Jedro

Ob izostanku vsakršnih listinskih dokazov izpovedbe prič, ki so še vedno zaposlene pri toženi stranki in kot take neprepričljive, da je prenehala potreba po delu tožnice, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, iz ekonomskih in organizacijskih razlogov, ne zadoščajo za zaključek, da je tožena stranka dokazala utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za neustrezno delo, ki je tožnica ni sprejela).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe z dne 4. 12. 2007 nezakonita, zato jo je razveljavilo (1. tč. izreka). Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki dne 30. 1. 2008 ni zakonito prenehalo, zato ji je tožena stranka za čas od 31. 1. 2008 do 31. 3. 2008 dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vpisati delovno dobo v delovno knjižico in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v 15. dneh in pod izvršbo (2. tč. izreka). Odločilo je, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 31. 3. 2008 (3. tč. izreka). Za čas po 31. 3. 2008 je reintegracijski zahtevek zavrnilo (4. tč. izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici izplača odškodnino v znesku 7.740,00 EUR v 15. dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. tč. izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici stroške postopka v višini 771,21 EUR v 15. dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (6. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo se v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno in zoper stroške postopka (1., 2., 3., 5. in 6. tč. izreka) pravočasno pritožuje tožena stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje. V pritožbi poudarja, da ZDR ne določa, kdaj mora nastopiti poslovni razlog, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Sodišče prve stopnje je štelo kot ključen datum 4. 12. 2007, ko je bila izdana sporna odpoved, v obrazložitvi pa je upoštevalo še november 2007 in december 2007 ter dejstvo, da je tožnica do nastopa staleža normalno delala. Tožena stranka poudarja, da je po njenem razumevanju ključna odločitev direktorja z dne 15. 11. 2007, da se zmanjša število delavcev v računovodstvu za enega delavca. Na tej podlagi je bil sploh uveden postopek redne odpovedi. Ostale okoliščine, ki jih omenja sodišče so sicer vplivale na takšno odločitev delodajalca, niso pa predstavljale vsaka zase samostojnega odpovednega razloga. Zato posamično ugotavljanje kdaj naj bi kakšna od spornih okoliščin nastopila, ni moglo biti odločilno za obstoj poslovnega razloga in zakonitost sporne odpovedi. Pristop sodišča prve stopnje, ki je seciralo posamezne okoliščine zato ne more biti pravilen. Sodišče bi moralo svoje preverjanje poslovnega razloga usmeriti le na to, ali je dejansko prenehala potreba po delu tožnice, pod pogoji iz doslej sklenjene pogodbe, ali ne. Odločitev delodajalca o zmanjšanju števila zaposlenih v računovodstvu za enega, nedvomno predstavlja poslovno odločitev na strani delodajalca, ki ima različne (zakonsko naštete) vzroke. Vsi ti vzroki, ki so vplivali na ugotovitev prenehanja potrebe po opravljanju dela tožnice, so bili izkazani in dokazani. Posamezni vzroki so se udejanjali postopno in so ob sprejemu sporne odločitve z dne 15. 11. 2007 obstajali v celoti ali delno oz. so se udejanili šele kasneje. Tožena stranka vztraja, da ni nezakonita odpoved, če se posamezni vzrok (ki je bil sicer upoštevan pri odpovedi) ni v celoti udejanil in če se ni udejanil že pred izdajo odpovedi. Ugotavljanje udejanjanja posameznih vzrokov za prenehanje potreb po delu tožnice bi bilo lahko pomembno, če bi kazalo, da noben od navedenih vzrokov ni bil izkazan in dokazan in da dejansko ni nastopil niti do izdaje odpovedi, niti do izteka odpovednega roka. Vsekakor je potrebno vzroke presojati celovito v smeri, ali so obstajali zadostni vzroki za odločitev o prenehanju potrebe po delu delavca. V tem primeru je dokazni postopek nedvomno potrdil, da se je delo v računovodstvu tožene stranke postopno spreminjalo, obseg dela v računovodstvu se je zmanjševal, spreminjala se je struktura dela, posamezna opravila so odpadala ali se je njihov obseg zmanjševal. Tožena stranka tudi ne soglaša s stališčem, da bi moral biti zmanjšan obseg poslovanja listinsko izkazan. Noben predpis ne določa t.i. dokazne maksime, to je pravila, da je mogoče to okoliščino dokazovati le z listinami. Tožena stranka vztraja, da je bila ta okoliščina z izjavami zaslišanih prič dokazno podprta in bi jo moralo sodišče upoštevati. Prav tako ni jasno, kaj je sodišče mislilo z okoliščino, da tožena stranka ni predložila akta o sistemizaciji. Po mnenju tožene stranke ni bila sporna nobena okoliščina, ki bi zahtevala predložitev tega dokaza. Tudi ni jasno, zakaj je pomembna ocena sodišča, da je obseg opravil po pogodbi o zaposlitvi tožnice širok. Po mnenju tožene stranke je dokazni postopek izkazal, da je prišlo do sprememb pri vseh opravilih, toda povsem logična in legitimna je bila odločitev, da se zmanjša število izvajalcev med delavkama, ki sta pretežno pokrivali naloge fakturiranja. Tožena stranka meni, da je stališče prvostopnega sodišča, da naj bi spremembe dejavnosti, prenehanja poslovalnic ter prehod na veleprodajno poslovanje in proizvodno dejavnost, lahko vplivale le na delo D.