Jedro

Trditveno in dokazno breme o obstoju upravičenih razlogov iz tretjega odstavka 12.a člena ZST-1 je na predlagatelju.

Sodišče prve stopnje predlagatelja ni dolžno pozivati na kakršnakoli pojasnila v zvezi njegovim materialnim položajem. Skladno z določilom 212. člena ZPP, ki se v postopkih odločanja glede plačila sodnih taks smiselno uporabljajo na podlagi 1. člena ZST-1, je namreč predlagatelj tisti, ki mora zatrjevati in dokazati vsa pravno odločilna dejstva. Torej mora navesti vsa pravno odločilna dejstva iz katerih izhaja, da sodne takse glede na njegov materialni položaj in materialni položaj njegovih družinskih članov ne more plačati oziroma da je ne more plačati takoj ali plačati takoj v celotnem znesku brez občutnega zmanjšanja sredstev s katerimi se preživlja oziroma se preživljajo njegovi družinski člani. Trditve in ponujeni dokazi morajo biti takšni, da sodišču ob skrbni presoji vseh okoliščin omogočajo ugotovitev, ali so izpolnjeni pogoji za ugoditev taksni oprostitvi.

Ker je v tem primeru predlagatelj prostovoljno prevzel obveznosti, ki se sedaj prisilno izterjujejo na podlagi sklepa o izvrši, pri odločitvi o taksnih ugodnostih ni dopustno upoštevati, da predlagatelj dejansko ne more razpolagati s celotnimi svojimi prejemki (tretji odstavek 12.a člena ZST-1). Prisilna izvršba zaradi izpolnitve prostovoljno prevzete obveznosti tudi ne predstavlja izjeme, ki omogoča znižanje dohodkov po določilu 1. točke prvega odstavka 13. člena ZUPJS.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Stranski intervenient sam nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog stranskega intervenienta (v nadaljevanju: predlagatelj) za oprostitev in obročno plačilo sodne takse za predlog za dopustitev revizije (I. točka izreka). Dovolilo je odlog plačila sodne takse za obdobje štirih mesecev od pravnomočnosti sklepa (II. točka izreka). Presodilo je, da predlagatelj ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila sodne takse ter da je upoštevajoč njegov materialni položaj in materialni položaj njegovega družinskega člana primeren odlog plačila za štiri mesece od pravnomočnosti sklepa.

2. Proti sklepu se je predlagatelj pravočasno pritožil. Uveljavljal je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Sodišču prve stopnje je očital, da je zmotno ugotovilo njegov materialni položaj, ker je pri odločitvi zmotno štelo, da je lastnik družbe A. d. o. o. ter da je napačno ocenilo vrednost počitniške prikolice. Trdil je, da sodišče prve stopnje ni dovolj skrbno presodilo vseh odločilnih okoliščin, saj pri odločitvi ni upoštevalo, da zaradi izvršbe ne more razpolagati s celotnimi dohodki. Zavzel je stališče, da bi moralo sodišče pri odločitvi upoštevati tudi izredne okoliščine, saj je zaradi številnih sodnih postopkov fizično, psihično in finančno izčrpan. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ga oprosti plačila sodne takse oziroma da dovoli obročno plačilo sodne takse. Zahteval je povračilo stroškov pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče v celoti ali deloma oprosti stranko plačila taks, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja ali se preživljajo njeni družinski člani (prvi odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah; v nadaljevanju: ZST-1).2 Sodišče stranki odloži plačilo taks ali ji dovoli obročno plačilo, če bi bila s takojšnjim plačilom ali takojšnjim plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani (drugi odstavek 11. člena ZST-1). Pri odločanju o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks mora sodišče skrbno presoditi vse okoliščine, zlasti pa upoštevati materialni položaj stranke in njenih družinskih članov, vrednost predmeta postopka in število oseb, ki jih stranka preživlja (peti odstavek 11. člena ZST-1).

5. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je poleg predlagatelja pri ugotavljanju materialnega položaja treba upoštevati tudi njegovo ženo (1. točka prvega odstavka 10. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev; v nadaljevanju ZUPJS3 v zvezi s prvim odstavkom 11. člena ZST-1). Nadalje je pravilno zaključilo, da upoštevni mesečni dohodki predlagatelja in njegove žene skladno z določilom prvega odstavka 12. člena ZUPJS znašajo 2.911,90 EUR, torej 1.455,95 EUR na člana družine.

