Jedro

Pričakovanje, da bi člani družinske skupnosti svoja razmerja glede uporabe stanovanja urejali s pogodbo, ne bi bilo razumno. Zadošča, da drug drugemu uporabe niso ovirali. S tem pa so nastopili pogoji za posredno posest.

Zmota glede veljavnosti pridobitnega pravnega naslova (dednega dogovora) je tipični primer zmote osebe, ki se sklicuje na dobroverno priposestvovanje.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se odločitev v V. točki izreka odločbe sodišča prve stopnje razveljavi glede zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od stroškov postopka, odmerjenih prvi toženki.

II.V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Tožeča stranka je dolžna toženkama v roku 15 dni povrniti vsaki 1.208,72 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka tega roka dalje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (v preostalem delu odločba predstavlja sklep) v celoti zavrnilo tožbene zahtevke tožeče stranke za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerega bi se tožnica dodatno vpisala kot solastnica nepremičnin,1 ugotovitev dedne pravice glede teh nepremičnin in razveljavitev dednega dogovora, ki ga je 7. 12. 1992 z bratom in očetom sklenila v postopku II D 1247/92 pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani, ter ji naložilo, da vsaki toženki v roku 15 dni povrne 6.125,19 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

2.Zoper to odločitev se pritožuje tožnica. Sodišče prve stopnje je po njenem prekoračilo trditve toženk, zagrešilo več bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka, napravilo neskladje (protispisnost) med obrazložitvijo in izpovedbami strank in prič, zmotno uporabilo materialno pravo glede priposestvovanja in dokaznega bremena ter glede dedne nevrednosti in posredne posesti, zmotno in nepopolno pa je ugotovilo tudi dejansko stanje. Meni, da A. A. ni bil dobroverni lastniški posestnik nepremičnine, ker je bila oporoka po njegovi smrti najdena v njegovem stanovanju, med njegovimi osebnimi dokumenti. Opozarja, da je sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago toženk, ki se nikoli nista spustili v vprašanje miselnega pridržka. Zatrjevali sta zgolj, da oporoka naj ne bi bila pristna in da naj bi tožnica vedela za oporoko. Meni, da bi bilo to, kar se kvalificira kot mentalni zadržek pri oporočiteljici, kvečjemu pravna zmota glede pravil obličnosti oporoke, da morata listino podpisati priči. Tudi če bi to toženki trdili, bi bila relevantna zgolj zmota o dejstvih in bi morali neveljavnost oporoke uveljavljati v subjektivnem roku enega leta iz 61. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Pojasnjuje, zakaj listine ne morejo šteti kot osnutek oporoke, pač pa je to veljavna oporoka. Izpostavlja, da bi bilo skrajno nenavadno, da oče v 28-ih letih ne bi preveril, ali gre za oporoko, ni je omenil niti v zapuščinskem postopku po pokojni ženi niti po njunem sinu. Najmanj verjetno je, da bi od vseh listin, ki jih je oporočiteljica v življenju napisala, hranil takšno besedilo zaradi spomina na pokojno ženo. Meni, da razlogi, da bi jo uničil, če bi razumel, da gre za oporoko, niso logični. Zaključi, da je A. A. oporoko skrival zato, da bi preprečil njeno dedovanje za časa njegovega življenja. Ker je skrivanje oporoke enako zavržno dejanje kot uničenje oporoke, bi bil dedno nevreden, kar sodišče upošteva po uradni dolžnosti. Izpodbija zaključek o dobrovernosti B. A. Sprva je tudi sama mislila, da ta ni vedel za oporoko, a je iz izpovedi druge toženke in priče C. C. izvedela, da je B. A. vedel za oporoko oziroma da je zanjo izvedel ob obiskih pri očetu. Sicer sta ti dve priči povedali, da je o oporoki govorila tožnica, a sta bila ta dela izpovedb očitno neresnična. Izpodbijana sodba ugotavlja, da tožnica ni vedela za oporoko, potem pa ne razbere neresničnosti oziroma laži v pričanjih teh oseb, temveč jih zagovarja, češ da je od oporoke minilo skoraj 28 let, kar je dolga doba, in da je nemogoče govoriti o polni zanesljivosti spomina. D. D. je priznala, da ni slišala za oporoko od tožnice, temveč od B. A., ki je o tem izvedel, ko je bil na obisku pri očetu. Sodišče bi moralo upoštevati, da je priča, ki je bila upokojena sodnica, izpovedala po resnici, saj bi, če ne bi vedela, rekla, da se ne spomni. Priča je sicer dodala, da je B. A. za oporoko izvedel od tožnice in ne od očeta, vendar so to lahko le njena ugibanja ali pa neresnice, saj za oporoko ni slišala neposredno od tožnice. Sodišče prve stopnje bi tako moralo ob hkratni ugotovitvi, da tožnica zanjo ni vedela, skleniti, da je brat za oporoko izvedel od očeta.