Ž. ne pa na delo tožnice, zmotno in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Tožena stranka tudi ne soglaša s stališčem prvostopnega sodišča, da so o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice odločile sodelavke in ne zakoniti zastopnik. Meni, da je sodišče izjave zastopnika in prič napačno interpretiralo in izjavam pridalo pomen, ki ga ni bilo. V tem smislu je podana tudi bistvena kršitev postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Tožena stranka poudarja, da je vse odločitve sprejel direktor A.J., kar je tudi razvidno iz predloženih listin. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče opravilo presojo kriterijev za določitev presežnih delavcev, čeprav za to ni bilo nobene zakonite podlage. Uporaba kriterijev namreč ni bila predpisana. Tožena stranka opozarja tudi, da je sodišče povsem prezrlo dejstvo, da tožena stranka tožnice ni hotela poslati v brezposelnost, temveč ji je ponudila drugo delovno mesto v proizvodnji, ki sicer ni bilo skladno z njeno izobrazbo, vendar je bilo v plači povsem izenačeno. Ta okoliščina dodatno izkazuje, da tožena stranka ni imela nobenih šikanoznih namenov. Tudi odločitev o odškodnini v znesku 7.740,00 EUR je nezakonita in neutemeljena. Pri odločanju o odškodnini je potrebno upoštevati več kriterijev, zlasti trajanje zaposlitve pri delodajalcu, konjunkturnost poklica in možnost pridobitve nove zaposlitve pri drugem delodajalcu. Prav tako je pomembno, da je delavka že izkoristila ves odpovedni rok in prejela celotno zakonsko odpravnino v znesku 3.014,00 EUR. Tožena stranka podredno vztraja, da je prisojena odškodnina previsoka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi materialnopravno pravilna, vendar le delno iz razlogov, kot jih navaja sodišče prve stopnje.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) v 6. odst. 88. člena določa, da mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. V skladu s 1. alineo 1. odstavka 88. člena ZDR se kot poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi šteje prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Navedeni razlog mora biti resen in utemeljen, tako da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (2. odstavek 88. člena ZDR). Tretji odstavek 88. člena ZDR nalaga delodajalcu, da mora v primeru odpovedi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mu mora delodajalec ponuditi sklenitev nove pogodbe. Prvi odstavek 82. čl. ZDR pa še določa, da če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, je dokazno breme na njegovi strani.

Iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožnici dne 4. 12. 2007 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Istočasno ji je ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Navedena zaposlitev ni bila ustrezna, saj je tožena stranka tožnici ponudila zaposlitev, za katero se je zahtevala nižja vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imela tožnica predhodno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je to dejstvo priznala že v odgovoru na tožbo (list. št. 10), zato je sodišče prve stopnje presojalo le zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne da bi se opredeljevalo do ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je zatrjevala, da ni prenehala potreba po njenem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, temveč da je tožena stranka tožnici pogodbo odpovedala iz šikanoznih razlogov. Tožena stranka je tekom postopka na prvi stopnji navajala več vzrokov, ki so pripeljali do odločitve o odpovedi in so razvidni tudi iz same redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, obenem pa je trdila, da so se posamezni vzroki udejanjali postopno in so ob sprejemu odločitve, da se zmanjša število delavcev v računovodstvu za enega, obstajali v celoti ali delno, oz. so se udejanili šele kasneje. Tožena stranka tudi v pritožbi vztraja, da ni nezakonita odpoved, če se posamezni vzrok, ki je bil sicer upoštevan pri odpovedi, ni v celoti udejanil in če se ni udejanil že pred izdajo odpovedi.

