Jedro

Dolgotrajnost postopka ne more iti v škodo zavezanca, ki je plačal preveč odmerjen davek oziroma nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Kolikor sta tožena stranka in prvostopni davčni organ tožeči stranki zaradi prekoračitve instrukcijskega roka za izdajo odločbe oziroma dolgotrajnosti postopka povzročila kakšno škodo zaradi plačila zamudnih obresti prizadeti stranki, bosta tožeča in tožena stranka to vprašanje reševali na podlagi sklenjene pogodbe, ne da bi pri tem kršili pravice prizadete stranke, ki ji gredo po določbah 4. odst. 95. člena ZDavP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada A, št. ... z dne 27.5.2002, s katero je navedeni prvostopni organ AAA d.d. (v nadaljevanju: prizadeta stranka) za leto 2000 odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča v znesku 26,600.280,00 SIT in odločil, da je zavezanec upravičen do vračila preveč odmerjenega in plačanega nadomestila v znesku 3,252.055,00 SIT in do pripadajočih obresti v višini 1,752.232,00 SIT. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je pritrditi pritožbenim navedbam tožeče stranke, da odločba drugostopnega organa, št. ... z dne 4.10.2001, s katero je bilo ugodeno pritožbi prizadete stranke zoper prvostopno odločbo z dne 10.3.2000, ni bila izdana v skladu z določilom 256. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000 in 52/2002, v nadaljevanju ZUP), vendar prekoračitev rokov za izdajo odločbe po mnenju tožene stranke ne more vplivati na odločitev glede vračila preveč plačanega nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in zamudnih obresti. Prekoračitev instrukcijskega roka ni sankcionirana v zakonu, stranka pa sme, če organ ne izda odločbe o njeni pritožbi, sprožiti upravni spor, kot če bi bila pritožba zavrnjena. Prav tako pa tožena stranka ugotavlja, da prekoračitev roka za izdajo odločbe ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, niti absolutne niti relativne bistvene kršitve. Glede na navedeno je tožena stranka pritožbo tožnice zavrnila.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je prvostopni organ izdal odločbo šele dne 27.5.2002, čeprav mu je tožeča stranka posredovala podatke za izdajo te odločbe že dne 5.4.2000 in dne 30.5.2000. V odločbi z dne 27.5.2002 je upoštevana sprememba površine za objekt L in tem spremembam površine oziroma zmanjšanju odmere nadomestila za znesek 3,252.055,00 SIT tožeča stranka ne ugovarja. Ugovarja pa pravici do vračila zamudnih obresti od preveč plačanega nadomestila v višini 1,752.232,00 SIT, ker tožeča stranka ni kriva za dolgotrajno reševanje pritožbe oziroma izdajo odločbe v ponovnem postopku, zaradi česar so nastale zamudne obresti. Če bi bila odločba izdana v zakonitem roku, spornih zamudnih obresti ne bi bilo. Tožeča stranka tudi zavrača trditev, da bi lahko v primeru, če organ ni izdal odločbe, sprožila upravni spor. Tožeča stranka je namreč šele dne 11.6.2002 na lastno posredovanje prejela odločbo o ponovni odmeri nadomestila in ima v tem postopku odmere lastnost stranskega udeleženca, zato ni mogla sprožiti upravnega spora. Tožeča stranka smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe.

Prizadeta stranka AAA d.d. v odgovoru na tožbo navaja, da je rok za izdajo odločbe instrukcijski rok in prekoračitev ne more vplivati na pravilnost odločitve v izpodbijani odločbi. Prav tako pa je prizadeta stranka upravičena do vrnitve zamudnih obresti od preveč plačanega nadomestila in kolikor tožeča stranka meni, da je zaradi tega oškodovana, je to stvar odgovornosti državnega organa.

Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je prvostopni organ v ponovnem postopku zavezancu AAA d.d. ? v tem upravnem sporu prizadeti stranki - odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2000 tako, da le to znaša skupaj 26,600.280,00 SIT, kar je za 3,252.055,00 SIT manj, kot je bilo odmerjeno z odpravljeno odločbo št. ... z dne 10.3.2000. Dalje je še v 2. točki izreka prvostopne odločbe ugotovljeno, da je prizadeta stranka znesek odmerjen s prvostopno odločbo z dne 10.3.2000 v celoti plačala v zakonskih rokih in je zato upravičena do vračila preveč plačanega nadomestila v znesku 3,252.055,00 SIT in pripadajočih obresti v višini 1,752.232,00 SIT. Knjigovodstvo davčnega organa bo ugotovljeno višino preveč odmerjenega nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča storniralo na kartici zavezanca ? konto 2 16087 in vračilo v skupnem znesku 5,004.287,00 SIT izvedlo v roku 30 dni od vročitve odločbe na žiro račun prizadete stranke (3. točka izreka prvostopne odločbe). Davčni organ je torej z isto odločbo odločil o odmeri nadomestila ter o vračilu preveč plačanega nadomestila.

