Jedro

Rok za vložitev tožbe, določen v tretjem odstavku 200. člena ZDR-1 (oz. v 3. odstavku 204. člena ZDR), je materialni prekluzivni rok. V primerih, ko je s posebnim zakonom določen rok za vložitev tožbe, pa stranka zamudi rok, je pravica izgubljena, torej je prenehala po samem zakonu. Instituta vrnitve v prejšnje stanje v primeru zamude materialnega roka ni mogoče uporabiti. Predlog za vrnitev v prejšnjo stanje je možen le v primeru zamude procesnega roka, ne pride pa v poštev pri zamudi materialnopravnega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep s katerim je predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje z dne 18. 11. 2013 zavrglo.

Zoper zgoraj navedeni sklep se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz razlogov kršitve pravil postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da bi sodišče lahko zavrglo kvečjemu tožbo, ne pa predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje podan pravočasno, skupaj z opravo zamujenega dejanja, vložitvijo tožbe. Sodišče je štelo, da predstavlja 30 dnevni rok za vložitev tožbe zoper sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi materialnopravni rok, česar pa ni z ničemer utemeljilo. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi je zapisan pravni pouk, da je odpoved mogoče izpodbijati s tožbo pred sodiščem v roku 30 dni po vročitvi odpovedi. Ker gre za pravni pouk o pravici do pravnega sredstva zoper odločitev delodajalca, je to po naravi stvari procesni rok. Meni, da ga je treba obravnavati enako kot rok, ki je določen v pravnem pouku o pravici do izpodbijanja dokončnega upravnega akta, kjer je določeno, da se izpodbija v roku 30 dni z vložitvijo tožbe pri upravnem sodišču. Meni tudi da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določil postopka s tem, ko je vročilo tožbo in predlog za vrnitev v prejšnje stanje toženi stranki.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo. Meni, da je razlaga tožeče stranke povsem neutemeljena in nepravilna, saj je z uveljavljeno sodno prakso rok, določen za vložitev tožbe z Zakonom o delovnih razmerjih, prekluzivni materialni rok, kar pomeni, da mora biti neposredno sodno varstvo uveljavljeno v prekluzivnem roku 30 dni. V kolikor stranka zakonsko določeni rok zamudi, je pravica izgubljena in preneha po samem zakonu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka, ter da je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sporno pri presoji izpodbijanega sklepa je vprašanje, ali je rok za vložitev tožbe, določen v tretjem odstavku 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), materialni ali procesni rok. Sodišče prve stopnje je namreč predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo iz razloga, ker je štelo, da gre za materialni prekluzivni rok, zato v takih primerih ne pride v poštev institut vrnitve v prejšnje stanje, določen v členih 116 do 120 ZPP. V primeru, da bi šlo za procesni rok, je institut vrnitve v prejšnje stanje uporabljiv, v primeru pa da gre za materialni rok, tega instituta ni mogoče uporabiti.

S stališčem sodišča prve stopnje, da gre za materialni prekluzivni rok, se strinja tudi pritožbeno sodišče. Kot je bilo že navedeno, je 30 dnevni rok za vložitev tožbe določen v tretjem odstavku 200. člena ZDR-1, torej v materialnem in ne v procesnem zakonu. Procesne določbe vsebuje Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) in ZPP. Procesni roki so določeni za postopek pred sodiščem, po določbi 179. člena ZPP pa se pravdni postopek začne s tožbo. Ker v zvezi s tem ZDSS-1 nima posebnih določb, velja ta določba tudi za postopek v individualnih delovnih sporih. Torej pride institut vrnitve v prejšnje stanje v poštev šele od vložitve tožbe dalje in ne že pred tem, torej v teku roka za vložitev tožbe. Vrnitev v prejšnje stanje je namreč procesno pravni institut, ki omogoča odpravo posledic zamude tako, da se postopek (pravda) vrne v stanje, v kakršnem je bila pred zamudo.