3.Toženki sta na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

4.Pritožba je delno utemeljena.

O oporoki in priposestvovanju

Tožničin ugovor, da naj bi sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago toženk, ne drži. Njegovi razlogi o miselnem pridržku so pravna kvalifikacija, ki je stranki nista dolžni zatrjevati.2 Ta njuna dolžnost namreč zajema le dejstva in dokaze (212. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Tudi očitek o protispisnosti ni utemeljen. Protispisnost iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je napaka v tehničnem prenosu vsebine listine ali zapisnika v sodbo, takšnega nasprotja, na katerega pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, pa pritožnica ni konkretizirala. Da ugotovljeno ne more izhajati iz njih, ni nasprotje med tem, kaj se navaja v razlogih sodbe in samo listino, pač pa napad na dokazno oceno. Sklicevanje na sodno prakso niso razlogi o odločilnih dejstvih, ki bi lahko vodili k nasprotujočim ali pomanjkljivim razlogom.3 Sodišče prve stopnje je sicer res zapisalo, da gre za osnutek oporoke, a je nedvomno oporoko štelo kot veljavno lastnoročno oporoko zapustnice. Z zapisom o osnutku je želelo le poudariti, da je oporočiteljica menila, da za veljavnost oporoke potrebuje tudi podpis dveh prič, da je torej listino sama štela kot osnutek. To je večkrat jasno zapisalo, zato dvoma v ugotovljeno ne more biti (in s tem ne nasprotja v njegovih razlogih). Podalo je tudi razloge o tožničinem zatrjevanju, da naj bi bila volilojemnica in ne oporočna dedinja (da v zapisu oporoke v korist tožnice ni določenega volila),4 s katerimi se pritožbeno sodišče strinja. Izpodbijana sodba ima tako vse razloge, ki so strankama in pritožbenemu sodišču omogočili njen preizkus. K očitkom o pristranskosti sodnice pa pritožbeno sodišče dodaja, da je temu namenjen institut izločitve in ne pritožba.

Tožnici tudi dokazne ocene sodišča prve stopnje ni uspelo izpodbiti. Že sama zapiše, da je sprva mislila, da B. A. ni vedel za oporoko, nasprotno pa naj bi izhajalo iz pričanja C. C. Ker tega, da naj bi B. A. vedel za oporoko in zanjo izvedel od očeta, tožnica ni vedela, tudi ni mogla in ni zatrjevala.5 Dobra vera se domneva,6 tožničino izhodišče, da bi jo morali dokazati toženki, pa je zmotno. Da je bil B. A. v slabi veri (kar je po vsebini enako kot nepošten), bi morala zatrjevati in dokazati tožnica. Pa ni dokazala. Iz izpovedbe C. C. kaj takega ne izhaja, ta je povzeta v 34. točki izpodbijane sodbe. Tudi pritožnica priznava, da je omenjena priča pojasnila, da je B. A. za oporoko, kar je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot materin namen napraviti oporoko, torej vsebino njene volje in ne listino,7 izvedel od tožnice (in ne torej od očeta). Tako si s prikazovanjem, da gre na eni strani izpovedbi omenjene priče verjeti v tem, da je B. A. za oporoko vedel (kar ji gre v korist), na drugi pa, da je ta v delu, da naj bi to izvedel od tožnice (kar ji ni v korist), podala neverodostojno izjavo, prihaja v nasprotje. Takšni nasprotujoči si razlagi izvedenih dokazov pritožbeno sodišče ne more pritrditi, sprejema pa logično in vsebinsko povezano dokazno oceno sodišča prve stopnje in se na njegovo obrazložitev sklicuje. Dodaja, da se zapis o oddaljenosti dogodkov in nezanesljivosti spomina za tako dolgo obdobje nanaša na izpovedbe vseh zaslišanih in ne le priče D. D. ter toženk.8