6. Ne držijo pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni dovolj skrbno preučilo predloga za taksne ugodnosti, ker pri odločitvi ni upoštevalo, da predlagatelj dejansko lahko razpolaga le z delom svojih dohodkov ter da je v takšnem položaju zaradi številnih sodnih postopkov, ki ga psihično, fizično in finančno izčrpavajo. Skladno s tretjim odstavkom 12.a člena ZST-1 se pri ugotavljanju materialnega položaja stranke in njegovih družinskih članov premoženje, s katerim predlagatelj in njegovi družinski člani dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva, če predlagatelj izkaže upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih predlagatelj ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji.

7. Trditveno in dokazno breme o obstoju upravičenih razlogov je na predlagatelju. Predlagatelj je v predlogu za taksne ugodnosti navedel le, da je pokojnina, ki jo prejema, polno obremenjena na podlagi sklepa o izvršbi in da dejansko lahko razpolaga le z nerubljivimi sredstvi. Kot dokaz je predložil sklep o izvršbi opr. št. 0005 I 204/2018 z dne 14. 8. 2018 in predlog za izvršbo. Ob tem, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni navedel nobenih pravno odločilnih dejstev glede višine še obstoječega dolga in predvidenega časa poplačila. Pritožbene trditve, da znaša terjatev po sklepu o izvršbi več kot 80.000,00 EUR in da je poplačal že več kot 20.000,00 EUR predstavljajo pritožbene novote za katere predlagatelj ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti že med postopkom pred sodiščem prve stopnje. Teh trditev sodišče prve stopnje tako ni moglo upoštevati, pritožbeno sodišče pa jih pri odločitvi o pritožbi ne sme upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP).

8. Predlagatelj prav tako ni pojasnil nobenih okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da obveznosti, ki se izterjuje na podlagi sklepa o izvršbi ni zakrivil po lastni volji. Dejstvo, da se obveznost prisilno izterjuje na podlagi sklepa o izvršbi namreč samo po sebi še ne pomeni, da obveznost, ki je predmet prisilne izterjave, ni nastala po njegovi volji. Kakšnih drugih dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da obveznosti, ki je predmet izvršbe, ni zakrivil po lastni volji, pa ni zatrjeval niti v pritožbi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da gre v zadevnem primeru za obveznosti, ki jih je predlagatelj prostovoljno prevzel (sprejel poroštvo za kredit, ki ga je vzela družba v kateri je opravljal funkcijo člana uprave).

9. Pritožbeno sodišče še dodaja, da sodišče prve stopnje predlagatelja ni dolžno pozivati na kakršnakoli pojasnila v zvezi njegovim materialnim položajem. Skladno z določilom 212. člena ZPP, ki se v postopkih odločanja glede plačila sodnih taks smiselno uporabljajo na podlagi 1. člena ZST-1, je namreč predlagatelj tisti, ki mora zatrjevati in dokazati vsa pravno odločilna dejstva. Torej mora navesti vsa pravno odločilna dejstva iz katerih izhaja, da sodne takse glede na njegov materialni položaj in materialni položaj njegovih družinskih članov ne more plačati oziroma da je ne more plačati takoj ali plačati takoj v celotnem znesku brez občutnega zmanjšanja sredstev s katerimi se preživlja oziroma se preživljajo njegovi družinski člani. Trditve in ponujeni dokazi morajo biti takšni, da sodišču ob skrbni presoji vseh okoliščin omogočajo ugotovitev, ali so izpolnjeni pogoji za ugoditev taksni oprostitvi.

10. Ker je torej v tem primeru predlagatelj prostovoljno prevzel obveznosti, ki se sedaj prisilno izterjujejo na podlagi sklepa o izvrši, pri odločitvi o taksnih ugodnostih ni dopustno upoštevati, da predlagatelj dejansko ne more razpolagati s celotnimi svojimi prejemki (tretji odstavek 12.a člena ZST-1). Prisilna izvršba zaradi izpolnitve prostovoljno prevzete obveznosti tudi ne predstavlja izjeme, ki omogoča znižanje dohodkov po določilu 1. točke prvega odstavka 13. člena ZUPJS. Zato je stališče sodišča prve stopnje, da se finančne obveznosti stranke, ki jih je prostovoljno prevzela, pri presoji utemeljenosti predloga za oprostitev plačila sodne takse ne upoštevajo, pravilno. Takšno stališče je tudi splošno sprejeto v sodni praksi.4 Glede na pojasnjeno na odločitev v tem postopku dejstvo, da so bile skladno z določilom 121. člena ZIUPOPDVE izvršbe v katerih je dolžnik fizična oseba v začetku leta 2021 odločene za štiri mesece in je v tem obdobju predlagatelj prejemal celotni dohodek, ne vpliva.

