej zadevi določilo stalnega sodnega izvedenca in cenilca za gradbeno stroko, zato pritožnikovi očitki o tem, da je sodišče določilo honorarnega izvedenca, niso utemeljeni. Na pritožbene trditve v zvezi z višino honorarja oz. dolžnostjo plačila družbenih prispevkov je pritožbeno sodišče odgovorilo že v sklepu opr. št. II Cp 1652/99, z dne 19.1.2000 in pojasnil v zvezi s tem ne bo ponavljalo. Odločitev sodišča prve stopnje, da se predlogu za odlog doplačila za stroške sodnega izvedenca ne ugodi, pa je pravilna. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 242. člena ZPP v zvezi z določbo drugega odstavka 249. člena ZPP in tudi pravilno pojasnilo, da v zakonu ni podlage za odlog plačila stroškov izvedenca. Sodišče lahko namreč stranki odloži le plačilo taks (določba četrtega odstavka 168. člena ZPP).

V skladu z določbo tretjega odstavka 86. člena ZPP lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Citirana določba je kogentne narave, zato sodišče predlogu tožnika, naj se mu dovoli, da vlaga izredna pravna sredstva sam, v nobenem primeru ne more ugoditi. Če bi tožnik sam (ne po pooblaščencu - odvetniku) vložil izredno pravno sredstvo, bi ga sodišče moralo kot nedovoljenega zavreči. Odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna. Kolikor je mogoče pritožbene navedbe razumeti kot zahtevo v smislu določbe prvega odstavka 170. člena ZPP, mora o takšni zahtevi odločiti sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče le pripominja, da morajo biti za ugoditev zahtevi stranke, da jo zastopa pooblaščenec (odvetnik) ter da je stranka oproščena plačila dejanskih izdatkov in nagrade postavljenemu pooblaščencu izpolnjeni pogoji iz 170. člena ZPP; torej, da je stranka popolnoma oproščena plačila stroškov postopka in da je določitev pooblaščenca nujna za varovanje pravic stranke.

Kot je bilo obrazloženo pritožba kolikor se nanaša na 1., 3. in 4. točko izpodbijanega sklepa ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje ugotovilo pravilno, pravilno je uporabilo materialno pravo; storilo pa tudi ni nobene od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP višje sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je zato v preostalem, nerazveljavljenem delu pritožbo tožnika v skladu z določbo 2. točke 363. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo izpodbijani sklep.