Jedro

Iz listin upravnega spisa izhaja, da je bila tožba pri Okrajnem sodišču v Ljubljani vložena 27. 10. 2014. V tej pravdni zadevi je prosilec za BPP (tožnik v tem sporu) tožeča stranka in kot izhaja iz izpisa procesnih dejanj, je bilo tožniku dne 25. 9. 2017 poslano povabilo k mediaciji, prošnja za dodelitev BPP pa je bila vložena 16. 10. 2017. Tožnik torej v času, ko je prejel poziv, da se izjavi o mediaciji, še ni bil prosilec za BPP, kar pomeni, da je tožena stranka napačno uporabila določbo četrtega odstavka 28. člena ZBPP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Podpredsednice Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 2835/2017 z dne 24. 10. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika (v nadaljevanju tudi prosilec) za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani IV P 2511/2014. V obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), povzame vsebino 24. člena ZBPP, v nadaljevanju pa opre svojo odločitev na 28. člen ZBPP, ki v četrtem odstavku določa, da je prosilec za BPP dolžan dati soglasje za mediacijo, če da soglasje tudi nasprotna stranka, in je dolžan v postopku mediacije sodelovati. Kot ugotavlja tožena stranka, je v pravdnem postopku, ki se vodi zaradi plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 19.000,00 EUR, postopek v fazi, ko je sodišče po prejemu odgovora na tožbo, pravdni stranki dne 25. 9. 2017 povabilo k mediaciji. Prosilec soglasja k mediaciji ni podal, zato se od dne 16. 10. 2017 pravdni postopek nadaljuje po redni poti, ne da bi bilo vsaj poskušeno spor razrešiti s pomočjo mediacije. V kolikor bi bila prosilcu BPP že dodeljena, bi mu zaradi tega, ker soglasja za mediacijo ni podal, BPP prenehala po določbi petega odstavka 28. člena ZBPP oz. bi se štelo, da gre za neupravičeno prejeto BPP. Ker pa je ta okoliščina nastopila še pred odločanjem o prošnji za BPP, je bilo treba prošnjo tožnika za dodelitev BPP kot neutemeljeno zavrniti. Izdaja zavrnilne odločbe v primerih kot je konkretni, je potrjena tudi v upravnosodni praksi, npr. sodba Upravnega sodišča RS IV U 135/2013 z dne 12. 9. 2013. Ker zakonski pogoj iz 28. člena ZBPP ni izpolnjen, tožena stranka finančnega položaja prosilca ter ostalih elementov ni ugotavljala.

2. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja. Navaja, da je tožbo pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani vložil že v letu 2015, tožba pa je bila v odgovor posredovana šele v letu 2017, zato niti ni dojel, da je povabljen k mediaciji. Sicer pa soglasja k mediaciji ne bi dal, saj ga tudi tožena stranka v pravdnem postopku A.A. nikoli ne bi dala. Ker je pravica do BPP del ustavne pravice do sodnega varstva, meni, da mu z mediacijo ni potrebno soglašati, da bi mu bila BPP odobrena. Z odločitvijo, ki jo je sprejela tožena stranka, mu je bilo preprečeno sodno varstvo. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi tako, da se mu odobri BPP oz. podrejeno, da se tožbi ugodi, odločba odpravi in vrne v nov postopek, toženi stranki pa se naloži povrnitev stroškov postopka. Hkrati predlaga, da se ga oprosti plačila sodne takse.

3. Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, odgovora na tožbo ni podala.

4. Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot se navajajo v tožbi.

5. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določbe 28. člena ZBPP. V navedenem členu je med drugim določeno, da je prosilec za BPP dolžan dati soglasje za mediacijo, če da soglasje tudi nasprotna stranka, in je dolžan v postopku mediacije sodelovati (četrti odstavek). Če prosilec ne izpolni tega pogoja, mu preneha pravica do BPP oziroma se šteje, da gre za neupravičeno prejeto BPP, če so stroški že nastali (peti odstavek). Prosilec v tej zadevi tudi ne more več zaprositi za BPP, razen če dokaže, da okoliščine za opustitev dejanj niso bile na njegovi strani (šesti odstavek). Določba se po navedenem nanaša na prosilca za BPP, torej na osebo po vložitvi prošnje za BPP. Takšno je tudi stališče upravnosodne prakse, npr. I U 1438/2014 z dne 19. 11. 2014, IV U 186/2014 z dne 23. 10. 2014. Tožena stranka se sicer v izpodbijanem aktu sklicuje na sodbo v zadevi IV U 135/2013 z dne 12. 9. 2013, vendar pa iz nje ne sledi ugotovitev, da je stranka odklonila mediacijo pred podajo prošnje za BPP, kot se to ugotavlja v obravnavanem primeru.

6. V obravnavanem primeru namreč iz listin upravnega spisa izhaja, da je bila tožba IV P 2511/2014 pri Okrajnem sodišču v Ljubljani vložena 27. 10. 2014. V tej pravdni zadevi je prosilec za BPP (tožnik v tem sporu) tožeča stranka in kot izhaja iz izpisa procesnih dejanj, je bilo tožniku dne 25. 9. 2017 poslano povabilo k mediaciji, prošnja za dodelitev BPP pa je bila vložena 16. 10. 2017. Tožnik torej v času, ko je prejel poziv, da se izjavi o mediaciji, še ni bil prosilec za BPP, kar pomeni, da je tožena stranka napačno uporabila določbo četrtega odstavka 28. člena ZBPP. Kot je sodišče že zgoraj navedlo, zakonski dejanski stan te določbe navaja prosilca za BPP, ki je dolžan dati soglasje za mediacijo, tožnik pa ob prejemu vabila k mediaciji še ni bil prosilec za BPP. Ob tem sodišče dodaja, da iz izpodbijane odločbe tudi ni razvidno, ali je nasprotna stranka dala soglasje k mediaciji, kar je po četrtem odstavku 28. člena ZBPP prav tako pogoj, ki se mora preveriti pri obravnavi prošnje prosilca za dodelitev BPP.

7. Ker materialni predpisi niso bili pravilno uporabljeni, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-) ter zadevo po tretjem odstavku tega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo morala tožena stranka o utemeljenosti prošnje tožnika za dodelitev BPP odločiti po presoji pogojev iz 11., 12., 13. in 24. člena ZBPP.

8. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi.

9. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in prvem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 24/07, 107/13).

10. O predlogu za oprostitev plačila sodnih taks sodišče ni odločalo, saj je plačila sodnih taks tožnik oproščen že na podlagi zakona (četrti odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah).