Jedro

Stališče sodišča prve stopnje, da se za pogodbeno kazen za kršitev konkurenčne klavzule delavec in delodajalec ne moreta dogovoriti, če ta možnost ni izrecno določena v določilih kolektivne pogodbe, ni pravilno. Kot je to obrazložilo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 211/2009 z dne 22. 3. 2011, je avtonomija pogodbenih strank pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi ter v času trajanja delovnega razmerja omejena le z upoštevanjem določb ZDR in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca (prvi odstavek 7. člena ZDR), sicer pa se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno (prvi odstavek 11. člena ZDR). To pomeni, da je v navedenem okviru treba upoštevati tudi načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ, s tem pa tudi možnost dogovora pogodbene kazni v skladu z določbami 247. do 254. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni v višini 20.085,20 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.215,50 EUR, v roku 15 dni in pod izvršbo (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožeča stranka pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem delu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa naj tožencu naloži plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke. Navaja, da je zmotna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da pogodbeni stranki v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi pogodbene kazni, v primeru kršitve konkurenčne klavzule, nista mogli veljavno urediti, ker po prepričanju sodišča po takratni veljavni kolektivni pogodbi iz leta 1998 pogodbena kazen še ni bila predvidena in je možnost določitve pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule predpisala šele Kolektivna pogodba za zavarovalstvo Slovenije iz leta 2011. V zvezi z dogovorjeno uporabo instituta pogodbene kazni se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 211/2009, iz katere izhaja, da se tudi delavec in delodajalec lahko glede na načelo prostega urejanja obligacijskih razmerjih dogovorita za pogodbeno kazen v povezavi s kršitvijo konkurenčne klavzule v skladu z določbami 247. do 254. člena Obligacijskega zakonika. Navaja, da se v primeru dogovora o konkurenčni klavzuli delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi dogovorita tudi o medsebojnih obveznostih, primeri pa niso našteti taksativno, kot to zmotno tolmači sodišče. Pri tožeči stranki se je pogodbena kazen v skladu z določbami kolektivne pogodbe iz leta 1998 uredila v Aktu o sistemizaciji delovnih mest. Kot zmotno graja tudi stališče sodišča prve stopnje, da se ni mogoče dogovoriti za pogodbeno kazen v primeru kršitve konkurenčne klavzule, saj je dogovor o pogodbeni kazni, tako kot o uveljaviti nove kolektivne pogodbe za zavarovalstvo Slovenije, dopuščal že sam Obligacijski zakonik in ga je bilo dopustno dogovoriti tudi v okviru kolektivne pogodbe iz leta 1998. Meni, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi napačno ugotovilo, da se lahko konkurenčna zavarovalnica o novem produktu seznani tudi na podlagi splošnih pogojev in že sklenjenih zavarovalnih polic, iz katerih je mogoče izračunati tudi komercialne popuste, saj iz izpovedi toženca izhaja, da ima vsaka zavarovalnica svoje razpone pri komercialnih popustih ter jih zavarovalni zastopniki formalno ne vedo. Enako sta pojasnili A.A. in B.B.. V obdobju od oktobra 2014 do marca 2015 je od 117 polic, ki so prešle na konkurenco, kar 92 polic prešlo na zavarovalnico C., na ostale zavarovalnice pa skupaj zgolj 25 polic in je očitna povezava med toženčevo kršitvijo pogodbene discipline ter prehodom zavarovalcev iz njegovega portfelja oziroma skadencarja k zavarovalnici C., pri kateri je zaposlen. Prav tako so priče izpovedale, da je bila po toženčevem odhodu zaznana bistveno nižja stopnja obnovljivosti polic, za katere je skrbel toženec v času zaposlitve pri tožniku, v primerjavi z drugimi zastopniki in da je tožnik prejel številne odpovedi premoženjskih zavarovanj, in to ravno iz skadencarja, za katerega je skrbel toženec. Glede na to, da je odpovedi pripravljal sam toženec in da so bile te podane pravočasno, je očitno, da je bil s podatkom o poteku posameznih zavarovanj dobro seznanjen. Tako je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal, da je toženec aktivno nagovarjal njegove stranke k pristopu h konkurenčni zavarovalnici. Za kršitev pogodbe o zaposlitvi namreč gre, če bi toženec pri tožniku pridobljene poslovne zveze oziroma specifično znanje lahko izkoriščal pri drugem (konkurenčnem) delodajalcu. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je s strani toženca prišlo do kršitve konkurenčne klavzule. Priglaša stroške sodne takse.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti zatrjevane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je pa zmotno uporabilo materialno pravo, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku tožeče stranke za plačilo pogodbene kazni zaradi toženčeve kršitve konkurenčne klavzule, ki je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi, saj se je po toženčevi odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri tožeči stranki, pri kateri je delal kot zavarovalni zastopnik, takoj zaposlil pri konkurenčni zavarovalnici.