Prav ima pritožba, ko smiselno zagovarja stališče, da delodajalcu ni potrebno „opravičevati“ sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela, niti dokazovati njihove smotrnosti, vendarle pa mora delodajalec, kadar opravičuje redno odpoved pogodbe o zaposlitvi kljub temu dokazati, da so v času odpovedi oz. v določenem času pred odpovedjo, obstajali ekonomski, organizacijski, tehnološki, strukturni ali podobni razlogi, kar pomeni predvsem to, da so ti razlogi resnični, izkazani in utemeljeni, ne pa npr. zgolj fiktivni. Tako se delodajalec poleg tega, da obstoji ekonomski razlog (npr. zmanjšan obseg poslovanja), tehnološki, strukturni ali podobni razlog, lahko popolnoma suvereno odloči tudi za drugačno organizacijo oz. način dela tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene, kar ima lahko za posledico tudi zmanjšanje števila delavcev na enem delovnem mestu (organizacijski razlog). Ko takšen razlog nastane, pa je nadalje dolžan delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga, torej v šestih mesecih od takrat, ko je, zaradi enega izmed zgoraj navedenih razlogov, ki je v končni fazi botroval redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dejansko prenehala potreba po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec mora rok upoštevati, sicer po poteku roka izgubi pravico podati odpoved. Iz navedenega razloga niso utemeljene pritožbene navedbe, da je nepomembno, kdaj razlog, ki utemeljuje redno odpoved pogodbe o zaposlitvi nastane.

Tožena stranka je smiselno zatrjevala tako ekonomski kot organizacijski razlog, saj je navajala, da je morala zaradi različnih (ekonomskih in organizacijskih) vzrokov zmanjšati število delavcev v računovodstvu za eno fakturistko. Po pregledu listin v spisu je tudi pritožbeno sodišče mnenja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka, na kateri je dokazno breme, ni uspela dokazati utemeljenosti odpovednega razloga. Tožena stranka namreč ni predložila ustreznih dokazil, iz katerih bi izhajalo, da je resnično obstajal eden izmed utemeljenih razlogov, ki opravičujejo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ne ekonomski ne organizacijski razlog nista listinsko podprta ter v posledici dokazana, zato je sodišče prve stopnje glede na načelo proste presoje dokazov utemeljeno presodilo na podlagi dejstev in dokazov s katerimi je razpolagalo. Tako je sodišče prve stopnje po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj utemeljeno smiselno povzelo, da ob izostanku vsakršnih listinskih dokazil izpovedbe prič, ki so še vedno zaposlene pri toženi stranki in so tako zainteresirane za izid tega postopka, niso prepričljive.

Tožena stranka je pravna oseba, ki poslovanje izkazuje v ustreznih računovodskih izkazih. Tožena stranka tekom sodnega postopka v dokaz svojih navedb ni predložila niti enega dokumenta, ki bi kazal na to, da se je njen uspeh poslovanja, v obdobju pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici, zmanjšal do take mere, da je prenehala potreba po opravljanju dela tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in je bil torej ukrep odpovedi upravičen in utemeljen. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da zmanjšan obseg poslovanja listinsko ni izkazan, prav tako listinsko ni izkazano, da bi sprememba dejavnosti in prenehanje poslovalnic maloprodaje oz. smiselno prehod v veleprodajno poslovanje in proizvodnjo dejavnost, zmanjšal poslovno uspešnost tožene stranke. Tožena stranka ni uspela dokazati ekonomskih razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka pa ni dokazala niti organizacijskega razloga. Tožena stranka ni predložila akta o sistemizaciji, ki naj bi bil, po njenem zatrjevanju, v postopku spremembe in iz katerega bi se dalo razbrati, da se je tožena stranka resnično odločila za takšno reorganizacijo dela, ki bo prinesla zmanjšanje števila delavcev v računovodstvu. Tožena stranka je namreč trdila, da naj bi bila reorganizacija potrebna tudi iz razloga, ker je v začetku leta 2006 prešla na avtomatsko fakturiranje in ker naj bi bil predviden prehod na računalniško izmenjavo podatkov. Tožena stranka je resda zatrjevala, da je direktor tožene stranke, v posledici vseh navedenih ekonomskih in organizacijskih razlogov dne 15. 11. 2007 sprejel sklep (organizacijski ukrep), s katerim se zmanjša število delavcev v računovodstvu za eno fakturistko, vendar pa tej trditvi ni predložila nikakršnega dokazila. V sodnem spisu ni niti navedenega sklepa, kar bi bilo dokazilo za to, da je le ta dejansko obstajal, niti v spisu ni spremenjenega akta o sistemizaciji, iz katerega bi bilo razvidno, da je bil sklep direktorja kasneje v aktu o sistemizaciji tudi izvršen in je tako tožena stranka v resnici zmanjšala število delovnih mest v računovodstvu. Še več. Tožena stranka prvič navedeni sklep direktorja omenja šele v sodnem postopku. Niti v pisnem obvestilu (priloga A3) niti v odpovedi pogodbe o zaposlitvi (priloga A5) o kakšnem takem sklepu ni govora. Pritožbeno sodišče meni, da v kolikor bi direktor tožene stranke navedeni sklep resnično sprejel, potem bi ga v obeh prej citiranih dokumentih tožena stranka zagotovo omenila. Ker niti omembe ni, ni mogoče z gotovostjo trditi, da je takšen sklep resnično obstajal, zato tudi ni mogoče z gotovostjo izključiti, da redna odpoved ni bila le rezultat šikane, kot je to zatrjevala tožnica. Iz navedenih razlogov zato sklep, ki naj bi ga tožena stranka sprejela dne 15. 