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje:

-E.. A., ki je po bolezni umrla 20. 8. 1992, je bila solastnica do 1/2 nepremičnin s parc. št. 1172 in 1173, obe k. o. X. (sporne nepremičnine);

-tožnica, pokojničin mož A. A. in pokojničin sin oziroma tožničin brat B. A. so (po osnovnem in dodatnem dedovanju) dedovali sporne nepremičnine po sklenjenem dednem dogovoru, in sicer vsak do (zakonitega) 1/3 deleža pokojne, kar je 1/6 glede na celoto (premičnine pa drugače);

-po pokojnem B. A. sta se pri njegovi 1/6 po sklepu o dedovanju z dne 24. 5. 2011 vpisali toženki, in sicer vsaka do 1/12;9

-delež A. A. sta po sklepu o dedovanju z dne 25. 2. 2020 pridobili tožnica (njegova hči) in prva toženka (njegova vnukinja), vsaka do 1/12;

-septembra leta 2019 (v času zapuščinskega postopka po očetu A. A.) je tožnica v očetovi omari našla lastnoročno zapisano in podpisano izjavo E. A. z dne 4. 8. 1992, naslovljeno kot oporoka (v dveh izvodih), po kateri bi tožnica prejela materino 1/2 spornih nepremičnin (hiša na F.), z bratom B. A. vsak 1/2 nepremičnin, ki predstavljajo vikend na G., mož A. A. pa dosmrtno pravico koriščenja vseh nepremičnin; s pojasnilom, da je njena pokojna sestra H. H. želela, da 1/4 hiše dobi tožnica, ter pripisom "Priče" in "Podpis l. r. E. A.";

-E. A. je imela namen napraviti oporoko s takšno vsebino pred pričami (s prošnjo, da bi bila priča, se je pred smrtjo obrnila na svojo sestro I. I. starejšo), a do tega ni prišlo;

-obsegu zapuščine v zapuščinskem postopku po očetu tožnica ni ugovarjala;

-ta je oporoko (listino) hranil, a ni vedel, da je veljavna;

-za materno oporoko (listino) tožnica ni vedela, vedela pa je za njen namen, da bo sestavila oporoko, za oporoko (listino) tudi ni vedel B. A., vedel pa je za ta materin namen;

-družina je sprva skupaj živela v stanovanju v sporni nepremičnini;

-B. A. se je v družbeno stanovanje preselil skupaj z ženo C. C., po razvezi (leta 1997 ali 1998) se je vrnil nazaj domov za dobro leto in se nato odselil k novi partnerki (drugi toženki);

-tožnica se je približno leta 2000 odselila k partnerju J. J., domov se je vrnila okoli leta 2017 in bivala v sobi, ki jo je zamenjala z očetom;

-družinski člani so po smrti E. A. stanovanje v sporni nepremičnini še vedno šteli za svoj dom in se vračali, bodisi za začasno prebivanje, bodisi k očetu na obisk in pomoč;

-bivanja tožnice in B. A. oče ni omejeval, prav tako nihče drug, niti sedanje solastnice niso ovirale tožnice pri uporabi stanovanja;

-v stavbi sta dve stanovanji, v enem sedaj živi tožnica (in predstavlja sporno 1/2 nepremičnin) in v drugem njena teta I. I. starejša ter K. I. mlajša.

