Jedro

Kljub temu, da se v postopku za izdajo začasne odredbe odloča na podlagi verjetnosti, mora sodišče vsebinsko obravnavati vse relevantne, dokazno podprte ugovorne navedbe tožene stranke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo o glavni stvari.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (I.) zavrnilo ugovor tožene stranke z dne 26. 5. 2014 zoper sklep o začasni odredbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 1020/2014-I z dne 14. 5. 2014 in (II) pridržalo odločitev o stroških postopka za končno odločbo.

2. Zoper sklep se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Ne strinja se s sodiščem, da je v fazi odločanja o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi treba oceniti le, ali niso tožbene navedbe že na prvi pogled take narave, da bi iz njih izhajala popolnoma neutemeljenost. Če je tožena stranka podala relevantne in listinsko dokazane ugovore navedbe, se mora sodišče tudi o njih izjasniti. Glede na to, da so se ugovorne navedbe nanašale na dokaz, ki ga je sodišče štelo za ključni dokaz (Dogovor o urejanju medsebojnih razmerij z dne 20. 11. 2003, v nadaljevanju Dogovor), bi moralo sodišče upoštevati celotno vsebino Dogovora in se ne skoncentrirati zgolj na en stavek v celotnem Dogovoru. Sodišče je zmotno navedlo, da je tožena stranka skušala z ugovornimi trditvami, da je v Dogovoru izračunani delež lastništva na sporni nepremičnini določen ob upoštevanju bodočih prispevkov pravnega prednika tožnikov ter da teh bodočih prispevkov nato ni bilo, prikazati drugačno vsebino Dogovora, kot je razvidna na prvi pogled, saj je prav to vsebina Dogovora, in sicer njegove II. in IV. točke. Ker pravni prednik tožnikov ni izpolnil svojih obveznosti po Dogovoru v zvezi s sporno nepremičnino, tudi prva toženka ni dolžna izpolniti svoje obveznosti po tem Dogovoru. Verjetnost terjatve tožnikov že iz tega razloga ni verjetno izkazana. Neobrazložen in zmoten je nadalje zaključek sodišča, da je Dogovor glede na vsebino in sestavine pogodba in ne predpogodba. Sodišča namreč ne poda obrazložitve, na podlagi česa je to zaključilo, poleg tega pa tudi ne upošteva IV. točke Dogovora, iz katere jasno izhaja, da gre za predpogodbo. Pavšalna in pomanjkljiva je obrazložitev sodišča glede izkazanosti verjetnosti zahtevka na ničnost darilne pogodbe. Sodišče ni upoštevalo, da so toženci menili, da terjatev tožnikov iz Dogovora ne obstoji (neizpolnitev obveznosti pravnega prednika tožnikov, predpogodba in zastaranje), zaradi česar jim mi ni moč očitati, da so se želeli izogniti svojim obveznostim po tem Dogovoru. Sodišče je tudi zmotno štelo, da terjatev pravnega prednika tožnikov za izpolnitev obveznosti ni zastarala. Če bo sodišče štelo, da gre v primeru Dogovora za pogodbo in ne predpogodbo, je treba šteti, da je pravni prednik tožnikov pridobil pravico pozvati prvotoženko na izstavitev za vpis solastninske pravice sposobno listino 21. 11. 2003, kar pomeni, da je petletni zastaralni rok potekel 21. 11. 2008 oziroma ob upoštevanju desetletnega zastaralnega roka 21. 11. 2013. 3.Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo toženi stranki.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Postopek za izdajo začasne odredbe je sumaren in hiter ter se v njem odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Ta je podana takrat, ko je razlogov, ki govorijo v prid nekega zaključka, več od tistih, ki kažejo nasprotno. Ker se odloča na podlagi verjetnosti, sodišče v postopku za izdajo začasne odredbe (še) ne opravi celostne dokazne ocene, temveč na podlagi gradiva v spisu (tudi ob upoštevanju relevantnih, dokazno podprtih ugovornih navedb tožene stranke) oceni, ali so navedbe, s katerimi tožeča stranka utemeljuje izdajo začasne odredbe, izkazane s stopnjo verjetnosti.(1)

6. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru sicer navedlo argumente, ki govorijo v prid obstoju vtoževane terjatve, vendar pa ni vsebinsko zadostno obravnavalo oziroma odgovorilo na vse relevantne, listinsko podprte ugovorne navedbe tožene stranke, na kar pravilno opozarja tožena stranka v pritožbi. Tako je v zvezi s terjatvijo na izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bosta tožnika vpisala kot solastnika na sporni nepremičnini v D. v deležu 70/100, zgolj navedlo, da sta tožnika navedeno terjatev izkazala s predložitvijo Dogovora, ki naj bi bil ključen dokaz. Ni pa se v tej zvezi (zadostno) opredelilo do ugovora tožencev, da sta prva toženka in pravni prednik tožnikov s tem Dogovorom določila solastniške deleže na sporni nepremičnini na podlagi bodočih prispevkov pravnega prednika tožnikov, kar naj bi izhajalo iz samega Dogovora, ta pa svojih obveznosti ni nikoli izpolnil. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati in se opredeliti do celotne vsebine Dogovora (oziroma predvsem do celotne II. in IV. točke Dogovora), ki ga je štelo za ključni dokaz, in iz katerega izhajajo tudi obveznosti pravnega prednika tožnikov, in ne le do enega stavka iz tega Dogovora, ki govori o obveznosti prve toženke, ter zgolj pavšalno navesti, da se s navedenimi ugovornimi navedbami skuša prikazati drugačna vsebina Dogovora, kot je razvidna na prvi pogled. Prav tako sodišče prve stopnje ni ustrezno obravnavalo ugovora tožencev, da predstavlja Dogovor v delu, ki se nanaša na sporno nepremičnino, predpogodbo. Ob dejstvu, da iz VI. točke Dogovora izhaja, da gre za predpogodbo, bi namreč sodišče prve stopnje moralo podati konkretne razloge, zakaj šteje za izkazano, da je Dogovor pogodba in ne predpogodba, in ne zgolj pavšalno navesti, da je glede na vsebino Dogovora in njegove sestavine z verjetnostjo izkazano, da je pogodba. V zvezi z ugovorom zastaranja pa je sodišče prve stopnje zgolj navedlo, da se bo lahko kasneje dokazal za utemeljenega, da pa v tej fazi postopka sledi navedbi tožnikov, da sta prvo toženko pozvala na izstavitev listine 23. 4. 2009 in da zato terjatev ni zastarala. Taka obrazložitev je pomanjkljiva, saj bi moralo sodišče prve stopnje navesti vsaj argument, zakaj šteje, da je terjatev na izstavitev zemljiškoknjižne listine zapadla 23. 4. 2009 in ne (že) 21. 11. 2003, kot je zatrjevala tožena stranka.

7. Glede na navedeno sodišče druge stopnje zaključuje, da je sodišče prve stopnje s tem, ko se ni v zadostni meri opredelilo do ugovorov tožene stranke, kršilo pravico tožene stranke do izjave, s čimer je podana smiselno uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno kršitev določb postopka. V primeru, da bo ocenilo, da terjatev tožnikov na izstavitev zemljiškoknjižne listine na podlagi Dogovora ni verjetno izkazana, bo moralo to upoštevati tudi pri ugotavljanju, ali je terjatev v zvezi z ugotovitvijo ničnosti darilne pogodbe in pogodbe o ustanovitvi služnosti pravice stanovanja in užitka verjetno izkazana, saj sta tožnika utemeljevala ničnost teh dveh pogodb s trditvami, da sta bili omenjeni pogodbi sklenjeni zato, da bi se prva toženka izognila izpolnitvi obveznosti na izstavitev zemljiškoknjižne listine na podlagi Dogovora. V zvezi z ugovorom zastaranja pa sodišče druge stopnje še opozarja na ustaljeno stališče sodne prakse, po katerem začne v primeru, ko je dospelost terjatve odvisna od aktivnosti upnika, zastaranje teči po preteku primernega roka, v katerem bi moral upnik opraviti dejanje oziroma se zastaranje v takem primeru navezuje na čas, ko bi upnik lahko izvršil potrebna dejanja (primerjaj VS RS sodba II Ips 404/2008 z dne 17. 6. 2010).

8. O stroških postopka za izdajo začasne odredbe (tudi pritožbenih) bo odločalo sodišče prve stopnje v odločbi o glavni stvari (šesti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

(1) Primerjaj VSL sklep I Cp 1740/2009 z dne 3. 6. 2009.