11. 2007, ne more biti upoštevan kot razlog, na katerega se vežejo vse zakonske posledice (vključno z roki) in za kar se zavzema tožena stranka. Zato je sodišče prve stopnje pravilno storilo, ko je presojalo vsak posamezni vzrok, kot je le ta naveden v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za dela na delovnem mestu „fakturist“, kot tudi na delovnem mestu „materialni oz. blagovni knjigovodja“ ter tudi ostala dela po navodilih računovodstva. Navedeno je prav tako pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Kljub temu je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi le za delovno mesto „fakturist“ in je tudi ves čas zatrjevala, da je prenehala potreba po delu enega fakturista. Tožena stranka niti v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, niti kasneje, tekom sodnega postopka ni zatrjevala (v posledici navedenega pa tudi ne dokazala), da bi prenehala potreba tudi po delu „materialnega oz. blagovnega knjigovodje“ oz. „po ostalih delih, ki se opravljajo po navodilu vodje računovodstva“ (kar so prav tako dela, za katera je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi). Tako tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je zaradi razlogov, ki jih navaja v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Prav tako ni dokazala, da so razlogi, s katerimi je odpoved utemeljevala, resni in utemeljeni ter da onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o višini odškodnine tožnici. Glede na obrazložitev navedene odločitve je razbrati, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine upoštevalo ne le dejstvo, da bi bila tožnica upravičena do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti za dobo 9 mesecev, temveč tudi tožničino izobrazbo ter možnost pridobitve nove zaposlitve pri drugem delodajalcu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je upoštevanje vseh teh elementov ustrezno in da prisojena odškodnina v višini 9 mesečnih plač v konkretnem primeru predstavlja primerno nadomestilo za reintegracijo zaradi nezakonite odpovedi. V zvezi s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je po ZDR razlika med odpravnino po 109. členu in odškodnino po 118. členu: eno je plačilo zaradi sicer utemeljene odpovedi iz nekrivdnih razlogov, drugo pa je nadomestilo za reintegracijo v primeru nezakonite odpovedi. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je pri višini odškodnine potrebno upoštevati dejstvo, da je delavka že izkoristila ves odpovedni rok in prejela celotno zakonsko odpravnino v znesku 3.014,00 EUR. Pritožbeno sodišče ne nasprotuje tej navedbi tožene stranke vendar pa poudarja, da se glede tega dejstva sodišče prve stopnje niti ni moglo opredeliti, saj ni bilo znano do konca postopka pred sodiščem prve stopnje. V tem smislu predstavljajo navedene trditve tožene stranke po določbi 337. člena ZPP ter v zvezi s 1. in 2. odstavkom 286. člena ZPP nedovoljene pritožbene novote, zato jih pritožbeno sodišče pri odločanju o utemeljenosti pritožbe ni upoštevalo. Pritožnik ni izkazal, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo.

Pritožbeno sodišče pa ne soglaša s stališčem prvostopnega sodišča, da so o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice odločile tožničine sodelavke in ne zakoniti zastopnik in je zato tudi iz tega razloga odpoved nezakonita. Glede na izpovedi prič je razbrati, da so na odločitev direktorja tožene stranke resda vplivale tožničine sodelavke, to izhaja predvsem iz izpovedbe A.J., vendar pa iz listin, ki jih je predložila v spis tožena stranka jasno izhaja, da je odločitev o redni odpovedi iz poslovnih razlogov na koncu sprejel zakoniti zastopnik tožene stranke A.J., ki je na vseh dokumentih tudi podpisan. Navedeno pa na siceršnjo pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne vpliva. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni navedlo, da je vsebina listin drugačna kot to izhaja iz predloženih listin, temveč je iz njegove obrazložitve razbrati, da je ugotovilo, da so odločitev dejansko sprejele tožničine sodelavke, kljub temu da je na dokumentih podpisan direktor. Navedeno pa ne predstavlja bistvene kršitve postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, za kar se neutemeljeno zavzema tožena stranka.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso pomembne, prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločalo, ker jih tožena stranka ni priglasila.