Tisto, kar je v tej zadevi bistveno je to, da je tožničina mati želela napraviti oporoko in da je menila, da za njeno veljavnost potrebuje še podpis dveh prič. Te listine niso nikoli podpisale (tudi zaradi kratkega časa, ki je materi še ostal na razpolago). Prav to, da je tisti, ki je besedilo zapisal, predvidel, da jo bo zapustnica podpisala skupaj s pričama, do česar nato ni prišlo, je zatrjevala tudi tožena stranka,10 zato je to sodišče prve stopnje lahko ugotovilo. Iz tega je sicer izpeljala zmoten pravni zaključek, da oporoka ni (veljavno) podpisana s strani zapustnice. Vprašanje veljavnosti (podpisa) pa je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti. Ob citiranem lastnoročnem zapisu oporoke, napravljenem s strani E. A., je sodišče prve stopnje nanj odgovorilo pritrdilno. O svoji nameri, da bo napravila oporoko pred pričami, je zapustnica tudi spregovorila, sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da se je s prošnjo, če bi oporoko podpisala kot priča, obrnila na svojo sestro I. I. starejšo. Ob tem sta zaključek, da je omenila tudi, s kakšno vsebino jo želi napraviti (da želi tožnici zapustiti delež svoje pokojne sestre H. H.), in ocena, da so preostali družinski člani vedeli za materin namen in tudi za (oziroma vsaj domnevali) vsebino, s katero želi zapustnica napraviti oporoko, povsem na mestu. Pritožbeno sodišče pa nima nobenega dvoma v to, da so tako kot pokojna menili, da takšne veljavne oporoke še ni.

Tožničino opozarjanje, da je oporočiteljica A. A. razdedinila in/ali da je ta dedno nevreden, ne drži. Zapisa o razdedinjenju v oporoki ni. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje še, da je razdedinjenje izjema od dedovanja nujnega deleža, za katero morajo biti podani razlogi.11

Tožnica (niti oporočiteljica v oporoki) jih ni pojasnila. Nasprotno, oporočiteljica je možu volila brezplačno dosmrtno pravico uživanja vseh svojih nepremičnin.¹² Če bi menila, da so podani razlogi za razdedinjenje, mu tega ne bi namenila. A. A. pa bi tako ob volilu tudi po oporoki zadržal svojo pravico bivanja. Pritožbeno sodišče ob tem pritrjuje sodišču prve stopnje tudi v tem, da ni mogoče zaključiti, da je zapustničin mož vedel, da mu oporoka pravice jemlje (da je torej veljavna), in da jo je namenoma zamolčal. Hrambe listine med dokumenti v omari, kjer jo je tožnica praktično takoj po njegovi smrti našla, tudi ne gre opredeliti kot skrivanje in s tem dedno nevrednost.¹³ Nenazadnje je tožnica od ponovnega prihoda domov živela z njim v istem stanovanju, celo sobi sta zamenjala, in bi zagotovo našel bolj primerno mesto, če bi oporoko želel skriti, oziroma bi jo uničil, če bi menil, da mu ni v korist. Bil je le v pravni zmoti glede tega, da oporoka ni veljavna (enako kot zapustnica je menil, da njena poslednja volja (še) ni veljavno izražena), in da je veljavno dedovanje na podlagi zakona in dednega dogovora. Zato je utemeljeno mislil, da mu po zapustnici pripada solastniški delež do 1/3. Tožničino izpostavljanje, da ni verjetno, da ne bi v 28-ih letih preveril veljavnosti listine, je brez prave osnove¹⁴ in ne zadošča za sklep o njegovi nedobrovernosti, za katero nosi dokazno breme.¹⁵ Zmota glede veljavnosti pridobitnega pravnega naslova pa je tipični primer zmote osebe, ki se sklicuje na dobroverno priposestvovanje.¹⁶