Po določbi 62. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84, 32/85, 33/98, 24/92, 29/95 in 44/97, v nadaljevanju ZSZ) nadomestilo stavbnega zemljišča določi zavezancu občinski upravni organ, pristojen za družbene prihodke, to je sedaj Davčna uprava RS. Glede postopka za odmero, pobiranje in vračilo nadomestila se uporabljajo določbe Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 35/98, 82/98, 91/98, 108/99, 37/2001, 97/2001 in 105/2003?odl. US, v nadaljevanju ZDavP). Zbrana sredstva nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča pa se zbirajo na računu pri skladu (lokalni skupnosti). Pri nadomestilu za stavbno zemljišče tako gre za obveznost, ki jo odmerja, pobira in iztrjuje v korist lokalne skupnosti davčna uprava na podlagi ZSZ. Za izvajanje navedene naloge je v obravnavanem primeru imela tožeča stranka z Davčno upravo RS sklenjeno Pogodbo o odmeri, nadzoru obračunavanja, plačevanja in izterjavi nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča z dne 24.9.1999. V postopku odmere nadomestila zavezancu AAA d.d. je davčni organ tožeči stranki priznal položaj stranskega udeleženca, saj ji je vročil prvostopno odločbo in nato z izpodbijano odločbo odločil o njeni pritožbo zoper to odločbo. Tožeča stranka je v upravnem postopku, kakor tudi sedaj v tožbi, izpodbijala odločitev v zvezi z vračilom preveč plačanega nadomestila in sicer v delu, ki se nanaša na plačilo zakonitih zamudnih obresti.

Po določbi 4. odstavka 95. člena ZDavP pripadajo davčnemu zavezancu od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka obresti po obrestni meri, določeni z zakonom, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti, od dneva plačila davka. Tudi po presoji sodišča je tožena stranka, ko je potrdila odločitev prvostopnega davčnega organa, ob ugotovitvi, da je prizadeta stranka plačala več kot je bila dolžna, ravnala pravilno in zakonito, ko ji je priznala tudi pravico do obresti od preveč plačanega nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Te obresti je davčni organ pravilno obračunal od dneva plačila vsake posamezne akontacije do dneva izdaje prvostopne odločbe, tako kot izhaja iz obrazložitve te odločbe. Sicer pa tudi tožeča stranka k samemu izračunu višine zamudnih obresti ne ugovarja, temveč nasprotuje plačilu zamudnih obresti, ki so nastale zaradi dolgotrajnosti postopka pri davčnem organu, za kar pa sama ni kriva. Navedeni tožbeni ugovor pa v tem postopku, ki se nanaša na odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ter na vračilo preveč plačanega nadomestila, ni relevanten. Zamudne obresti namreč gredo upravičencu v primeru preplačila ali neupravičeno odmerjenega davka, ne glede na krivdo. Kot pa je že navedeno v tej sodbi, je tožena stranka odmerjala nadomestilo za stavbno zemljišče v korist tožeče stranke na podlagi sklenjene pogodbe. Z navedeno pogodbo sta obe stranki tudi uredili medsebojne pravice in obveznosti. Vprašanje razlogov za nastanek obveznosti vračila preveč plačanega nadomestila in pripadajočih obresti je tako stvar notranjega razmerja obeh pogodbenih strank. Kolikor sta tožena stranka oziroma prvostopni davčni organ tožeči stranki zaradi prekoračitve instrukcijskega roka za izdajo odločbe oziroma dolgotrajnosti postopka povzročila kakšno škodo zaradi plačila zamudnih obresti prizadeti stranki, bosta tožeča in tožena stranka to vprašanje reševali na podlagi sklenjene pogodbe, ne da bi pri tem kršili pravice prizadete stranke, ki ji gredo po določbi 4. odstavka 95. člena ZDavP. Sporno vprašanje je namreč stvar njunega pogodbenega razmerja, ne pa postopka vračila preveč plačanega davka. Dolgotrajnost postopka namreč ne more iti v škodo zavezanca, ki je plačal preveč odmerjen davek oziroma nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Prav tako ne vpliva na navedeno pravico prekoračitev dvomesečnega roka za izdajo odločbe o pritožbi, ker je navedeni rok instrukcijske narave. Tožena stranka je tako v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da očitana prekoračitev roka ni vplivala na zakonitost odločitve o pravici prizadete stranke, da se ji vrne preveč plačano nadomestilo s pripadajočimi obrestmi.

Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.