Jedro

Zatrjevane kršitve procesnega in materialnega prava ne morejo biti predmet presoje v postopku, sproženem po predlogu za izločitev sodnic, pač pa so ta za odločitev v sporu vsebinska vprašanja pridržana za postopek o glavni stvari.

V izjavah po 73. členu ZPP sta sodnici toženčeve navedbe označili za žaljive in neresnične, kar pa toženec napačno razlaga, da sta sodnici užaljeni, do njega negativno čustveno naravnani in nista pripravljeni na kritiko. Gre za njun odgovor na očitke o političnem odločanju in obračunu z njim kot stranko, ki ni (nov) razlog za izločitev sodnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je predsednica višjega sodišča zavrnila zahtevo toženca za izločitev treh poimensko navedenih višjih sodnic.

2. Zoper sklep se je pritožil toženec in predlagal njegovo razveljavitev. Njegovo obširno pritožbo Vrhovno sodišče povzema le v kratkem in le glede razlogov, ki se tičejo vsebine izpodbijanega sklepa. Toženec trdi, da v sklepu njegov predlog za izločitev ni obravnavan vsebinsko. Predsednica sodišča je kot edini dokaz obravnavala izjavi dveh višjih sodnic, da naj bi bile njegove trditve v predlogu za izločitev neresnične in žaljive. Javni in visoki funkcionarji morajo biti pripravljeni na kritiko, posebej ko je resnična. Sodnici sta šli v svojih izjavah predaleč, saj ni njuna pristojnost presojati, ali obstaja dvom v njuno nepristranskost. Predlog sta šteli za žaljiv, torej sta od tedaj dalje užaljeni in imata negativen čustveni odnos do predlagatelja. Sodnik, ki je užaljen zaradi določenih dejanj osebe, ne more njene pritožbe objektivno in nepristransko obravnavati, temveč je lahko jezen, zamerljiv ali celo maščevalen do take osebe, skratka neobjektiven in pristranski. Že zaradi tega je podan dvom v nepristranskost in posledično razlog za izločitev po 6. točki 70. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Dodaten razlog za subjektivno pristranskost sodnic pa je tudi okoliščina, da je zoper njih vložil kazensko ovadbo, s katero so se sedaj že seznanile in očitno niso mogle obvladati svoje užaljenosti, kar je razvidno iz podanih izjav. Kasneje je vložil pri preiskovalnem sodniku zahtevo za pregon sodnic, kar pa je potem, ko je bila kazenska sodba razveljavljena, umaknil, saj je pričakoval, da bo tudi civilna. Vendar so očitno bolj vztrajne, zaradi vsega tega pa je dvom v njihovo nepristranskost še bolj podan. To, da sta sodnici v izjavah njegove navedbe definirali kot žaljive in neresnične trditve, dokazuje vnaprejšnjo opredeljenost, kako bosta sodili v morebitnem nadaljnjem sojenju, saj sta že sedaj njegove navedbe označili za neresnične. Besedilo „in je očitno že vnaprej dogovorjen rezultat, da gre za politični konstrukt oziroma montiran proces“, sodnici obravnavata kot trditev, čeprav so besede zapisne le kot sum. Sodnik mora vedeti, kaj je trditev in kaj sum, saj je med njima velika razlika. Praktično povsod je zapisal, da gre za sum storitve kaznivega dejanja, sodnici pa ves čas navajata, da gre za trditve. Ponovno poudarja močan objektivni dvom v nepristranskost višjih sodnic zaradi kršitev materialnega prava oziroma zaradi spornih nestrokovnih dejanj, ki so jih naredile ob prvem sojenju. V nadaljevanju pritožbe toženec navaja razloge, s katerimi izpodbija stališče in odločitev sodnic, ko so odločale o njegovi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki pa po njegovem mnenju potrjujejo njegov sum, da gre za za politični konstrukt in montiran proces. O vsem tem ni nič v izpodbijanem sklepu. Nato toženec poudari še politični položaj nasprotne stranke in nepravilnosti, ki naj bi se mu v preteklosti že dogajale v določenih postopkih.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Za obstoj nepristranskosti sojenja sta odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanja osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektivni kriterij, kjer gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Institut izločitve sodnika je eden najpomembnejših procesnih institutov, s katerim se zagotavlja pravica do nepristranskega sojenja. Toženec zatrjuje obstoj ti. odklonitvenega razloga, ki ga ZPP v 6. točki 70. člena opredeljuje z generalno klavzulo: Sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Gre za okoliščine, ki pri človeku ob razumnem upoštevanju okoliščin primera lahko ustvarijo upravičen dvom v pristranskost sodnika. Običajno so to okoliščine osebne narave, ki kažejo na določene (izvensodne) povezave sodnika s predmetom spora ali s stranko, kot so npr. prijateljstvo, sovraštvo, daljne sorodstvo.