Tudi o posesti tožničinega brata in očeta pritožbeno sodišče ne dvomi. A. A. je ves čas do svoje smrti v stanovanju živel in ga brez nasprotovanja drugih solastnikov uporabljal, svoje deleže so vsi trije vpisali v zemljiški knjigi. Ne le, da otroka njegovi uporabi nista nasprotovala, dovoljevala sta mu, da je stanovanje večino časa uporabljal v celoti (torej tudi v deležu, ki je presegal njegovega). Ne gre prezreti, da je šlo v konkretnem primeru za člane družinske skupnosti, ki svojih razmerij (kar je povsem življenjsko) niso urejali s pogodbo. Kaj takega pričakovati od njih, ne bi bilo razumno. Zato opozarjanje tožnice, da brat in oče nista imela sklenjene najemne ali druge pogodbe, nima želene teže (tudi sama je ni imela). Zadošča, da drug drugemu (tudi v času sobivanja) uporabe nista ovirala, torej sta jo dovoljevala. Solastniki stvar namreč uporabljajo skupaj sorazmerno s svojimi solastniškimi deleži (in ne po prostorih, kot skuša prikazati pritožnica), uporabo pa si dogovorno lahko tudi razdelijo (kot sta si tudi tožnica in oče uporabo vsak svoje sobe). Ker sta pravna prednika toženk imela pravni naslov za uporabo nepremičnine (sklep o dedovanju in v njem vsebovan dedni dogovor), v zemljiški knjigi pa tudi vpisan solastniški delež (in sta torej uporabo črpala iz svoje solastninske pravice), B. A. uporaba ne more biti prekarij, kot je to sprva zmotno označilo sodišče prve stopnje. Večino časa (že od materine smrti naprej, saj očitno ob njej ni več prebival doma) je bila to posredna (so)posest (kot jo je nato pravilno opredelilo), v letu, ki ga je preživel doma skupaj z očetom, pa neposredna posest, ki mu je tako oče kot sestra nista branila. Ob ugotovljeni posredni posesti B. A. pa toženkama ni bilo treba zatrjevati, na kakšen način naj bi v času, ko ta ni prebival doma, izvrševal neposredno posest (da bi imel npr. tam svoje stvari, skrbel za vzdrževanje in podobno, …), kot želi pritožnica. Zadošča, da je z očetom (vsaj konkludentno), tako kot po svoji odselitvi tožnica, dosegel soglasje o tem, da oče v tem času uporablja nepremičnino v celoti.¹⁷

Takšna dobroverna posest obeh je že po preteku 10 let (torej v letu 2002 oziroma z uveljavitvijo SPZ 1. 1. 2003¹⁸), nedvomno pa po preteku 20 let (torej v letu 2012), v vsakem primeru pa do leta 2017, ko je neposredno posest nastopila tožnica, pripeljala do priposestvovanja sporne nepremičnine v višini vpisanega solastniškega deleža s strani pravnih prednikov toženk, pozneje pa njiju samih. Ti sta sprva dobroverno posest in nato že priposestvovano lastninsko pravico v višini podedovanih solastniških deležev nasledili. Tudi sami namreč pred tem, ko jo je tožnica razkrila preko sodišča, za oporoko (listino) in s tem veljavnost zapustničine poslednje volje nista vedeli. To zadošča za zavrnitev tožničinih zahtevkov za izstavitev zemljiškoknjižne listine in ugotovitev, da je edina dedinja spornih nepremičnin do 1/2. Pritožnica pa ne izpodbija razlogov sodišča prve stopnje, da je razveljavitev dednega dogovora zahtevala prepozno (sklicevanje na njene vloge ne zadošča).

O stroških postopka in odločitev pritožbenega sodišča

Odločitev o stroških stranki in pritožbeno sodišče lahko preizkusijo, ker je razvidna iz očrtanega stroškovnika v spisu. Utemeljeno pa pritožnica izpodbija odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od stroškov, prisojenih prvi toženki. Njihovega povračila ta namreč ni zahtevala.¹⁹

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 357. člena ZPP v prekoračenem delu (glede zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka glede prve toženke) razveljavilo<em>, </em>ni pa bilo pritožbenemu sodišču treba zadeve v tem obsegu vrniti v ponovno sojenje, saj ni preostalo nič več, o čemer bi sodišče prve stopnje moralo odločiti.²⁰ V preostalem delu pa ni zaznalo uveljavljenih kršitev in ne kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). To ga je vodilo k zavrnitvi pritožbe v tem delu in potrditvi sodbe sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

Tožeča stranka je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, ki se tiče stranske terjatve, v preostalem pa ne, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Toženkama, ki sta na pritožbo vsebinsko odgovorili, pa mora povrniti vsaki 1.625 odvetniških točk za sestavo pritožbe, kar skupaj z materialnimi stroški v višini 26,25 odvetniških točk (2 % do 1.000 točk in 1 % materialnimi stroški nad 1.000 točk) in 22 % DDV ob vrednosti točke 0,6 EUR znaša 1.208,72 EUR. Povrniti jih mora v roku 15 (in ne 8) dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje (378. člen OZ), kot sta toženki zahtevali.

-------------------------------