Jedro

Sodišče ni zasledilo, da bi že v postopku do izdaje prvostopenjskega akta prvostopenjski organ tožečo stranko seznanil s svojim stališčem o tem, da resničnosti podatkov iz blagovnih kartic ne sprejema. Tako postopanje pa je v nasprotju z načelom zaslišanja stranke, pri čemer sodišče ugotavlja, da je to procesno kršitev tožeča stranka očitala že v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo, kjer je navedeno, da so bila kršena postopkovna določila v smislu, da prvostopenjski organ tožeči stranki ni dal možnosti, da se pred izdajo odločbe opredeli o vseh dejstvih in okoliščinah in da v kolikor bi tožeča stranka vedela, kako prvostopenjski organ interpretira spremembe cen glede na prevzemni dokument, bi se do zadeve že prej opredelila.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Tržnega inšpektorata RS Območne enote Koper- Postojna št. 0610-7776/2015-14-35002 z dne 10. 11. 2015 odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo prepovedal tožeči stranki poslovno prakso, ki jo izvršuje v prodajalni v Poslovni enoti A. z oglaševanjem navideznega znižanja prodajnih cen oziroma z navajanjem % nižanja s tem, ko na etiketah, ki se v prodajalni nahajajo, označi višjo in nižjo prodajno ceno in na tak način prikazuje nižanje cen, čeprav se po objavljeni višji ceni to blago v tej prodajalni praviloma ne prodaja. V obrazložitvi odločbe navaja, da je opravil tri inšpekcijske nadzore, pri čemer navaja, katere konkretne izdelke je inšpektorica preverjala. Prvostopenjski organ navaja, da iz dokumentacije trgovcev v prodajalnah izhaja, da izbranih artiklov trgovec ni prevzel po oglaševanih in označenih višjih prodajnih cenah. Tržna inšpektorica je zahtevala, da tožeča stranka dostavi listine o spremembi cen, ta pa je dostavila le blagovne kartice. Iz blagovnih kartic je razvidno stalno spreminjanje prodajnih cen. Prvostopenjski organ navaja, da v blagovne kartice lahko trgovec vpisuje poljubne podatke in da ne gre za knjigovodsko listino, sestavljeno v primeru poslovnega dogodka spremembe prodajnih cen. Ugotavlja, da izbranih artiklov v prodajalni A. tožeča stranka praviloma ne prodaja po oglaševanih višjih prodajnih cenah. Ob prevzemu blaga mora trgovec izdelati prevzemni dokument, iz katerega je razvidno ime blaga, prevzeta količina blaga in prodajna cena blaga. Blago mora prodajati po ceni, ki jo je oblikoval in zapisal v prevzemnem dokumentu. V kolikor pa cene blaga spreminja, mora izdelati knjigovodsko listino, iz katere so razvidni verodostojni podatki o datumu poslovnega dogodka, imenu artiklov, ki so predmet spremembe cen, količina teh artiklov in cena pred znižanjem ter cena po spremembi cen. Kljub nižji prodajni ceni v prevzemnih dokumentih tožeča stranka oglašuje višjo prodajno ceno zato, da lahko prikaže popust oziroma nižanje višje prodajne cene. Nadalje prvostopenjski organ podrobno pojasnjuje, zakaj opisano oglaševanje predstavlja zavajanje potrošnikov.