5. Toženec je tudi tokrat predlagal izločitev višjih sodnic, ki so v postopku sprejele zanj neugodno odločitev. O njegovem predlogu je predsednica sodišča odločila z izpodbijanim sklepom. Vsebinsko je obravnavala vse razloge, ki jih je toženec navedel v predlogu za izločitev. Tako je zavzela stališče do njegove trditve oziroma kot zatrjuje sam, suma, da so sodnice odločale nestrokovno, nezakonito, politično in pristransko in ta njegov sum tudi pravilno ocenila za nedokazan, ki pa v resnici pomeni izraz nezadovoljstva z vsebino njihove (prve) odločitve. Tožencu je bilo že pojasnjeno,(1) da takšno nezadovoljstvo ne more biti razlog za izločitev sodnika, pa tudi, da zatrjevane kršitve procesnega in materialnega prava ne morejo biti predmet presoje v postopku, sproženem po predlogu za izločitev sodnic, pač pa so ta za odločitev v sporu vsebinska vprašanja pridržana za postopek o glavni stvari. Zatrjevane nepravilnosti bo tako lahko uveljavljal v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi.

6. Nadalje pa si toženec zmotno razlaga pomen in tudi vsebino izjav, ki sta jih v postopku dali sodnici, ki še opravljata to funkcijo.(2) Po določilu četrtega odstavka 73. člena ZPP je treba pred izdajo sklepa o izločitvi dobiti izjavo sodnika, čigar odločitev se zahteva, če je treba, pa se opravijo tudi druge poizvedbe. V izjavah sta sodnici toženčeve navedbe označili za žaljive in neresnične, kar pa si toženec sedaj napačno razlaga, češ, da sta sodnici užaljeni, imata do njega negativen čustveni odnos in nista pripravljeni na kritiko - gre za njegovo interpretacijo njunih izjav, podanih v skladu z zakonom kot odgovor na njegove navedbe v predlogu, pri čemer niti ni relevantno, ali je očitek sodnicam o političnem odločanju in obračunu z njim kot stranko zapisal kot trditve ali kot sum. Gre za najhujše očitke, ki jih lahko dobi sodnik pri svojem delu, zato tudi ni mogoče pričakovati povsem indiferentne reakcije. Po drugi strani pa to ne pomeni (nov) razlog za izločitev sodnika. Sodnik mora vselej ravnati tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe (prvi odstavek 2. člena Zakona o sodniški službi). Sposoben mora biti za objektivno odločanje v vseh sporih, čeprav gre za v (širši) javnosti odmevne zadeve in čeprav je pri svojem delu deležen (strokovne) kritike. Tudi zgolj strankina vložitev zahteve za preiskavo oziroma ovadbe zoper sodnice (kar sodi v fazo predkazenskega postopka, ko zgolj predlagatelj oziroma ovaditelj opravi presojo, da naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti) ne more predstavljati utemeljenega razloga za izločitev sodnika; drugačna razlaga bi namreč omogočala celo izigravanje tega instituta.

7. Na ostale pritožbene navedbe Vrhovno sodišče ne odgovarja, saj se ne tičejo vsebine izpodbijanega sklepa.

8. Vrhovno sodišče tako ocenjuje, da pritožba toženca ni utemeljena, zato jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): Sklep VS RS Cp 4/20121 z dne 31. 3. 2011. Op. št. (2): Eni je namreč ta funkcija prenehala in se torej odločitev nanjo vsebinsko ne nanaša.