Tretji odstavek 200. člena ZDR-1 določa, da lahko ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca, delavec v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. Identičen tekst je vseboval prejšnji 204. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). V teoriji in praksi je bilo vseskozi enotno stališče, da navedeni rok predstavlja materialni prekluzivni rok. V zvezi s tem rokom se je tudi že velikokrat v svojih sodnih odločbah opredelilo Vrhovno sodišče RS, ki je vedno stalo na stališču, da gre za prekluzivni materialni rok (primerjaj odločbe VIII Ips 284/2005, VIII Ips 304/2005, VIII Ips 316/2005, VIII Ips 186/2007, VIII Ips 233/2008, VIII Ips 370/2008, VIII 107/2009). V svojih odločbah je Vrhovno sodišče RS pojasnilo, da so materialni roki izključevalni (prekluzivni) in zastaralni roki določeni v materialnem pravu. Pri prekluzivnih rokih pravica preneha po samem zakonu, pri zastaralnih rokih pravica sama s potekom časa ne preneha, zavezanec pa lahko ugovarja zastaranje. Procesni roki pa so roki, ki so določeni za opravo procesnih dejanj strank. Za razmerje med tekom materialnih in procesnih rokov v postopkih po ZPP je pomembna določba devetega odstavka 112. člena ZPP, ki določa, da določbe prejšnjih odstavkov veljajo tudi za rok, v katerem se mora po posebnih predpisih vložiti tožba. To pomeni, da se tudi materialni roki za vložitev tožbe podaljšujejo za poštni tek, vendar samo zanj in v drugih primerih iz prvega do osmega odstavka 112. člena ZPP. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče RS zaključuje, da to pomeni, da je v primerih, ko je s posebnim zakonom (v tem primeru tretjim odstavkom 204. člena ZDR, sedaj tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1), določen rok za vložitev tožbe, pa stranka zamudi rok, je pravica izgubljena, torej je prenehala po samem zakonu. Zamuda tega roka pomeni prenehanje pravice same.

Primerjava z ureditvijo v upravnih sporih je neutemeljena. 30 dnevni rok za vložitev tožbe je določen v prvem odstavku 28. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/2006 in naslednji), torej procesnem predpisu in gre tako lahko za procesni rok, kar je drugače kot v obravnavanem primeru, kot je bilo že obrazloženo zgoraj.

Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da je sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka, ker tožeči stranki ni vročilo priloge B1, ki jo je tožena stranka vložila skupaj z odgovorom na tožbo. Iz spisa izhaja, da so bile tožeči stranki skupaj z odgovorom na tožbo poslane tudi priloge B1 in B2. Zmotno pa je stališče pritožbe, da je vsebina priloge B1 bistvena za izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje. Kot je bilo že pojasnjeno, je odločilnega pomena narava 30 dnevnega roka za vložitev tožbe po tretjem odstavku 200. člena ZDR-1. Sporno listino bo sodišče lahko izvedlo kot dokaz, če bo o tožbenih zahtevkih odločalo po vsebini in se bo tožeča stranka takrat imela možnost o njej izjaviti. Sodišče prve stopnje bo moralo namreč po pravnomočnosti odločitve o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje odločiti še o tožbi, pri čemer se bo moralo opredeliti do pravočasnosti tožbe v pogledu vseh tožbenih zahtevkov.

Glede na zgoraj navedeno je tako odločitev sodišča prve stopnje, da zavrže predlog za vrnitev v prejšnje stanje, materialnopravno pravilna. Inštituta vrnitve v prejšnje stanje namreč v primeru zamude materialnega roka ni mogoče uporabiti. Ker s potekom materialnega prekluzivnega roka preneha pravica je logično, da vrnitev v prejšnje stanje ne more imeti nobenega učinka. Kot je bilo razloženo že zgoraj, je predlog za vrnitev v prejšnjo stanje možen le v primeru zamude procesnega roka, ne pride pa v poštev pri zamudi materialnopravnega roka.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Sklenilo je tudi, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožeča stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa, ker v sporih o obstoju in prenehanju delovnega razmerja, delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, kot je to določeno v petem odstavku 41. člena ZDSS-1. Pritožbeno sodišče je imelo podlago za svojo odločitev v določbi 2. točke 365. člena ZPP in v prvem odstavku 165. člena ZPP.