2. Tožeča stranka se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 3. Tožeča stranka v tožbi navaja, da odločba ni izvršljiva in da je zato nična zaradi navedbe, ki se glasi, da se blago po višji ceni "praviloma ne prodaja". Takšna dikcija je konfuzna in nevzdržna, saj se je določen artikel po neki ceni prodajal ali pa ni. Nadalje tožeča stranka v tožbi navaja, da prvostopenjski organ v odločbi ne pove jasno, ali sprejema gibanje cen iz blagovnih kartic ali ne. V nadaljevanju tožeča stranka za vsak artikel podrobno dokazuje, da se je po višji ceni v resnici določeno obdobje prodajal, pri čemer se sklicuje na podatke iz blagovnih kartic oziroma kartic gibanja artiklov. Navedene kartice predstavljajo knjigovodsko listino in ne neverodostojne podatke, kot trdi prvostopenjski organ. Nadalje med drugim navaja, da oseba, ki prenaša knjigovodske podatke v računalnik, odgovarja, da so vneseni knjigovodski podatki verodostojni ter preneseni na verodostojen način po preverjenih in verodostojnih komunikacijskih poteh. Iz posredovanih kartic artiklov je razvidno, da gre pri kartici artikla za izpeljano elektronsko knjigovodsko listino, iz katere je jasno razviden artikel, dogodek (sprememba cene) ter datum tega dogodka. Ne drži zaključek, da tožeča stranka svojih artiklov ni prodajala po višji prečrtani ceni. Tožeča stranka ni podajala neresničnih podatkov glede znižanja cen, ampak v celoti resnične in celovite podatke potrošniku o ceni, ki jo je določen artikel imel pred znižanjem. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo izreče za nično, podrejeno pa, naj jo odpravi in inšpekcijski postopek ustavi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ni bilo ugotovljeno, da bi tožeča stranka prodajala nadzorovane artikle po oglaševani višji prodajni ceni, pri čemer se sklicuje na to, da jih je prevzela po nižji prodajni ceni in da višja cena ni razvidna iz nobenega verodostojnega dokumenta. Res pa je, da so bili v blagovnih karticah vpisani podatki o oglaševanih najvišjih prodajnih cenah, ki pa niso imeli osnove v dokumentih, ki morajo biti izdelani o poslovnih dogodkih ob prevzemu blaga in spremembi cen. Višja označena prodajna cena je po mnenju tožene stranke izmišljena. Prikazovanje višanj in nižanj prodajnih cen v blagovnih karticah ni temeljilo na verodostojnih podatkih. V nadaljevanju odgovora na tožbo tožena stranka prikazuje določene nelogičnosti, ki so podane, če se sledi podatkom v blagovnih karticah. Vztraja pri tem, da oglaševanje znižanja cen ni resnično.

K točki I izreka:

5. Tožba je utemeljena.

6. Sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je tožeča stranka določene izdelke oglaševala na način, da je bila hkrati navedena prejšnja domnevno višja cena ter nova nižja cena. Sporno pa je vprašanje, ali je tožeča stranka dejansko kdaj izbrane izdelke prodajala po prečrtani višji ceni ali pa jih ni nikoli prodajala. Tožeča stranka namreč v tožbi trdi in dokazuje, da jih je prodajala, pri čemer se sklicuje na podatke iz kartic gibanja artiklov, iz odgovora tožene stranke na tožbo pa izhaja, da podatki teh kartic ne izkazujejo pravega dejanskega stanja. Tožena stranka se namreč sklicuje na podatke iz prevzemnih dokumentov, kjer pa ni take cene, kot je bila oglaševana prečrtana višja cena.

