Jedro

Podan je pritožbeni razlog iz 4. točke 370.člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje v odločbi o stroških obtoženki odmerilo povprečnino v nasprotju z določbo člena 92/III ZKP.

Izrek

Pritožbi državnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o stroških kazenskega postopka spremeni tako, da se odmerjena povprečnina zviša na 40.000,00 (štiridesettisoč) SIT.

Obtoženka je dolžna plačati kot stroške pritožbenega postopka na 40.000,00 (štiridesettisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obtoženko K.D. spoznalo za krivo nadaljevanega kaznivega dejanja izdaje nekritega čeka po členu 253/I v zvezi s členom 3/II Kazenskega zakonika (KZ) ter ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in pod posebnim pogojem, da obtoženka v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe plača oškodovancu znesek 222.322,30 SIT. Obtoženki je naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka in sicer na 25.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Proti sodbi je vložil pritožbo državni tožilec zaradi odločbe o stroških (pritožbeni razlog po 4. točki 370. člena ZKP). V pritožbi je navajal, da je sodišče prve stopnje prekršilo predpise glede odmere povprečnine ter je obtoženki naložilo v plačilo prenizko povprečnino. Predlagal je, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v odločbi o stroških kazenskega postopka spremeni tako, da odmeri povprečnino skladno z določilom člena 92/III ZKP.

Višji državni tožilec je v svojem mnenju, podanem v skladu z določbo člena 377/II ZKP, predlagal ugoditev pritožbi.

Pritožba je utemeljena.

Prav ima pritožnik, da je sodišče prve stopnje o stroških kazenskega postopka, ki jih mora plačati obtoženka, odločilo v nasprotju z določbami člena 92/III Zakona o kazenskem postopku. Po tej določbi se namreč povprečnina določi v znesku, ki znaša najmanj eno tretjino zadnje uradno objavljene povprečne mesečne neto plače v Republiki Sloveniji na zaposleno osebo in največ desetkratni znesek te plače. Zadnja takšna uradno objavljena plača je v času sojenja znašala 107.925,00 SIT ( Ur.l.RS št. 78/99 z dne 24.9.1999). To pa pomeni, da bi moralo povprečnino odmeriti v razponu od najnižje, t.j 35.975,00 SIT, do najvišje tj. 1.079.250,00 SIT. Torej je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z zakonom, ker je obtoženki odmerilo povprečnino le v višini 25.000,00 SIT, kar utemeljeno navaja v pritožbi državni tožilec. Zato je sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo po pooblastilu člena 394/I ZKP v odločbi o stroških spremenilo tako, da je ob upoštevanju trajanja in zamotanosti kazenskega postopka ter premoženjskih razmer obtoženke povprečnino zvišalo na 40.000,00 SIT.

Ker je državni tožilec s pritožbo uspel, pa je sodišče druge stopnje v skladu z določbo člena 98/I v zvezi s členom 95/I ZKP tudi odločilo, da mora obtoženka plačati tudi stroške pritožbenega postopka in sicer na 40.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.