7. V prvem odstavku 38. člena v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. – ZDR), ki ga je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje, je določeno, da če delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobiva tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze, lahko delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi dogovorita prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja (konkurenčna klavzula). Skladno z določbo prvega odstavka 247. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ) se upnik in dolžnik lahko dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu preskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo (pogodbena kazen). Skladno z določbo 253. člena OZ ima upnik pravico zahtevati pogodbeno kazen, tudi če presega škodo, ki mu je nastala, in celo če mu ni nastala nobena škoda. Če je škoda, ki je upniku nastala, večja od pogodbene kazni, ima pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine. Po 252. členu OZ pa sodišče na dolžnikovo zahtevo zmanjša pogodbeno kazen, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožeča stranka utemeljeno zaščitila svoje poslovne zveze (podatke o strankah, njihovih zavarovalnih policah in pogojih zavarovanja) s konkurenčno klavzulo. Vendar pa je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi veljavni ZDR ni predpisoval pogodbene kazni, niti ni pogodbene kazni za kršitev konkurenčne klavzule urejala tedaj veljavna kolektivna pogodba dejavnosti (Kolektivna pogodba za zavarovalstvo Slovenije iz leta 1998), temveč je možnost določitve pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule predvidela šele leta 2011 sklenjena Kolektivna pogodba za zavarovalstvo Slovenije, pri čemer tudi ta ni določila niti okvirne višine. Zavzelo je stališče, da glede določbo 30. člena ZDR s pravnim aktom nižje veljave delavcu ni mogoče predpisati oziroma se z njim dogovoriti za manj ali slabše pravice, kot s pravnim aktom višje veljave. Ker pogodbena kazen v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi med strankama s kolektivno pogodbo dejavnosti ni bila predvidena, je stranki s pogodbo o zaposlitvi nista mogli veljavno dogovoriti, sploh pa ne v višini, ki bistveno presega druga plačila oziroma odškodnine podobne narave po tedaj veljavni kolektivni pogodbi (pavšalna odškodnina po drugem odstavku 27. člena Kolektivne pogodbe ter pogodbena kazen za nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi po 28. členu Kolektivne pogodbe).

9. Stališče sodišča prve stopnje, da se za pogodbeno kazen za kršitev konkurenčne klavzule delavec in delodajalec ne moreta dogovoriti, če ta možnost ni izrecno določena v določilih kolektivne pogodbe, ni pravilno. Kot je to obrazložilo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 211/2009 z dne 22. 3. 2011, je avtonomija pogodbenih strank pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi ter v času trajanja delovnega razmerja omejena le z upoštevanjem določb ZDR in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca (prvi odstavek 7. člena ZDR), sicer se pa glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno (prvi odstavek 11. člena ZDR). To pomeni, da je v navedenem okviru treba upoštevati tudi načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ, s tem pa tudi možnost dogovora pogodbene kazni v skladu z določbami 247. do 254. člena OZ.

10. Sodišče prve stopnje je tako zaradi napačnega materialnopravnega stališča zahtevek tožeče stranke zavrnilo, čeprav je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka podatke o strankah, njihovih policah in pogojih zavarovanja za posamezno stranko (poslovne zveze) utemeljeno zaščitila s konkurenčno klavzulo. Ker je zaradi napačnega materialnopravnega stališča ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in glede na naravo stvari in okoliščine primera vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bo v novem postopku moralo ugotoviti, ali je toženec kršil dogovorjeno konkurenčno klavzulo, v primeru, da bo ugotovilo, da je do kršitve prišlo, pa bo moralo glede na predlog toženca presoditi tudi, ali so podani pogoji za zmanjšanje dogovorjene pogodbene kazni oziroma, ali je ta glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka (252. člen OZ).

11. Do drugih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker za odločitev o pritožbi niso pravno pomembne (360. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.