7. Pri tem sodišče ob vpogledu v upravni spis ugotavlja, da se pri opravljenih inšpekcijskih nadzorih do izdaje prvostopenjske odločbe ni pojavil očitek o tem, da naj bi bili podatki iz kartic gibanja artiklov neresnični. Tako je v zapisniku o inšpekcijskem pregledu z dne 14. 7. 2015 navedeno, da ni naveden čas trajanja razprodaje ter da mora tožeča stranka dostaviti verodostojno knjigovodsko listino o spremembi cen. Nadalje je razvidno, da je na ta poziv tožeča stranka posredovala kartice artiklov. Nadalje je iz upravnega spisa razvidno, da je prvostopenjski organ 3. 8. 2015 izdal posebno odločbo, s katero je posebej naložil tožeči stranki, naj zagotovi verodostojne podatke o spremembi prodajnih cen blaga. Tožeča stranka je nato posredovala dogovorjene podatke v fizični obliki in po elektronski pošti. Nadalje je iz upravnega spisa razvidno, da je bil dne 24. 9. 2015 opravljen še en inšpekcijski pregled, kjer je bilo spet zahtevano, naj tožeča stranka dostavi kopije listin, na katerih je evidentirano znižanje cen. Tožeča stranka je na to posredovala podatke. Za tem je bil 29. 10. 2015 opravljen še en inšpekcijski pregled, kjer je opisano, kako je potekalo oglaševanje cen ter kaj izhaja iz prevzemnih dokumentov. Tožeča stranka je nato poslala še zahtevane podatke v zvezi s tem zapisnikom. Prvostopenjski organ je te podatke prejel 2. 11. 2015, nato pa je 20. 11. 2015 izdal izpodbijano odločbo, v obrazložitvi katere je navedeno, da v blagovne kartice po mnenju prvostopenjskega organa lahko trgovec vpisuje poljubne podatke in da v tem primeru ne gre za knjigovodsko listino, sestavljeno v primeru poslovnega dogodka. Iz teh navedb smiselno izhaja, da prvostopenjski organ ne sprejema podatkov o prodaji po višjih cenah, kot so navedene v blagovnih karticah. Vendar pa sodišče ni zasledilo, da bi že v postopku do izdaje prvostopenjskega akta prvostopenjski organ tožečo stranko seznanil s svojim stališčem o tem, da resničnosti podatkov iz blagovnih kartic ne sprejema. Tako postopanje pa je po mnenju sodišča v nasprotju z načelom zaslišanja stranke, pri čemer sodišče ugotavlja, da je to procesno kršitev tožeča stranka očitala že v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo, kjer je navedeno, da so bila kršena postopkovna določila v smislu, da prvostopenjski organ tožeči stranki ni dal možnosti, da se pred izdajo odločbe opredeli o vseh dejstvih in okoliščinah in da v kolikor bi tožeča stranka vedela, kako prvostopenjski organ interpretira spremembe cen glede na prevzemni dokument, bi se do zadeve že prej opredelila. Sodišče tako ugotavlja, da obe stranki šele v upravnem sporu dokazujeta, zakaj naj bi bili podatki iz blagovnih kartic resnični oziroma po mnenju tožene stranke neresnični in neverodostojni. Vse to pa se bi moralo ugotavljati že v upravnem postopku, saj upravni spor ni namenjen ugotavljanju dejanskega stanja, ampak presoji zakonitosti izpodbijane odločbe oziroma postopka do njene izdaje.

8. Skladno s prvim odstavkom 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je treba stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, preden se izda odločba, tretji odstavek 9. člena ZUP pa določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. V tem postopku pa tožeči stranki do izdaje izpodbijane odločbe ni bila dana možnost, da bi se izjasnila do očitkov o tem, da naj bi bili podatki v njeni dokumentaciji neresnični. V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ dati tožeči stranki možnost o tem, da se do teh očitkov izjasni. S tem v zvezi sodišče tudi meni, da mora biti v upravnem postopku povsem nedvoumno ugotovljeno, ali so se izbrani izdelki kdaj po višji ceni prodajali ali ne, pri čemer ni nujen dokaz zgolj pismena dokumentacija, ampak so lahko relevantne tudi morebitne priče, ki so v poslovni enoti izdelke prodajale. Sodišče se tudi strinja s tožbenim očitkom o tem, da v izreku odločbe ne more biti navedeno, da se določeno blago v prodajalni "praviloma" ne prodaja, saj mora biti jasno in nedvoumno ugotovljeno, ali se je prodajalo ali pa se ni. Tak izrek ni dovolj določen, čeprav zaradi tega taka odločba še vedno ni nična, saj bi se jo dalo izvršiti v primeru, če bi bilo z gotovostjo ugotovljeno, da se določeni izdelki niso nikoli prodajali po prečrtanih višjih cenah, česar pa po mnenju sodišča prvostopenjski organ v postopku ni ugotovil s tolikšno zanesljivostjo, da bi lahko izdal izpodbijano odločbo.

9. Sodišče je odločilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila pravilno uporabljena pravila postopka. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi bistvene kršitve določb postopka, se do ostalih navedb strank v postopku ni opredeljevalo. Sodišče v navedeni zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je predlagala tožeča stranka, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

10. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, pripada tožeči stranki skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški višini 285,00 EUR.