11. Upoštevajoč pojasnjeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da materialni položaj predlagatelja in njegove družine zaradi plačila sodne takse ne bo ogrožen, saj mesečni povprečni dohodek na člana družine predlagatelja (lastni dohodek družine) krepko presega dva osnovna zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene prejemke. Osnovni znesek minimalnega dohodka skladno z določilom prvega odstavka 8. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju: ZSVarPre)5 znaša 402,18 EUR, njegov dvakratnik pa 804,36 EUR. Zato predlagatelj že samo upoštevajoč višino dohodkov (brez upoštevanja vrednosti ostalega upoštevnega premoženja: počitniške prikolice in denarnih sredstev predlagateljeve žene) ni upravičen do oprostitve plačila sodne takse.

12. Sodišče prve stopnje je nadalje upoštevajoč višino dolžne sodne takse 1.625,00 EUR, število družinskih članov, višino dohodkov družinskih članov in dejstvo, da predlagatelj ne more razpolagi s celotnimi svojimi dohodki, presodilo, da bi bila zaradi takojšnjega plačila oziroma takojšnjega plačila v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživljata z ženo. Zato je predlagatelju odobrilo odlog plačila za štiri mesece. Kakšnih trditev zakaj takšen odlog plačila ni zadosten oziroma zakaj bi bilo bolj primerno plačilo sodne takse na obroke, pa predlagatelj ni navedel niti v pritožbi. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče pridružuje odločitvi sodišče prve stopnje, da je v tem primeru primeren odlog plačila sodne takse za štiri mesece od pravnomočnosti tega sklepa.

13. Ker predlagatelj s pritožbenimi očitki o nepravilnem upoštevanju njegovega premoženja (poslovni deleže v gospodarski družbi) in premoženja njegove žene (denarna sredstva) ter napačno določeni vrednosti premoženja njegove žene (počitniška prikolica) zase, upoštevajoč ugotovljene dohodke, ne more doseči ugodnejše odločitve in pritožbeno sodišče v primerih, ko se pritoži samo ena stranka ne sme odločiti v njeno škodo (359. člen ZPP), se pritožbeno sodišče do navedenih očitkov ne bo vsebinsko opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Glede na vse navedeno pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (druga točka 365. člena ZPP).

15. Povrnitev stroškov v pravdnem postopku, v katerem sta v konkretnem primeru udeleženi obe pravdni stranki in stranski intervenient, je urejena v 154. do 165. členu ZPP. Postopek v zvezi s predlogom za taksno oprostitev pa se nanaša (le) na razmerje med predlagateljem taksne ugodnosti in Republiko Slovenijo. V glavni zadevi odloča sodišče o pravnem razmerju med tožečo in toženo stranko pri čemer na strani tožeče stranke nastopa tudi stranski intervenient. Republika Slovenija v tem pravdnem postopku ni bila udeležena kot pravdna stranka. Ker ni pravnega temelja za povrnitev stroškov v zvezi s sodnimi taksami (iz zgoraj navedenih razlogov namreč to niso določbe 154. člena in nasl. ZPP), jih mora v vsakem primeru nositi predlagatelj sam.6 Sicer pa predlagatelj s pritožbo tudi ni uspel. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da mora sam nositi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

16. O pritožbi je odločila sodnica posameznica (prvi odstavek 366.a člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 2 Ur. l. RS, št. 37/2008 in naslednji. 3 Ur. l. RS, št. 62/2010 in naslednji. 4 Primerjaj npr.: VSL sklep I Cp 67/2021, VSL II Cp 4164/2011, I Cp 43/2016, II Cp 519/2018, II Cp 1430/2018, I Cp 1964/2018, II Cp 13/2019 in I Cp 552/2019. 5 Ur. l. RS, št. 61/2010 in naslednji. 6 Primerjaj: VSL sklep I Cpg 859/2017 z dne 30. 10. 2017 in VSL sklep I Cpg 717/2020 z dne 25. 11. 2020.